Klemen, ki v zadnjem času dobiva vse več odmevnih vlog, je svojo igralsko pot začel v New Yorku, kjer je študiral na prestižni American Academy of Dramatic Arts. Po zaključku študija je bil sprejet tudi v elitno Academy Company, kar velja za pomembno priznanje mladim talentom. V seriji Robin Hood upodablja Gerolda, poveljnika grajske vojske in desno roko nottinghamskega šerifa, ki ga igra prav Sean Bean, znan po vlogah v Igri prestolov in Gospodarju prstanov.
Serijo, ki so jo v celoti posneli v Srbiji, lahko spremljate na programu Viasat Epic Drama. Klemna si lahko ogledate tudi v hrvaški seriji Divlje pčele ter v slovenski seriji Takšno je življenje, kjer igra Silva.
V svoji karieri je že nastopil v več znanih televizijskih produkcijah, med drugim v serijah Operacion Pacifico, The Americans in Bored to Death, ki se predvaja na HBO.
Trenutno živi v Sloveniji, kamor se je z ženo in hčerko preselil pred nekaj leti. V intervjuju za Žurnal je spregovoril o svoji karierni poti ter osebnih prelomnicah, ki so oblikovale njegov pogled na igro, uspeh in življenje.
Klemen, sodeloval si že v najrazličnejših projektih svetovnega kova. Kako bi opisal svoje vloge? Kaj je rdeča nit?
Dobro vprašanje. Vsi bi radi igrali vse, ampak to je možno le v teoriji. V praksi moraš pa zelo dobro vedeti, kaj je tvoja niša. Kaj je tisto, kjer se najbolj najdeš. To je tvoja vstopna točka v industrijo. Ko enkrat to veš, lahko začneš graditi kariero in se širiti. Jaz sem svojo nišo našel v mednarodnih vlogah negativcev. Privlačijo me nori znanstveniki, psihopati, kakšen vodja kultov, zdravilec, šaman… To mi je blizu – nekaj med mistiko in znanostjo. Metafizika, znanost … Tako da lahko igraš ali nekega genija ali pa "norega znanstvenika" - nekoga, ki rešuje svet ali pa nekoga, ki ga uničuje.
Res je, večinoma si igral negativce. Ampak kot si že dejal, v vsakem iščeš oziroma najdeš dobro plat. Je to tvoja skrivnost?
Ja, tako nam trobijo že od začetka vseh igralskih delavnic: Lika ne moreš in ne smeš soditi. Pravzaprav nobenega človeka. In to seveda apliciram tudi v življenju. Nikogar ne sodim. Niti politikov ne, hehe. Ker človek, ko dela slabo, pogosto ne misli, da dela slabo oziroma da je v konfliktu s čimerkoli. Prepričan je, da točno ve, kakšni so razlogi, zakaj tako dela. Vsak lik se za nekaj bori – za denar, priznanje, ljubezen, maščevanje … Vse je vezano na nivo zavesti. Jaz nobenega ne želim soditi. Če se zalotim, da koga sodim, se vprašam, kje imam jaz elemente tega, kar me moti. Ker že to, da sodim, avtomatsko pomeni, da je to v meni. Ali točno to, ali pa kaka druga plat tega. Primer: Ljudem, ki so zelo zagrenjeni, gre lahko človek, ki je poskočen in vesel, hitro na jetra. V bistvu temu zagrenjenemu človeku vesel človek predstavlja ogledalo. Ampak po navadi reagiramo tako, da skušamo tistega človeka spremeniti, da bi se nehal tako ‘nadležno’ obnašati. Okoli mene je lahko 50 ljudi, ki navija zame, enemu bom šel pa na živce. Ampak to bo zato, ker tistemu zagrenjenemu človeku nekaj manjka. Ogledala. Če ti gre nekaj na živce, je v tebi nekaj, kar te moti. To je bilo od nekdaj moje vodilo. Ne išči zunaj, ne popravljaj zunaj, ampak vprašaj samega sebe: Zakaj čutim tako? Zakaj se mi je to zgodilo?
Kakšen pa imaš odnos do samega sebe? Ali tudi samega sebe nikoli ne sodiš?
