Martin Golob: Župnik, ki pravi, da je v zapletenem razmerju

Župnija Srednja vas v Bohinju se lahko pohvali tudi s cerkvijo z dih jemajočim pogledom na Bohinjsko jezero in z enim izmed najbolj sodobnih župnikov pri nas. Martin Golob tradicijo in vero predaja na moderen način, preko spletnih vlogov, prav takšen pa je tudi njegov pogled na vero. 

Vaša poklicna pot in izbira se je začela iz poraza, a se je očitno izkazala za največjo zmago v življenju?
Res je pripomoglo k temu, ker se drugam skoraj nisem mogel vpisati kot na teologijo. Sicer pa nerad rečem, da je to kariera, ker duhovništvo to ni. Tako kot par, ki se odloči za družino, ne reče, da bosta imela družinsko kariero. Gre za način življenja.

Duhovnik živi zelo podobno kot kmet, ki je ves čas prisoten in skrbi za živali. Tak način dela mi je blizu, saj sem odraščal na kmetiji. Zelo podobno tudi duhovnik skrbi za ljudi, jim je blizu. Papež Frančišek je nekoč zelo lepo povedal, da morajo duhovniki dišati po ljudeh. Sam duhovniški poklic mi je zelo lepo predstavil domači župnik, ki sem ga kot otrok zelo rad opazoval. A ne gre le za to, da se tako odločiš, duhovniški poklic je izmoljen. Zame vem, da so molili. Predvsem sestra Vida, ki je kot mlada zbolela za multiplo sklerozo. In vem, da ko je bila že na postelji in ni mogla več kaj dosti, da je tudi zame darovala svoje bolečine. 

Če bi ljudje več molili za duhovnike, bi nas bilo več. To je stvar, ki je povezana od zgoraj. Vztrajati v duhovništvu brez vere je obrt in potem to ni to. Tudi ne bi zdržal, ne celibata, ne stisk ljudi in ne kakšnih konfliktov, ki pridejo. Nimaš komu polagati upanja. Če ne bi imel vere, ne bi videl smisla vztrajati kot duhovnik. Kot duhovnik imam sicer lepo življenje, ljudje lepo skrbijo zame in se imam res luškano, a mora biti vera zadaj, ki daje smisel tvojemu vztrajanju. Tako kot pri možu in ženi. Mora biti ljubezen zadaj, da vztrajata kljub vsem hibam, ki jih imata in zaradi katerih se zaletavata drug v drugega. 

Če ne bi imel vere, ne bi videl smisla vztrajati kot duhovnik. Kot duhovnik imam sicer lepo življenje, ljudje lepo skrbijo zame in se imam res luškano, a mora biti vera zadaj, ki daje smisel tvojemu vztrajanju. 

Ko ste ravno omenili celibat. Kot predstavnik mlajše generacije ste za to, da bi se to spremenilo?
Celibat je meni osebno v pomoč, govorim iz lastne izkušnje. Pri sebi sem to zelo premlel, saj je to le ena stvar, zaradi katere se kakšen fant težje odloči za to poslanstvo. Meni celibat omogoča, da sem ljudem bolj na razpolago. Z mojim urnikom ne bi mogel skrbeti še za družino.

Če bi želeli celibat ukiniti, bi morali spremeniti tudi način življenja duhovnikov. Se pravi, da bi bili ljudem na razpolago osem ur, vse ostalo pa bi se posvečali družini. Moj delavnik pa je 24 ur na dan. Če bi bil kdaj v prihodnosti celibat na izbiro, jaz ne bi imel nič proti. Verjamem, da je to eden od ključnih razlogov, zakaj se kakšen mlad fant ne odloči za to pot, ker ima željo po družini. To je povsem normalno in tukaj ni ničesar za obsojati. 

Če bi bil kdaj v prihodnosti celibat na izbiro, jaz ne bi imel nič proti. Verjamem, da je to eden od ključnih razlogov, zakaj se kakšen mlad fant ne odloči za to pot, ker ima željo po družini. To je povsem normalno in tukaj ni ničesar za obsojati. 

Kako bi se sami odločili, če celibat ne bi bil obvezen?
Težko rečem. Ne vem. Po eni strani mi je to malo pisano na kožo. Meni osebno je to velika prednost in pomoč, saj sem lahko vsem vse. Jaz delam vse nedelje in praznike, predstavljajte si, da bi bili moja žena? K meni bi dekleta hodila k spovedi in na pogovor, vi pa bi me čakali z otroki?

Iz teh razlogov vidim celibat kot nekaj zelo praktičnega, poleg tega nas celibat dela malo posebne in ta posebnost je lepa. Izhaja tudi iz tega, da je bil Jezus prav tako samski, in iz tega, da si popolnoma predan župniji, kjer deluješ.
 

