Kaj se je pred leti dogajalo za vrati ene največjih slovenskih televizijskih hiš? Dolgoletna novinarka Katarina Keček je na družbenem omrežju Facebook delila osebno izkušnjo iz časa, ko je bila zaposlena na POP TV. V zapisu se je spomnila poskusa ustanovitve sindikata, pri katerem sta sodelovala tudi Edi Pucer in Nataša Pirc, danes znana kot predsednica republike Nataša Pirc Musar.
Keček, ki pravi, da je novinarka že več kot 30 let, je uvodoma pojasnila, zakaj se v svoji karieri ni pridružila nobenemu novinarskemu društvu ali sindikatu. Po njenih besedah so se tovrstna združenja že pred leti preveč razdelila na politično leve in desne, sama pa se kot neodvisna novinarka v takšnih delitvah ni prepoznala.
Kljub temu se je nekoč odločila za pomemben korak: sodelovala je pri ustanavljanju sindikata na POP TV. Kot je zapisala, jo je takratna izkušnja zaznamovala za vse življenje.
Ko so ukinili potne stroške
Povod za organiziranje zaposlenih naj bi bila odločitev vodstva, da čez noč ukine potne stroške. Kot se spominja Keček, je bila razlaga kratka: "Pač, šparamo. Vi pa se znajdite." Takšna odločitev je po njenem zapisu novinarje prvič zares povezala pri skupni zahtevi. Do takratnega direktorja so se odpravili trije: Edi Pucer, Nataša Pirc in sama. "Takrat smo se novinarji na POP TV prvič zares združili za skupno stvar," je zapisala.
Po njenih besedah so imeli jasne cilje. Želeli so ustanoviti sindikat, zaščititi novinarje in druge zaposlene pred samovoljnimi odločitvami vodstva ter vzpostaviti uradno pot za pogajanja z upravo. Med razlogi za njihovo pobudo je navedla tudi pomisleke glede zaposlovanja ljudi na novinarskih položajih brez ustrezne izobrazbe in izkušenj.
Keček se spominja, da so bili vsi trije prepričani, da imajo pravno podlago in da njihova pobuda koristi zaposlenim. Na POP TV naj bi takrat delalo že več kot 300 ljudi, zato so pričakovali, da bodo s skupnim nastopom dosegli spremembe.
Direktorjev odgovor naj bi jih osupnil
Srečanje s takratnim direktorjem pa se po pripovedi novinarke ni odvilo po njihovih pričakovanjih. Kot je zapisala, jih je direktor sprejel v pisarni in jim namenil deset minut, da predstavijo svoje zahteve.
Medtem ko so razlagali načrt za ustanovitev sindikata, naj bi jih poslušal brez pripomb in gledal v dokumente na svoji mizi. Ko so končali, pa naj bi jim odgovoril z besedami, ki so si jih po Kečkovih navedbah zapomnili za dolgo časa.
"Slišal sem vas. Ok. Zdaj pa vam povem sledeče: dokler sem jaz na vodstvu, sindikata tukaj NE BO. Vi lahko seveda vztrajate s svojimi zahtevami. Ampak prvi, ki bo prišel k meni s podobno idejo, bo dobil odpoved." Keček je v zapisu opisala, da so po teh besedah za nekaj trenutkov obnemeli. Direktor naj bi jim nato pokazal proti vratom, zato so sestanek zapustili.
Od odločnosti do molka
Na poti po stopnicah naj bi se še razburjali in poudarjali, da takšen odnos do zaposlenih ni sprejemljiv ter da ne bodo odstopili od svojih zahtev. Toda po besedah Keček se je njihova odločnost hitro razblinila. "A realnost nas je ujela takoj na dnu stopnic: Edi je zavil v eno pisarno, Nataša v drugo, sama pa sem šla nazaj v svoj desk," je zapisala.
O sindikatu nato, kot trdi, niso nikoli več spregovorili niti besede. Dodala je, da je stanje glede sindikalnega organiziranja na POP TV po njenem vedenju podobno oziroma enako še danes.
Ob tem je poudarila, da je prav ta izkušnja vplivala na njen pogled na novinarska združenja in organizirano zastopanje zaposlenih. Čeprav se je sprva zavzemala za skupno zaščito delavskih pravic, jo je odziv vodstva po lastnih besedah odvrnil od nadaljnjega tovrstnega angažmaja.
Ostra kritika razmer v novinarstvu
Keček je svojo objavo sklenila s širšo kritiko razmer v medijih. Po njenem mnenju se vprašanja neodvisnosti, delavskih pravic in novinarske avtonomije pokažejo v povsem drugačni luči, ko trčijo ob interese lastnikov in vodstev. "Tako se pri nas v praksi rešujejo 'neodvisnost, delavske pravice in novinarska avtonomija', ko naletijo na realne interese kapitala in moči. Vse ostalo so le lepe pravljice za javnost," je zapisala.
Njena objava tako odpira vprašanja o položaju novinarjev znotraj medijskih hiš, možnostih sindikalnega organiziranja in odnosu med vodstvi ter zaposlenimi. Obenem pa gre za osebni spomin na dogodke iz preteklosti, kot jih je predstavila sama.
Opisana srečanja in navedene besede so povzeti po zapisu Katarine Keček na Facebooku. Za neodvisno potrditev vseh okoliščin, odziv takratnega vodstva in stališča drugih udeležencev bi bilo treba pridobiti tudi njihove izjave.