Na začetku sem bil do sebe zelo kritičen. Sploh takrat, ko sam sebi še nisem dokazal, da sem igralec. Največja kritika pride od znotraj. Potem pa sem počasi začel malo bolj zaupati v svoje delo. Ampak ne smem zaupati preveč. Če človek zelo zaupa vase, je na nevarni točki: Scene, za katere si kot igralec rečeš, da si dobro odigral, se publiki ponavadi zdijo najbolj dolgočasne in neizrazite. Lahko se ti pa zdi, da si ga sral do konca, pa je potem odziv publike neverjetno pozitiven. V osnovi gre za to, kolik sam sebe opazuješ v danem trenutku. Že to, da se ti kot igralcu zdi, da si nekaj "dobro" odigral (kako sem imel dober glas, kako sem se dobro postavil ...) To pomeni, da se opazuješ. In če se opazuješ, pomeni, da torej nisi "čisto notri", v liku.
Ali pri igri uporabljaš kakšne posebne trike?
Če je treba, tudi. Miselni proces včasih ni nujno tak, kot ga ima lik. Nekateri v glavi seštevajo številke. Tako se dobi drugačen fokus, drugo energijo, ki jo kamera avtomatsko pobere. Gledalcu se zdi pa bolj zanimivo, težje pogleda stran. Kadar lik nekaj govori in zraven razmišlja o nečem drugem, se to opazi … Te tišine vmes so zelo močne.
To je vsekakor scena iz 10. epizode. Čustveno je zelo močna. Tako po sami vsebini kot zaradi spominov s snemanja. Takrat sta bili z mano na snemanju ravno žena in hčerka. Bilo je popoldansko snemanje, potem je bila pavza. Nadaljevali smo zelo pozno zvečer, okoli 23h smo šli šele na lokacijo. Nisem vedel, ali bo hči zdržala … Ampak je. Režiser jo je povabil, bila je njegova asistentka. Snemali smo čustveno zelo napeto sceno. Sceno, ko vemo, da jutri prihaja ena velika bitka in da se lahko zgodi, da ne bomo preživeli. To je moja najljubša scena, kar sem jih kadarkoli snemal. Prisotna je bila ta energija minljivosti … Čutil sem, da nas jutri mogoče ne bo več. Celoten občutek na obzidju je bil zelo močen … Ko smo gledali lučke v daljavi … Izgledale so kot eni ognji, v resnici so bili avti … V zraku je bilo nekaj posebnega ... Prispevalo je tudi to, da sta bili hčerka in žena zraven. Takrat sem se zavedel, da uspeh čisto drugače občutiš, če so zraven ljudje, ki jih imaš rad. Če doživiš sam in prineseš domov in rečeš 'ful je bilo dobro', ni isto, kot če imaš vsaj nekaj dni zraven ljudi, ki jih imaš rad … Ni lepšega, kot da imaš takrat ob sebi še prijatelje in družino. Prav čarobno.
Zelo sem se povezal z Marcusom Fraserjem in z vsemi mladimi Britanci - Lydio Peckham, Erico Ford, od Srbov pa Matijo Gredićem in Nikolo Jankovićem. Od starejših sem največ časa preživel z Ianom Piriejem in s Stevenom Waddingtonom, ki je naredil kariero v filmu Poslednji Mohikanec. Vedno smo hodili skupaj na kosilo in potem še kaj spit. Res super ekipa. Vsi zelo prijazni.
Kako je bilo na premieri Robina Hooda? Ste ga kaj zažurali?
Seveda. Premiera je bila v teatru Regent Street Cinema. Najprej rdeča preproga, potem premiera in nato druženje z mediji in agenti na terasi bližnjega hotela. Ko se je javni del zabave zaključil, smo odšli v en privat bar in bili tam nekje do treh zjutraj. Na koncu nas je ostalo le še okoli 15 ljudi – odšli smo v hotel enega od igralcev, kjer so nam prijazno odstopili eno konferenčno sobo, da smo še malo 'zaružili', tja do šestih zjutraj.
Uh, žur do jutranjih ur. Ali rad žuraš?
Ja, sploh včasih sem rad žural, dobro mi je šlo. Veliko sem žural, ko sem živel v New Yorku. Tja sem odšel, ko sem bil star 26 let. Dve do tri leta po akademiji sem hodil na avdicije, žuriral in hodil v tri službe hkrati … Delal sem kot natakar in zraven še urejal spletne strani. Tako sem živel nekje do 30. leta. Potem pa me je začel ta življenjski stil motiti in utrujati. Prej sem bil sposoben žurati do 6. ure in iti direktno na avdicijo in potem še v službo. Ampak nato sem začel ugotavljati, da to ni več zame. Navdušenje nad življenjem v New Yorku je začelo plahneti.
Kaj pa soigralci iz ekipe Robina Hooda? Kdo izmed njih je največji žurer?
V bistvu prav nobeden, vsi so profesionalci. Tudi jaz spijem le kozarec vina ali koktajl, morda dva. Biti moramo fizično pripravljeni, drugače lahko včasih na snemanju postane tudi smrtno nevarno – da skačeš kje, te kdo kje udari, ti zdrsne ... Sicer imamo kaskaderje, ampak določene scene moramo tudi sami odigrati. Tako da med snemanjem nihče ni pretiraval z žuranjem. Ob 21.uri smo hodili spat, ker smo mogli pogosto vstati tudi ob treh zjutraj. Treba je bilo držati ravnovesje – če ga nimaš, se hitro zgodi, da začneš delati napake. Zamujaš na snemanje, prideš nepripravljen ...
Če bi danes začel brez kontaktov in izkušenj – kaj bi naredil drugače, da bi hitreje prišel do tujih projektov?
Na koncu je bistvo v mreži in medsebojnem zaupanju. Najprej moraš sploh dobiti priložnost – potem pa je odvisno od tebe, kako se izkažeš. Zato bi rekel: Najdi ljudi, ki ti bodo dali priložnost. Študentski filmi, kratki filmi, karkoli. Samo da delaš. Druga zelo pomembna stvar – in to sem sicer vedno vedel, ampak še danes opažam, da je tega premalo – sta mreženje, povezovanje in ustvarjanje zaupanja. Na koncu se vedno najbolj obnese sodelovanje z ljudmi, s katerimi imaš iskreno povezavo. Če si z nekom nekaj dobrega ustvaril, se bosta slej ko prej spet našla – ali te on pokliče ali ti njega. To zaupanje in odnos sta ključna. Seveda – talent je pomemben, brez tega ne gre. Ampak še bolj pomembno je, kako preživiš tiste minute, ko imaš priložnost nekaj pokazati.
Kaj pa avdicije – kako si jih doživljal? Avdicije so bile zame velik izziv. Na začetku sem opazil eno zanimivo stvar: Pri projektih, ki se mi niso zdeli tako pomembni, sem bil sproščen in sem dobro odigral. Ko pa je prišlo nekaj, kar sem si res želel – kjer sem videl, da bi mi lahko spremenilo kariero – sem postal napet. Namesto da bi prišel z energijo: 'Glejte, zdaj vam bom pokazal, kaj znam,' sem prišel z nekim strahospoštovanjem. In telo to začuti. Če si napet, ne moreš biti odprt, ne moreš reagirati iskreno – in to je bistvo igre.
Kako se spopasti z nervozo na avdicijah?
Nervoze ne moreš kar izklopiti. Potrebuješ čas, kilometrino. Ampak danes bi mladim igralcem vsekakor rekel tole: Pojdite na terapijo. Resno. Ker pogosto gre za neke notranje vzorce: Občutek, da nisi dovolj dober, strah pred neuspehom ali pa celo strah pred uspehom.
Kako je bilo v New yorku?
Ni bilo lahko. New York zahteva redno službo in denar … Ampak če bi imel redno službo, ne bi mogel hoditi na avdicije … Približno dve leti sem razmišljal, da imam mogoče dovolj. In potem sem se odpravil v Los Angeles. Mesto sem si predstavljal kot življenje polno joge, sonca, skrbi zase, brez alkohola in žuranja. In tako je tudi bilo … Ni bilo več glasno in divje. Kozarec vina ob večerji in dobri hrani ter iskreni in globoki pogovori ... Tako so se krogi prijateljev spremenili. In kmalu po prihodu sem spoznal še ženo.
Klemnu se je po selitvi v LA odprl svet - tako karierno kot zasebno … Tam je spoznal Kolumbijko Ximeno - svojo bodočo ženo. Življenje se mu je močno spremenilo. Ampak ta del njegove zgodbe je tako romantičen, da si zasluži poseben članek.
Bravo,lepo.