Ste imeli izkušnjo partnerske ljubezni?
Ne. Te izkušnje nisem imel, saj nikoli nisem imel punce. Kot najstnik sem bil več ali manj doma, ker me je veselilo delo na kmetiji. Potem pa sem normalno študiral in bil že odločen. Imam pa izkušnjo, kako je biti zaljubljen. 
 

Srečno ali nesrečno zaljubljen?
Da, srečno. Biti zaljubljen je vedno srečno. A takrat sem si mogel zjasniti, kaj želim od te zaljubljenosti. Ali bom to povedal, bom to zaljubljenost do nje gojil in jo crtljal ali pa bom to predelal razumsko in se še enkrat odločil. Odločil, ali bom duhovnik ali oče.

Normalen fant sem in normalno, da mi je bila tudi kakšna punca všeč. Vendar tega nisem nikoli povedal ali jo želel zmesti. To verjetno izhaja iz tega, da moj ati mojo mami zelo spoštuje in pri nas doma smo do žensk vedno imeli zelo spoštljiv odnos. Tudi jaz ženski svet zelo spoštujem, saj sem mi zdi, da ste ženske tisočkrat bolj dojemljive za čustveni in emocionalni svet kot mi moški.

Moški smo včasih kot troti. Z ženskim srcem se ne sme igrati, ker je ranljivo, to je že moja mami govorila meni in mojim petim mlajšim bratom. Zato nikoli nisem hotel katere srčno prizadeti, razočarati ali jo pustiti samo le zaradi svojih lastnih potreb. Vedno sem se trudil biti pošten.

Z ženskim srcem se ne sme igrati, ker je ranljivo, to je že moja mami govorila meni in mojim petim mlajšim bratom. Zato nikoli nisem hotel katere srčno prizadeti, razočarati ali jo pustiti samo le zaradi svojih lastnih potreb. Vedno sem se trudil biti pošten.

Torej ste odnos med staršema zelo prenesli tudi v svoje odraslo življenje?
Sem eden tistih srečnežev, ki sem imel zelo dobro družino. Družine si res ne izbiraš, v družino si sprejet. Imel sem srečo, da sta bila starša vedno doma, ker imamo kmetijo, imam pet mlajših bratov. Najmlajše tri sem tudi pazil, tako da imam tudi ta čut za otroke, ki sem ga dobil preko bratov.

Ogromno smo se pogovarjali. Jaz doma nikoli nisem mogel lagati, ker je mami tako spremljala vsakega, da mi je takoj iz oči prebrala. Nikoli nisem mogel nič skriti, vsi pa smo ogromno skupaj delali. Pri nas doma smo vedno vse skupaj počeli in to delo ni bilo kot neko breme, ampak naše skupno druženje.

Zvečer smo imeli pogosto ugasnjeno televizijo in smo se pogovarjali ter družili. Ati je bil včasih tudi hud, kadar sem bil kaj navihan, znal je to tudi na glas povedati ali pokazati, a si je nato vedno vzel čas in se še dve uri z mano pogovarjal in mi razlagal, zakaj je bil hud name. In to za vsakega izmed mojih bratov. Kar se tiče odnosov, sta moja starša zelo razgledana.

Veliko se je dalo na to biti skupaj, pomagati drug drugemu, pogovarjati se in odpuščati. Vsak večer smo skupaj molili in si vsak večer tudi odpustili, če smo se čez dan, ko pride vse sorte, kaj skregali. Kar se tega tiče, sem imel res velik privilegij. Rad tudi govorim o tem, ker bi si želel, da bi si danes starši, kljub hudemu tempu, vzeli čas za svoje otroke.

Staršem vedno rečem, kakšni srečneži so, da imajo otroke, da so zdravi, da so iskreni in živahni. Oni vas bodo celo življenje nesli v svet. Na razpolago imate 20 let, dajte narediti vse, da jih boste izoblikovali v nekaj najlepšega. 
 

Na Facebooku imate označeno, da ste v zapletenem razmerju, kaj to pomeni?
Na nek način sem poročen s Cerkvijo, po merilih današnje družbe pa sem samski. Dal sem se na razpolago Cerkvi. Torej nisem samski, nisem v razmerju, zato sem označil, da je zakomplicirano. Saj je zakomplicirano. V današnjih časih se celibata ne razume.

Mi duhovniki o celibatu nikoli toliko ne razpravljamo kot zunanji svet. Opažam, da je ogromno govora o celibatu pri tistih, ki pri sebi nimajo ravno urejenega spolnega ali družinskega življenja. Zato lahko rečem, da je tudi malce zakomplicirano, ker današnji svet ne razume, kako to lahko gre. Gre, se da. Ampak tudi v moji vasi je ogromno celibaterjev, le da sem se jaz zanj zavestno odločil, haha. Tako se malo pošalim.
 

