To morate vedeti, preden posvojite hrta

Blažka Ribič je velika ljubiteljica hrtov, posvojila je kar dva, Zoyo, ki je prišla iz Španije, in Koogyja, ki je bil rojen na Irskem. Nad hrti jo je naključno navdušil prijatelj ravno takrat, ko je razmišljala, da bi posvojila psa in mu tako rešila in polepšala življenje. Če o posvojitvi psa razmišljate tudi vi, vam bodo morda v pomoč njene izkušnje.
 
Ste ob prihodu psa v nov dom naleteli na kakšne težave?
Zoya je bila zelo plašna psička, bala se je lastne sence. Živela je v izredno slabih življenjskih razmerah, španski lovci (galgueri) so z njo ravnali okrutno, na koncu pa jo obsodili na smrt. Zaprli so jo v zapuščeno hišo, kjer je preživela nekaj dni brez hrane in vode. Na srečo so dobri ljudje slišali njen tih in obnemogel jok in jo rešili. Pri meni ji je bilo vse novo. Še nikdar ni videla stopnic, televizije in radia. Njen otožen in mil pogled pa me je začaral, zato nad njo nisem nikoli obupala. Sčasoma se je vedno bolj odpirala, postala zaupljivejša in razigrana. V njej je neskončno ljubezni, nežnosti, ki mi ju podarja vsak trenutek. Greyhound Koogy pa je povsem drugačen. V mojo hišo je vstopil, kot da bi bil pri meni že od nekdaj. Legel je na sedežno garnituro, se radovedno razgledal naokoli in v hipu zaspal. Je popolnoma sproščen, tudi do tujcev, in navajen sobne čistoče in discipline.
 
Koogyja ste najprej vzeli v začasno skrbništvo.
Res je, Koogyju sem na začetku ponudila le začasen dom, dokler mu ne bi našli novega  posvojitelja. Vendar pa sem se po treh mesecih odločila, da za vedno ostane pri meni, ker sem ga vzljubila in sva si bila preprosto usojena, kot radi rečemo.

Kako je s psi, ki so že bili posvojeni, pa se vrnejo v društvo? Je z njimi kaj narobe?
S psi, ki so v začasnih domovih, ni prav nič narobe. Na žalost se kdaj pa kdaj zgodi, da posvojitelji svojega hrta  vrnejo, saj ugotovijo, da psu ne morejo nuditi tistega, kar potrebuje. Razumeti moramo, da se je z nekaterimi treba ukvarjati več, z drugimi manj. So tudi psi, ki trpijo za ločitveno tesnobo – pri njih navajanje na nov dom zahtevnejše. Društvo Hrtji svet Slovenije pa pripelje v Slovenijo tudi pse, ki so v zavetišču zelo plašni in jih tam ogrožajo drugi, dominantnejši psi. Namestijo jih v začasne domove, jih privajajo na novo življenje in jim hkrati iščejo dom. V začasnih domovih se ti hrti sprostijo, navadijo na človeško družbo in novo okolje. Rane se zacelijo, strah izgine. Prav neverjetno je opazovati njihovo napredovanje. Lahko bi rekli, da je posvojitev hrta iz začasnih domov celo velika prednost, saj dobimo že suverenega, sproščenega psa, navajenega sobne čistoče in ljudi.

Omenila ste ločitveno tesnobo. Se pojavlja pogosto?
Hrti, ki tekmujejo,  niso nikoli sami. Trenerji imajo praviloma veliko število grejhundov; prav tako lovci v Španiji. Hrti torej živijo vedno skupaj, v tropu, zato se ob prihodu v Slovenijo pri nekaterih izmed njih pojavi ločitvena tesnoba, ki se kaže tako, da postanejo človekova senca. Najtežje je, ko ostanejo sami doma. Tesnobo izražajo na več načinov: jočejo, lajajo. Vendar pa se vse to da premagati, le posvojitelj se mora te težave pravilno lotiti. Hrta je treba že od vsega začetka navajati na samoto, najprej ga pustimo samega za pol ure, potem za eno uro in tako naprej. Če se ta težava pojavi, nudimo v društvu Hrtji svet posvojitelju vso potrebno strokovno pomoč. Se pa ločitvena tesnoba popolnoma izniči in sčasoma povsem izzveni, če takšen hrt pride v dom, kjer živi že en pes, in ima ob sebi družbo. Tako je bilo tudi pri mojem Koogyju.
 
Kar nekaj je očitkov na račun posvajanja psov iz tujine, češ da je v naših zavetiščih dovolj psov, potrebnih pomoči. Kaj menite o tem?
Za galge, podence in grejhunde je edina možnost, da preživijo, ta, da jih posvoji nekdo iz tujine. V Španiji so galgi in podenci obsojeni na kruto smrt, saj ti psi zanje niso domači ljubljenčki, ampak le orodje za lov. Galguero ima na primer doma v hiši zlatega prinašalca, ki je njegov hišni ljubljenček, zanj lepo in nežno skrbi, v zapuščeni votlini pa ima nekaj shiranih in izmučenih galgov, ki mu služijo le za lov in jih na koncu sezone ubije. Podobno je v Angliji, na Irskem in v državah, kjer prirejajo hrtje dirke: grejhundi so le sredstvo za ogromen zaslužek. Ko tega več ne prinašajo, jih usmrtijo. Tudi tam jih le redko kdo posvoji. Poleg tega pa ne vidim razloga, zakaj ne bi posvajali psov iz tujine. V Evropsko unijo smo vstopili zato, ker so nas omejevale meje. Zakaj bi jih torej delali pri živalih, ki so potrebne naše pomoči!
 
