Jakov Fak počasi končuje letošnjo nadvse uspešno sezono, v kateri je po prestopu v slovensko biatlonsko reprezentanco leta 2010 Sloveniji priboril zlato in srebrno kolajno na letošnjem svetovnem prvenstvu v biatlonu v nemškem Ruhpoldingu. S simpatičnim Jakom, kot so ga že pred časom preimenovali člani ekipe, smo se pred dnevi srečali na klepetu ob Ljubljanici.
Če bi se morali odločiti, kaj je boljši občutek: orgazem ali zmaga na svetovnem prvenstvu?
To se težko primerja, saj v igri niso isti dejavniki. Orgazem je drugačen tip doživetja. Ampak lahko bi rekel, da je boljši občutek pri orgazmu.
Kako pa se število medalj pozna pri ženskah? Opažate kaj več zanimanja, se za vami obrne kakšna ženska glava več?
Tega pa ne bi vedel. Nimamo prav veliko priložnosti, tako kot na primer danes v Ljubljani. Med pripravami preprosto ni časa, da bi hodili ven, pa da bi se dogajale take stvari.
Sicer imate dekle z Reke, kar je blizu morja. Radi uživate v morskih radostih?
Seveda. Vsak poletni čas je zame nekaj posebnega in prinese nekaj lepega.
Glede na to, da precej časa preživite v Sloveniji, kako z vašim dekletom vzdržujeta odnos, ohranjata strast?
Po eni strani je dobro, ker se ne vidiš tako dolgo in je želja toliko večja, včasih pa pridejo težave ravno zaradi te želje, ker se ne vidiš tako dolgo.
Kaj pa pravite na seks pred tekmo?
Punca sicer navadno ni nikoli z mano na tekmovanjih. Pred državnim prvenstvom je recimo bila in lahko rečem, da so vse tiste zadeve, kot recimo pri nogometaših, ko gredo v karanteno, čisto nepotrebne.
Ona je Hrvatica. Kako bi primerjali Slovenke in Hrvatice.
Bi moral še nekaj časa preživeti v Sloveniji in si bolje ogledati Slovenke, da bi lahko ocenil.
Počivam. Če je čas za počitek, počivam in uživam v vsem, za kar nimam priložnosti, ko sem v delovnem ozračju.
Se radi zabavate, zvečer hodite ven, plešete?
Ja, ampak za to je zelo malo priložnosti. Pred kratkim smo recimo imeli v Rusiji na koncu vseh tekem eno biatlonsko zabavo, ki je bila edina v tej sezoni. Lepo bi bilo, če bi imeli vsaj tri na sezono.
Pa izven sezone?
Večinoma sem raje s prijatelji v kakšnem bolj mirnem okolju, ker pač vsa tekmovanja in to predstavljajo določen stres. Verjetno gledalcem ni videti tako, ampak nam se kar nabere.
Ste mogoče slišali tudi za komentar Slona in Sadeža na Viktorjih, da ste edini Hrvat, ki raje strelja za Slovenijo kot na Slovenijo?
Ne. Zanimiv komentar (smeh). Lepo, da so me omenili.
Katera pa je bila največja neumnost, ki ste jo v zadnjem času prebrali ali slišali o sebi?
Recimo tale na Viktorjih, da me ne moreš poklicati, ne da bi ob tem zaklel. Drugače pa nič takega, saj o sebi ne berem in se ne gledam po televiziji.
Prav gotovo ste se že večkrat soočili s kakšnimi komentarji na račun vašega dvoumnega priimka.
Navajen sem, da ga ves čas nosim s sabo in se mi ne zdi nič nenavadnega. Znam sprejeti šalo na svoj račun, čeprav se rad pošalim tudi na tujega. Nimam nobenih težav, da bi se zaradi tega slabo počutil. Zelo hitro si ga zapomnijo in mogoče je tudi to ena prednost.
Tudi sami kdaj uporabite to kletvico?
Ne. Sicer se to kletvico uporablja globalno in tudi moji prijatelji jo velikokrat uporabljajo. Potem jim je pa pogosto nelagodno, če se zmotijo v moji prisotnosti, ampak mene to prav nič ne moti.
Glede na to, da večino dni v letu preživite v Sloveniji, kaj v Sloveniji najbolj pogrešate?
V prvi vrsti punco, družino in prijatelje, tiste, ki jih imam tam. Sicer jih imam tudi tukaj in reprezentanca je kot ena majhna družina, ampak kar veliko tega pogrešam. Vendar se da preživeti. Je tak ubijalski tempo, da se hitro osredotočiš na tisto, na kar se moraš.
Ste kdaj pomislili na stalno prebivališče v Sloveniji?