Opažam, da je ogromno govora o celibatu pri tistih, ki pri sebi nimajo ravno urejenega spolnega ali družinskega življenja. Zato lahko rečem, da je tudi malce zakomplicirano, ker današnji svet ne razume, kako to lahko gre. Gre, se da. Ampak tudi v moji vasi je ogromno celibaterjev, le da sem se jaz zanj zavestno odločil, haha. 

Kako pa kot predstavnik mlajše generacije duhovnikov gledate na druge tabu teme, kot sta splav in homoseksualnost?
Glede homoseksualnosti jaz nikogar ne sprašujem o njegovi spolni usmerjenosti, vsakega normalno sprejmem. Tema splava pa je zelo boleča stvar. Moje stališče je, da je zarodek od spočetja naprej človek in sem proti splavu.

Če pride do mene oseba, ki se je s tem srečala, vem, da doživlja bolečine in ji skušam prisluhniti in jo razumeti. Brez obsojanja. V večini primerov je splav namreč posledica neke stiske in bolečine. To je široka in težka stvar. Sam se se že srečal z ljudmi, ki so se srečali s splavom, tudi veliko je joka zadaj. Težka stvar je to. Mislim, da bi morali do te teme drugače pristopati.
 

Na kakšen način?
Fino je, da se o temu govori. Da se govori tudi o posledicah, ker splav ima posledice za neko žensko in tudi za moškega. Želel bi si, da se mladim, ki zanosijo, stoji ob strani in da zaradi tega ni konec sveta. Mladim glede spolnosti nikoli kaj dosti ne razlagam. Vedno pa jim govorim, da naj gredo v odnos tako, da se čim več pogovarjajo in spoznavajo.

Fante vedno poučujem naj ženske spoštujejo in jim stojijo ob strani takrat, ko je lepo in tudi takrat, ko ni. Naj bo zadaj neko dostojanstvo, en ponos. Spolnost je najlepša takrat, ko imaš nekoga neskončno rad in tukaj smo potem spet pri ženskah. Ženska mora tudi v spolnosti čutiti neko varnost. Če bi vse to upoštevali, potem do splava niti ne bi prišlo. Do teh zadev je treba odgovorno pristopati. 
 

Če se vrneva k veri, danes je veliko takšnih in drugačnih oblik duhovnosti, zakaj je za človeka to tako pomemben aspekt življenja?
Ljudje smo duhovna bitja in vsak človek se želi z duhovnostjo srečati, ker ne nazadnje s tem polni svojo dušo. Normalno in lepo mi je videti ljudi, ki so iskalci, ki iščejo nek smisel v duhovnosti, neko poglobitev. Mnogi to iščejo na različne načine in tega je danes res veliko na tržišču, veliko nekih meditacij … Znano je, da joga na primer ni samo telovadba, je tudi neke vrste duhovno sproščanje.
 

Se sami ukvarjate z jogo?
Ne, sem preveč štorast za razgibavanje. Mi pa vse to daje nek znak, da sodobni človek išče duhovnost, zato mi je pomembno, da še toliko bolj goreče oznanjam Jezusa, da lahko ljudem to dajem. To, kar oznanjam je, da je zame osebno Jezus najboljša duhovnost in to želim tudi deliti. Se pa vsak mora odločiti zase. Sili se ne, to se ne dela, lahko pa jih vabim.
 

Zakaj je za vas ravno Jezus najboljša oblika duhovnosti? Kje so njegove prednosti v primerjavi z drugimi oblikami duhovnosti?
Zame je Jezus živi Bog, ki se mi ves čas razdaja. Je Bog, ki ve, kaj je človekova bolečina in križ. Je Bog, ki je mene odrešil in je edini, ki mi lahko reče, odpuščeni so ti tvoji grehi, pojdi naprej, vstani in hodi. Govorim teološko, a mislim tudi dejansko. Kar mi pomeni temelj mojega verovanja, je, da sem se lahko rodil v občestvu (skupnost bratov in sester, verujočih v Jezusa) Cerkve. Za tem stoodstotno stojim in mi pomeni vse. Zaradi Boga se odpovedujem družini. 
 

Svoje župnikovanje in predajanje vere pa ste preko vloganja prenesli tudi na splet. Kako vaši farani in kolegi gledajo na to?
Zelo dobro so vsi sprejeli, tudi starejši in duhovniki. Ravno me je zadnjič neka 93-letna gospa prosila, naj ji nastavim, da me bo lahko gledala tudi preko Facebooka. Vse sva uredila, telefon, wi-fi … Takih primerov je kar nekaj.