Rosa Angela Romih je mlada igralka, ki bo v ponedeljek, 29. septembra, zablestela v novi Popovi hit seriji Nemirna kri. Ob tem ji ne uidejo tudi vprašanja o slavnem očetu, enemu naših najbolj znanih voditeljev Boštjanu Romihu. Nas je poleg igralskih veščin, novinarji smo na ranču Čuden namreč že doživeli premiero serije, prepričala tudi njena iskrena in odprta osebnost. In ker se Boštjan in njegova bivša žena Lara v medijih pogosto pojavljata tudi kot predstavnika staršev, bi po pogovoru z 21-letno Roso z veseljem prisluhnili njunim starševskim nasvetom, saj jima je več kot uspelo …
Glede na to, da trenutno nastopate v svoji prvi seriji Nemirna kri, vaš oče Boštjan Romih pa v svoji prvi predstavi Pasja komedija, kdo je komu dajal nasvete?
Oči nas je vse spraševal, ali je nekaj smešno ali ne, bolj zato, da je dobil povratno informacijo. Drug drugemu sva svetovala, bi rekla. Se mi zdi, da sva sedaj na tej točki, ko si iskreno poveva in se spodbujava v tem, kar počneva.
Se že dolgo ukvarjate z igralstvom?
Še iz vrtca se spomnim, da smo uprizorili Zverinice iz Rezije, kjer sem igrala lisičko, in to mi je ostalo v spominu. A takrat še nisem zares vedela, da me to zanima. Tudi danes še vedno ne vem. Tudi sedaj, ko so me vzeli v serijo, nisem bila prepričana, če želim zares to delati. Na avdicijo sem šla bolj za hobi, da vidim, če mi slučajno uspe. Sedaj, ko sem to posnela, pa si moram vzeti čas in premisliti, ali je to nekaj, kar si v življenju želim početi. Trenutno se še vedno odločam.
Katere pa so druge možnosti?
Veliko jih je, vsekakor me zelo zanima film, snemanja, morda režija, zelo rada fotografiram. Rada vodim stvari, ker sem tudi tabornica.
Marsikdo, ki je spoznal vašo znano družino Romih, je povedal, da sta vaša starša vzor, kako vzgojiti otroke. Mama je konec koncev močno vpeta tudi v Zvezo aktivov svetov staršev Slovenije. Kako pa vi danes, kot odrasla oseba, ocenjujete njun trud, kaj sta kot starša naredila dobro?
Zelo dobro in tudi težko vprašanje. Zdi se mi, da je starševstvo in vzgoja ena najtežjih stvari v življenju in mislim, da vsak starš naredi najboljše kot lahko. Zato je potrebno biti staršem hvaležen, vsekakor. Pri nas so že zelo zgodaj učili, da je potrebno biti dober človek in delati dobre stvari, da je treba delati stvari v skladu s svojimi vrednotami. Da je potrebno biti spoštljiv in prijazen, saj se tukaj vse začne. Ta osnova je bila že od vsega začetka. Hkrati pa so nas zelo spodbujali v naših interesih. Karkoli nas je zanimalo, sta poskrbela, da smo se mi na neki točki lahko ukvarjali s tem. Kot so dejavnosti ali različni projekti v šoli … Vse to vpliva na to, da imaš kot otrok možnost razviti veliko talentov in veščin. To sta vsekakor naredila prav. Včasih sta bila malo prestroga za kakšno stvar.
Kot recimo?
Oče veliko ve o slovenščini, in če sem ga prosila za pomoč pri kakšnem govornem nastopu, je hitro povedal, kaj vse lahko izboljšam, brez olepševanja. A za to sem mu hvaležna in še danes ga vprašam za nasvet. Oba sta velika profesionalca v tem, kar počneta, in da si lahko profesionalen, moraš imeti visoke standarde. Tako da sta tudi to na lep in nežen način želela uvesti pri nas. Da se je treba truditi, delati in da je potrebno biti tudi malo samokritičen, saj tako vidiš, kaj je dobro in kaj ni. Hkrati pa vztrajati v tem, kar počneš in kar ti je res všeč.
Bi lahko kaj naredila pa drugače?
Mislim, da nič takega. Morda bom to videla šele kasneje v življenju, ko bom tudi jaz v vlogi starša.
Nedavno sta šla starša kot zakonca ločene poti. Kaj pa za vas, sta še vedno uspešno združena v starševstvu?
Vsekakor. Vedno smo bili v ospredje mi trije, otroci. Nikoli nismo imeli občutka, da smo postavljeni na stranski tir. Oba si vzameta čas za nas in to je njuna prva skrb, da se mi počutimo dobro. Tudi celoten proces ločitve je bil zelo lep in počasen. Zelo lepo sta vse povedala in razložila. Zelo mehko, bi temu rekla. Za to sem jima močno hvaležna, ker je v takšnih malo bolj ranljivih situacijah potrebno skrbeti eden za drugega. Tudi mi trije otroci smo se še bolj povezali in stopili skupaj.
Kakšna pa je vaša vloga v družini kot najstarejši otrok?
Vsekakor imam občutek, da sem jaz tretji starš. To je velik privilegij in pa tudi preizkušnja, ki se je sploh ne zavedaš. Šele sedaj, ko sem starejša, ugotavljam, da sem morala čez veliko stvari prva, jih doživeti in sedaj lahko njima dam kakšen nasvet, jima stojim ob strani. Za nekatere stvari lahko predvidevaš, da se bodo zgodile in jima zato lahko pomagam ter sem tam zanju, če karkoli potrebujeta. Je velik privilegij in hkrati velik izziv, a sem rada starejša sestra.
Nakladanje, že kako je fotru uspelo v tem kvazi sranju ne vem, ampak veze so veze izgleda, sploh ker plačujemo RTV naročnino za brez veze
Bla, bla, bla. Upam, da ne bo kot oče.