Slovenski igralec Klemen Novak se uspešno prebija na mednarodno sceno. Tokrat je zaigral v novi 10-delni Amazonovi seriji o legendarnem izobčencu Robin Hood, kjer se je znašel v izjemni igralski družbi – ob Seanu Beanu in Connie Nielsen. Novak v njej upodablja Gerolda, desno roko nottinghamskega šerifa in poveljnika grajske vojske – šerifa pa igra prav Sean Bean, znan po vlogah v Game of Thrones in The Lord of the Rings.
Klemen, ki v zadnjem času dobiva vse več odmevnih vlog, je svojo igralsko pot začel v New Yorku, kjer je študiral na prestižni American Academy of Dramatic Arts. Po zaključku študija je bil sprejet tudi v elitno Academy Company, kar velja za pomembno priznanje mladim talentom.
Serijo, ki so jo v celoti posneli v Srbiji, bodo kmalu lahko spremljali tudi slovenski gledalci. Zelo poznan je tudi med hrvaškimi gledalci, ki ga trenutno spremljajo v vlogi Petra Vukasa v seriji Divlje pčele. Slovensko občinstvo ga lahko spremlja tudi v seriji Takšno je življenje, kjer igra nasilnega Silva.
V svoji karieri je že nastopil v več znanih televizijskih produkcijah, med drugim v serijah Operacion Pacifico, The Americans in Bored to Death.
Klemen, sodeloval si že v najrazličnejših projektih svetovnega kova. Kako bi opisal svoje vloge? Kaj je rdeča nit?
Dobro vprašanje. Vsi bi radi igrali vse, ampak to je možno le v teoriji. V praksi moraš pa zelo dobro vedeti, kaj je tvoja niša. Kaj je tisto, kjer se najbolj najdeš. To je tvoja vstopna točka v industrijo. Ko enkrat to veš, lahko začneš graditi kariero in se širiti.
Kaj je tvoja niša?
Mislim, da so to mednarodne vloge negativcev. Kakšni nori znanstveniki, psihopati, vodje kultov, zdravilci, šamani … Neki mistični, temačni liki. To mi je blizu – nekaj med mistiko in znanostjo. Mistika me zelo zanima. Metafizika, znanost … Lahko igram ali nekega tehnološkega genija ali pa nekega norega znanstvenika, ki rešuje svet – oziroma ga uničuje. To je nek moj prostor, kjer se najbolj najdem.
Hja, večinoma si igral negativce. Ampak kot si že dejal, v vsakem iščeš oziroma najdeš dobro plat. Je to tvoja skrivnost dobre igre?
Da, tako nam trobijo že od začetka vseh igralskih delavnic: Lika ne moreš in ne smeš soditi. Pravzaprav nobenega človeka. In to seveda apliciram tudi v svoje življenje. Nikogar ne sodim. Niti politikov ne, hehe. Ker človek, ko dela slabo, pogosto ne misli, da dela slabo oziroma da je v konfliktu s čimerkoli. Prepričan je, da točno ve kakšni so razlogi, zakaj tako dela. Vsak lik se za nekaj bori – za denar, priznanje, ljubezen, maščevanje … Vse je vezano na nivo zavesti. Tako da jaz nikogar ne želim soditi. Če se zalotim, da koga sodim, se vprašam, kje imam jaz elemente tega, kar me moti. Ker že to, da sodim, avtomatsko pomeni, da je to v meni. Ali točno to, ali pa kaka druga plat tega. Primer: Ljudem, ki so zelo zagrenjeni, gre lahko človek, ki je poskočen in vesel, hitro na jetra. V bistvu temu zagrenjenemu človeku vesel človek predstavlja ogledalo. Ampak po navadi reagiramo tako, da skušamo tistega človeka spremeniti, da bi se nehal tako ‘nadležno’ obnašati. Okoli mene je lahko 50 ljudi, ki navija zame, enemu bom šel pa na živce. Ampak to bo zato, ker tistemu zagrenjenemu človeku nekaj manjka. Ogledala. Če ti gre nekaj na živce, je v tebi nekaj, kar te moti. To je bilo od nekdaj moje vodilo. Ne išči zunaj, ne popravljaj zunaj, ampak vprašaj samega sebe: Zakaj čutim tako?
Kakšen pa imaš odnos do samega sebe?
Na začetku sem bil do sebe zelo kritičen. Sploh takrat, ko sam sebi še nisem dokazal, da sem igralec. Največja kritika pride od znotraj. Potem pa sem počasi začel malo bolj zaupati v svoje delo. Ampak ne smem zaupati preveč. Če človek zelo zaupa vase, je na nevarni točki: Scene, za katere si kot igralec rečeš, da si dobro odigral, se publiki ponavadi zdijo najbolj dolgočasne in neizrazite. Lahko se ti pa zdi, da si ga sral do konca, pa je potem odziv publike neverjetno pozitiven. V osnovi gre za to, koliko sam sebe opazuješ v danem trenutku. Že to, da se ti kot igralec zavedaš, kako kul si odigral, pomeni, da se opazuješ (kako sem imel dober glas, kako sem se dobro postavil ...) – In če se opazuješ, pomeni, da torej nisi "čisto notri", v liku.
Ali pri igri uporabljaš kakšne trike?
Da, tudi. Včasih v glavi seštevam številke. Tako dobim drug fokus, drugo energijo, ki jo kamera avtomatsko pobere. O, tu je pa nekaj bilo, nisem mogel stran pogledati, nekaj je držalo moj fokus … Če lik nekaj govori in zraven razmišlja o nečem drugem, se to opazi … Te tišine vmes so zelo močne.
Katera je tvoja najljubša scena v Robinu Hoodu in zakaj?
