V 86. letu je umrl Mate Mišo Kovač, eno največjih imen hrvaške zabavne in nekdanje jugoslovanske glasbe. Za seboj je pustil pesmi, ki so zaznamovale generacije poslušalcev.
Njegova kariera je trajala več kot pol stoletja. Kovač je bil pevec, ki je občinstvo pogosto pripravil do petja že z dvigom rok, poročajo hrvaški mediji. Njegov prepoznavni glas, čustvene interpretacije in povezanost s poslušalci so mu prinesli posebno mesto v glasbenem prostoru nekdanje Jugoslavije. Med njegove najbolj znane pesmi sodijo Ostala si uvijek ista, Ako me ostaviš, Svi pjevaju, ja ne čujem, Poljubi zemlju in Ti si pjesma moje duše.
Namesto tapet je začel sestavljati glasbo
Rodil se je 16. julija 1941 v Šibeniku, kjer je obiskoval industrijsko šolo in se izučil za tapetnika. Glasba ga je spremljala že v mladosti, prvo malo gramofonsko ploščo pa je pri Jugotonu posnel leta 1964. Na njej sta bili priredbi pesmi njegovih vzornikov Raya Charlesa in Tonyja Dallare.
Veliki preboj je doživel leta 1969, ko je na sarajevskem festivalu Vaš šlager sezone zmagal s pesmijo Više se nećeš vratiti. Skladba Đorđa Novkovića je dosegla naklado približno pol milijona izvodov in zaznamovala začetek enega najpomembnejših sodelovanj v njegovi karieri. Leta 1971 je s pesmijo Proplakat će zora slavil še na splitskem festivalu.
Prodal več kot 20 milijonov plošč
V sedemdesetih in osemdesetih letih se je utrdil med najbolj priljubljenimi pevci v Jugoslaviji. Njegove skladbe so združevale dalmatinski melos, ljubezenske zgodbe in izrazito čustveno izvedbo. Po podatkih založbe Croatia Records je v karieri prodal več kot 20 milijonov plošč oziroma drugih nosilcev zvoka.
Leta 2012 je prejel porina za življenjsko delo, s katerim so nagradili njegov prispevek k hrvaški zabavni glasbi.
Kovač je bil znan tudi po tem, da je brez dlake na jeziku ocenjeval druge pevce. Za Oliverja Dragojevića je trdil, da ni nikakršna pevska zvezda, Severino pa je označil za povprečno pevko. Med sebi ljube je umestil Gorana Karana, zanj največji vzor pa je bil Elvis Presley.
Družinska tragedija
Življenje Kovača pa niso zaznamovali le odrski uspehi temveč tudi težka osebna zgodba, saj je izgubil otroka iz svojega drugega zakona.
Njegova prva žena je bila sicer Ljubica Komadina, leta 1973 pa se je poročil z Anito Baturino, s katero sta dobila sina Edija in hčer Ivano.
Leta 1992 je družino pretresla Edijeva smrt, ki je star komaj 16 let umrl v času hrvaške vojne za neodvisnost. Čeprav je bil mladoleten in sta starša vstopu v vojsko nasprotovala, je oblekel uniformo in bil po pričevanju očeta sedem mesecev stražil vojaške objekte v Zagrebu. Uradna razlaga policije je bila, da je umrl zaradi strelne rane, ki naj bi si jo prizadejal v družbi v nekem stanovanju, vendar je Kovač trdil, da so ga v resnici umorili.
Tragedija je Kovača globoko zaznamovalo, v nekem trenutku je želel življenje končati tudi sam, a je preživel. Z Anito sta se razšla, njun zakon se je končal z ločitvijo leta 1996.
Novo oporo je našel v Lidiji Pintarić, ki jo je po lastnih besedah spoznal leta 1998 na koncertu v zagrebškem klubu The Best. Pozneje je večkrat poudarjal, kako pomembna je bila njena podpora v njegovih najtežjih trenutkih.
Po njegovih glasbenih stopinjah je šla tudi hči Ivana. Leta 2006 je postala pevka skupine Magazin, po odhodu iz skupine leta 2010 pa nadaljevala samostojno kariero.
Roke v zrak, mikrofon občinstvu
Kovačeva priljubljenost je presegla vrhunec njegove diskografske kariere. Tudi po daljših premorih so ga na koncertih pričakale množice poslušalcev, ki so njegove pesmi znale na pamet. Med posebej odmevnimi je bil nastop leta 2022 na splitskem Starem placu, kjer se je po večletni koncertni odsotnosti vrnil pred tisoče oboževalcev.
Njegov odrski zaščitni znak je ostal preprost: razširjene roke in mikrofon, prepuščen občinstvu. Takrat je namesto njega zapela množica.
V pogovoru z Aleksandrom Stankovićem leta 2006 je dejal, da je na koncu koncev srečen človek, ki ne glede na vse verjame v ljubezen.
Počivaj v miru legenda