Sem. Še vedno razmišljam o tem in mogoče se tudi bom preselil, če bodo okoliščine še malo boljše – če bom našel kakšno stanovanje ali kaj takega, ki si ga bom lahko privoščil.
Slovenščina vam gre odlično od rok. Obvladate tudi dvojino?
Ne bi rekel, preveč me hvalite. Mislim, da delam kar veliko napak. Včasih imam težave, odkrito povedano, vendar če me nekdo popravi, kar hitro uvidim napako.
Gorski kotar, od koder ste doma, je sicer znan po svojih težkih vremenskih razmerah, zato ste se verjetno že kot otrok naučili soočati z mrazom. Si kdaj vseeno zaželite, da bi se ukvarjali s kakšnim bolj "toplim" športom?
Včasih, ko gledam kakšen šport po televiziji, mogoče si. Ampak potem, ko požanješ take rezultate v svojem športu, si rečeš, ne bi. Če bi imel mogoče prej izbiro, če ne bi živel v Gorskem kotarju, ampak na primer v Splitu, bi se verjetno ukvarjal s čim drugim.
Lani ste se soočili s hudo ozeblino kazalca, omenjala se je celo amputacija. Kaj bi storili, če se ne bi mogli več ukvarjati z biatlonom?
Ne vem. Nikoli nisem razmišljal v tej smeri, da bi moral prekiniti kariero zaradi tega.
Imate tudi kakšen talisman za srečo?
Neke vrste – spodnje perilo z mornarskim vzorcem.
Čemu pa se ne bi nikoli odrekli niti na račun kariere?
Občutku, da sem sam svoj gospodar. V športu se počutim zelo sproščeno in svobodno, kot sam svoj gospodar, čeprav v resnici nisem (smeh).
Na kaj pa ste v svojem življenju najbolj ponosni?
Na svoje rezultate. To je nekaj, kar stoji za mano, za mojim delom, eno kritje vseh mojih sanj in vsega mojega trpljenja ter vlaganja vase. Ampak žal je šport včasih nepravičen, če lahko tako rečem, saj veliko športnikov trenira enako kot jaz, pa nikoli ne doživi tega, da spleza na tiste stopničke na svetovnih prvenstvih.
Ne. Kritike in pohvale so sestavni del vsakega življenja, tudi mojega. Ampak jaz stojim za tem, kar sem naredil, in mislim, da sem se pravilno odločil.
Vam je kdaj hudo, da dejansko ne morete pripisati vseh teh odličnih uspehov svoji rodni deželi, ampak gredo zasluge Sloveniji?
Zasluga gre v prvi vrsti biatlonski reprezentanci, saj za mojim uspehom stoji še ogromno spremstvo. Jaz sem samo hvaležen, da sem dobil priložnost, da se lahko ukvarjam s športom, ki mi zelo veliko pomeni, ki je v bistvu moje življenje. Glede kritik pa ima vsak pravico do svojega mnenja, tudi jaz do svojega.
Kako se je na vašo odločitev odzvala družina?
Družina te vedno podpira in ti želi vse najboljše v življenju. Tudi v mojem primeru je bilo tako.
Ste si kdaj mislili, da boste želi takšne uspehe?
Ne. Nihče ne more napovedati, kaj bo dosegel, ampak lahko samo sanja o velikih dosežkih. Če ti uspe, kot je meni, je to še toliko bolj posebej občutek. Neverjetno je.
Vaš trener je v nekem intervjuju povedal, da je za uspeh zaslužna tudi vaša stoodstotna motivacija.
V življenju sem prišel do točke, ko sem se moral odločiti, ali bom šel naprej v šolo, ali se bom stoodstotno posvetil športu. Takrat sem se odločil in še vedno stojim za svojo odločitvijo.
V teh zadnjih letih je bilo verjetno precej odrekanja.
Z biatlonom sem se začel ukvarjati leta 2000. Pri tej starosti še ne veš, kako boš na koncu izpadel, kako se boš profiliral kot osebnost, kaj boš postal. Po srednji šoli pa sem že vedel, kaj bi rad, in to vem še danes. Mladosti sicer nisem preživel kot večina mojih sovrstnikov in nisem hodil toliko ven, ampak če se za nekaj odločiš in veš, kaj si želiš, potem res ni težko.
Kakšni so vaši cilji za naprej?
Ciljev za naslednjo sezono še nisem definiral in tudi nikoli ne napovem kakšnih čudežev. Vseeno pa bi si mogoče želel kakšnega malega kristalnega globusa v posamični disciplini. Zdaj je bilo sicer blizu, saj sem bil drugi.