To je vsekakor scena iz 10 epizode. Čustveno je zelo močna. Tako po sami vsebini kot zaradi spominov s snemanja. Takrat sta bili z mano na snemanju ravno žena in hčerka. Bilo je popoldansko snemanje, potem je bila pavza. Nadaljevali smo zelo pozno zvečer, okoli 23h smo šli šele na lokacijo. Nisem vedel, ali bo hči zdržala … Ampak je. Režiser jo je povabil zraven, bila je njegova asistentka.
Snemali smo čustveno zelo napeto sceno. – Sceno, ko vemo, da jutri prihaja ena velika bitka in da se lahko zgodi, da ne bomo preživeli. To je moja najljubša scena, kar sem jih kadarkoli snemal. Prisotna je bila ta energija minljivosti … Čutil sem, da nas jutri mogoče ne bo več. Celoten občutek na obizidju je bil zelo močen … Ko smo gledali lučke v daljavi … Izgledale so kot eni ognji, v resnici so bili avti … V zraku je bilo nekaj posebnega.
Prispevalo je tudi to, da sta bili hčerka in žena zraven. Takrat sem se zavedel, da uspeh čisto drugače občutiš, če so zraven ljudje, ki jih imaš rad. Če doživiš sam in prineseš domov in rečeš ful je blo dobro, ni isto, kot če imaš vsaj nekaj dni zraven ljudi, ki jih imaš rad. Da uživajo s tabo. Tudi pavze med snemanji … Ko te bližnji vidijo v družbi soigralcev, ponosnih in hvaležnih, da lahko delamo na tako norem projektu. Zmagujemo v življenju, ker se imamo dobro. Ni lepšega, kot da imaš takrat ob sebi še prijatelje in družino. Prav čarobno.
S kom od soigralcev si se najbolj spoprijateljil? Sean Bean? Jack Patten? Lydia Pecham? Marcus Fraser? Henry Rowley? Kako je bilo sodelovati z njimi?
Zelo sme se povezal z Marcusom Fraserjem in z vsemi mladimi Britanci. Veliko sem se družil tudi z Lydio Peckham, Erico Ford in Matijo Gredićem. Od starejših sem največ časa preživel z Ianom in s Stevenom Waddingtonom, ki je naredil kariero v filmu Poslednji Mohikanec. Vedno smo hodili skupaj na kosilo in potem še kaj spit. Res super ekipa. Vsi zelo prijazni.
Kako je bilo na premieri Robina Hooda? Ste ga kaj zažurali?
Seveda. Premiera je bila v teatru Regent Street Cinema. Najprej rdeča preproga, potem premiera in nato druženje z mediji in agenti na terasi bližnjega hotela. Ko se je javni del zabave zaključil, smo odšli v en privat bar in bili tam do ene treh. Na koncu nas je ostalo še okoli 15 ljudi – odšli smo v hotel enega od igralcev , kjer so nam prijazno odstopili eno konferenčno sobo, da smo še malo 'zaružili' tja do 6h zjutraj.
Uh, žur do jutranjih ur. Si velik žurer?
Da, včasih sem bil. Rad sem žural, dobro mi je šlo. Največ sem žural, ko sem živel v New Yorku. Tja sem odšel pri 26. letih. 2-3 leta po akademiji sem hodil na avdicije, žural, delal tri službe … Delal sem kot natakar in urejal spletne strani. Tako sem živel nekje do 30. leta. Potem pa me je začel ta življenjski stil motiti in utrujati. Prej sem bil sposoben žurati do šestih in iti direktno na avdicijo in potem še v službo. Ampak nato sem začel ugotavljati, da to ni več zame. Navdušenje nad življenjem v New Yorku je začelo plahneti.
Kaj pa ostali igralci iz ekipe Robina Hooda? Kdo je največji žurer?
V bistvu prav noben, vsi so profesionalci. Tudi jaz spijem le kozarec vina ali koktejl ali dva. Biti moramo fizično pripravljeni, drugače lahko včasih na snemanju postane tudi življenjsko nevarno – da skačeš kje, te kdo kje udar, ti zdrsne ... Sicer igralci imajo kaskaderje, ampak določene scene morajo tudi sami odigrati. Tako da med snemanjem nihče ni pretiraval z žuranjem. Ob devetih smo hodili spat, ker smo mogli pogosto vstati tudi ob treh zjutraj. Tako da je treba držati ravnovesje – če ga nimaš, se hitro zgodi, da začneš delati napake. Zamujaš na snemanje, prideš nepripravljen ...
Če bi danes začel brez kontaktov in izkušenj – kaj bi naredil drugače, da bi hitreje prišel do tujih projektov?
Na koncu je bistvo v mreži. Najprej moraš sploh dobiti priložnost – potem pa je odvisno od tebe, kako se izkažeš. Zato bi rekel: najdi ljudi, ki ti bodo dali šanso. Študentski filmi, kratki filmi, karkoli. Samo da delaš.
Druga zelo pomembna stvar – in to sem sicer vedno vedel, ampak še danes vidim, da se tega premalo dela – sta networking in povezovanje. Na koncu se vedno najbolj obnese sodelovanje z ljudmi, s katerimi imaš iskreno povezavo. Če si z nekom nekaj dobrega ustvaril, se bosta slej ko prej spet našla – ali te on pokliče ali ti njega. To zaupanje in odnos sta ključna. Seveda – talent je pomemben, brez tega ne gre. Ampak še bolj pomembno je, kako preživiš tiste minute, ko imaš priložnost nekaj pokazati.
Kaj pa avdicije – kako si jih doživljal?
To je bil zame velik izziv. Na začetku sem opazil eno zanimivo stvar: Pri projektih, ki se mi niso zdeli tako pomembni, sem bil sproščen in sem dobro oddelal. