Njeno željo je veliko ljudi upoštevalo in se odelo v svetle barve. Nekateri so s seboj prinesli papirnate metulje, ki so jih nosili v laseh, v rokah ali kot obesek. Odprtih je bilo kar sedem žalnih knjig, pred katerimi se je naredila ogromna vrsta. Mančina žara je bila nekaj posebnega - prekrita je bila z mahom. Med žalujočimi smo opazili Vlada Kreslina, Pia Zemljič, predsednico Slovenije Natašo Pirc Musar, Tanjo Fajon, Salome in mnoge druge znane obraze iz sveta kulture in politike ter Mančine nekdanje kolege. Govori se, da na Žalah še nikoli oziroma že zelo dolgo ni bilo toliko ljudi kot danes.
Uresničili so še eno željo, ki jo je imela znana publicistka. Na Žalah se je zaslišala pesem Oliverja Dragojevića Vjeruj v ljubav. Manci v slovo so pozneje zaigrali še znano pesem Edith Piaf Non, je ne regrette rien (Ne, ničesar ne obžalujem), Dinamitke pa so v slovenščini zapele pesem Hallelujah. Ta pesem je nekaj posebnega. Mančina hči Ladeja jo je namreč jutro po mamini smrti prvič slišala v slovenski izvedbi. Med to pesmijo so se žalujoči prijeli za roke in jo skupaj zapeli.
V govoru so povedali, da bi morali Manco označiti za "zaklad nacionalnega pomena", njena hči Tina pa je dejala, da le "najpogumnejši živijo kot ona". Razkrila je tudi, da si Manca ni želela cerkvenega pogreba, ker je Bog povsod. Bila je verna, kar se je pokazalo tudi v njenih zadnjih dnevih, ko je večkrat vzkliknila: "Bogec me ima pa res rad."
A obstaja kje kakšen video in ne samo fotografije?
So umrle tudi velike ženske, a brez blišča in pompa.
še na pogreb od enderja bi pršu lepše oblečen. pa o njem ne morem najti dobre besede.