Lahko hrta posvoji vsak?
Nikakor ne! Večkrat rečem, da so hrti posebni psi, namenjeni posebnim ljudem. S tem seveda ne mislim, da smo tisti, ki posvojimo hrta, kaj več od drugih. A treba je poznati hrtji značaj, temu dodati še težke razmere, iz katerih prihajajo. Hrti so izredno nežna, ljubeča bitja. Pri njih resnično velja rek, da lepa beseda lepo mesto najde. Nekateri jih imajo neupravičeno za pse, ki jih je težko dresirati. No, mi jih ne dresiramo, Tisti, ki želi psa, ki ga bo ubogal na vsako besedo, v hrtu tega ne bo našel, saj so včasih malce trmasti in razmislijo, če bi se na ukaz odzvali ali ne. Imajo pa hrti že v svoji naravi veliko mero taktnosti, so izredno čisti in želijo ugajati lastniku, so pametni in pronicljivi, zato kmalu ugotovijo, kaj človek pričakuje od njih, in se na to odzovejo. Do neke mere, seveda. Vsem potencialnim posvojiteljem svetujemo, naj si najprej na spletni strani Hrtjisvet.org temeljito preberejo prispevke o hrtih, o njihovem značaju, načinu in postopkih posvojitve. Sledi predposvojitveni obisk in če ocenimo, da bo potencialni posvojitelj primeren lastnik hrta, ga lahko posvoji.
 
Torej se vedno opravi predposvojitveni obisk?
Brez tega ne gre. Potencialni posvojitelj mora najprej izpolniti vprašalnik. Nato se dogovorimo za obisk pri njem doma. S seboj pripeljemo naše posvojene hrte, da jih potencialni posvojitelj vidi in opazuje v živo. Z njim opravimo razgovor, preverimo razmere, v  katerih bi hrt živel in odgovorimo na vsa njegova vprašanja. Po obisku  odločimo, ali je potencialni posvojitelj primeren ali ne. Enak postopek je tudi  v primerih, ko se nekdo odloči le za nudenje začasnega doma. Predposvojitveni obiski so pomembni tudi zato, ker želimo bodoče lastnike hrtov čim bolje pripraviti na posvojitev in življenje s hrti. Tudi pozneje jim nudimo vso podporo. Hrta pa žal ne morejo posvojiti tisti, za katere presodimo, da ne bi bili dovolj odgovorni lastniki.
 
V katerih primerih se odločite za to?
Ob omembi besede hrt dobi večina ljudi asociacijo na naslednje: velik, suh in hiter, vedno v diru, gibanju. Zato si nekateri ljudje predstavljajo, da bodo z njim hodili na sprehode, kjer bo hrt prosto tekal okoli in si "nabiral kilometrino". Vendar ni tako. Hrt ima izrazit lovski nagon, ki so ga v "prejšnjem življenju" še izrazito vspodbujali. Tako mu prav vse, kar se premika, predstavlja plen, ki ga je treba loviti in uloviti. To zanj seveda predstavlja veliko nevarnost, saj se zelo hitro giba in mimogrede skoči pred avto, vlak, se zaplete v žico. Vozniki ga namreč zaradi njegove hitrosti opazijo šele tik pred trčenjem. Zato je pri nas prvo pravilo, da mora biti posvojen hrt vedno in obvezno na povodcu, spušča se ga lahko samo v primerno ograjenih prostorih. Kdor tega pravila ne sprejme, za nas ni odgovoren posvojitelj. Seveda so še drugi vidiki, ki lahko prinesejo negativen odgovor, a je vsak potencialni interes za posvojitev specifičen in se nanj odzovemo z vso odgovornostjo do hrta, zato je predposvojitveni postopek res temeljit in zelo resen korak v postopku posvojitve.
 
Vendar velja, da je hrt hiter, da potrebuje ogromno gibanja …
Seveda, našim hrtom nudimo dolge sprehode, v katerih uživajo, peljemo jih v pasje parke, nekateri tudi celo na agiliti, odvisno od aktivnosti in starosti hrta. Vendar pa moramo vedeti, da so na primer veliki angleški hrti tipični sprinterji, torej tekači na kratke proge; po energičnem teku pa radi počivajo in uživajo življenje. Znani so po svoji lenobi. Galgi so praviloma živahnejši, bolj razposajeni. Zato zelo dejavnim ljudem priporočamo mlajše hrte, za tiste, ki bolj uživajo v ležernosti, pa so primernejši umirjeni in zreli hrti, ki se še posebno radi raztezajo na kavču, saj so, kot radi rečemo, že v "penziji". Jasno pa je, da se po dejavnosti zunaj prav vsi hrti radi raztegujejo na kavču in lenarijo. Bodočim posvojiteljem tudi svetujemo, naj ne izbirajo hrtov le po videzu in starosti,  ampak po svojem načinu življenja in značaju hrta.

Kolikšni so stroški posvojitve?
Posvojitelj plača 200 evrov, za ta znesek pa dobi steriliziranega/kastriranega, čipiranega, cepljenega in veterinarsko pregledanega hrta.To so osnovni stroški. Morda se komu zdijo visoki, vendar je treba vedeti, da je prihod vsakega psa v hišo povezan z določenimi stroški, na primer za kakovostno hrano, morebitne veterinarske storitve in tako naprej. Odločitev za posvojitev mora biti odgovorna in zavestna.

Nam na koncu lahko poveste še nekaj o prednostih posvojitve odsluženega hrta?
Ponovila bi besede, ki sem jih napisala v eni izmed svojih knjig, ki sem jih posvetila hrtom. Ko spoznaš te nežne, ljubeče duše, ki znajo biti tako prešerno navihane, in ko začutiš ljubezen, ki ti jo tako nesebično podarjajo prav vsak trenutek, ko so s teboj, ugotoviš, da sploh nisi živel pravega življenja, dokler vanj niso vstopili oni …