V podkastu Seansa s Tajo je igralka Maja Martina Merljak spregovorila o eni najtežjih izkušenj svojega življenja – o izgorelosti, dolgotrajni psihični stiski in globokem občutku nepripadnosti, ki jo je spremljal leta. Njena izpoved ni bila le osebna, temveč univerzalna - dotaknila se je teme, s katero se danes sooča vse več ljudi, a le redki si upajo spregovoriti na glas.
"Do rojstva prvega otroka sem dolga leta gradila neko resno, dramatično različico sebe, sploh zaradi igralske akademije, na kateri nikakor nisem našla svojega mesta," je priznala. "Dramatično in resno različico sebe nisem ustvarila zato, ker bi to bila res jaz, temveč zato, ker sem verjela, da bom tako končno pripadala. Da bom sprejeta. Da bo dovolj. Če naredim to, bo v redu; če se obnašam tako, bo v redu." A nikoli ni bilo. Notranji nemir se ni umiril, praznina se ni zapolnila.
Prav upor proti spremembam je po njenih besedah vodil v izgorelost, ki je izbruhnila po rojstvu drugega otroka: "Pri drugem otroku sem res dobila orenk macolo po glavi, res orenk orenk. In se spomnim, kako mi je že takrat psihiatrija rekla, da bom za to hvaležna. Pa ji nikakor nisem verjela. Mislila sem si: ‘Samo tiho bodi s to hvaležnostjo, naj se konča zdaj takoj.’ Ampak ja, danes sem res hvaležna. Res, res, res hvaležna. Ampak bilo je težko. To ni stanje, ki traja teden ali mesec. Trajalo je leta. Tri, pet let, ko ne moreš nadzorovati razpoloženja, ko padaš v jezo in žalost, ko nimaš moči vstati iz postelje."
Izgorelost ni bila nekaj, o čemer človek bere v knjigah ali na internetu – dogajala se je v njenem telesu, vsako dan, vsako uro, več let. "Navzven sem funkcionirala. V resnici pa sem številne mesece preživela na pomirjevalih, se soočala s hudimi paničnimi napadi in z občutkom gromozanske skale, čez vse moje bitje pa je razpeta mrena. Gledaš otroke, pa jih v resnici ne vidiš." Stalna mešanica strahu in žalosti, brez jasnega razloga, jo je povsem izčrpala.
Zaradi svojega počutja je večkrat pristala tudi na psihiatrični hitri pomoči: "Priznam, ko ni nič več pomagalo in prijelo, sem šla tja, da so mi dali pomirjevala direkt u žilo. Večkrat sem morala tako narediti. Moj tati me je peljal, Jure me je peljal, enkrat sem šla tudi s svojim starejšim sinom. Šel je z mano, ker ga je bilo strah - zdaj vem, da ga je bilo strah. Ampak je bil tam z mano, v čakalnici in šel potem noter z mano. Čutila sem, da ga moram vzeti s sabo, ker bi bilo hujše, da bi ostal doma. Nekako sem to speljala in mu razložila, da potrebujem pogovor, da potrebujem, da mi nekdo zagotovi, da bo še vse v redu."
Pomembno sporočilo, ki ga poudarja, je potrpežljivost. "Stvari morajo dozoreti. Tudi razum mora dozoreti, da lahko nekaj resnično sprejmeš ali spustiš." Duhovnost zanjo ni bližnjica, temveč pot, ki zahteva čas. Danes pravi, da zmore toliko, kolikor zmore – in da je to dovolj.
Izgorelost ji je, paradoksalno, prinesla tudi nekaj nepričakovanega: Stik z lahkotnostjo in humorjem. "Ko sem se nehala jemati tako smrtno resno, sem se lahko sama sebi prvič resnično nasmejala." Del nje, ki je bil vedno prisoten, a potlačen – njena notranja komedijantka – je končno dobil svoj prostor.
Izgorelost, enačeno, požrešnost !
Izgorela od dekadence, drog in alkohola, piz.a glupa!
kukr kol počena ampak sexi ko ps