Na poti v kletne prostore ji je na stopnicah namreč spodrsnilo, z glavo je udarila ob stopnico in izgubila zavest.
"Udarec je bil tako močan, da sem takoj izgubila zavest. Koliko časa sem bila brez zavesti, sicer ne vem, a mislim, da nekje 10 minut, saj sem se zavedela ter prišla k zavesti šele, ko so me domači posedali v avto." Nemudoma so jo odpeljali v Zdravstveni dom Trebnje, kjer so ji rano oskrbeli ter zašili. Poleg tega, da je gospa Joži utrpela poškodbo glave, si je ob nesrečnem padcu polomila še rebra. "Uf, to je pa bolelo! Tri dni nisem mogla nič, ne spati, ne jesti, nič! Zdaj me sicer malo še »špika« ob strani, ampak veste, jaz se hitro zližem, kot mačka! (smeh)"
A gospa Joži ne bi bila gospa Joži, če se odstranitve šivov ne bi lotila kar sama! "Preden so mi zašili rano, so me morali malo obriti okoli rane, zato so mi lasje tam stali kot seno ... Nekako sem se mogla vsaj malo počesati in da sem se lahko, sem morala pač odstraniti šive."
Sreča v nesreči je ta, da se je vse skupaj za gospo Joži dobro izteklo in prav v veselje je človeku poslušati in opazovati to dobrovoljno enainsedemdesetletnico, s kakšno pozitivo in nasmehom zre v prihodnost.
Simpatična, kot sosedov pes, dokler te ne napade.
Simpatična gospa. Fino, da tudi v zrelih letih ohranja tisto malo otroško dušico v sebi.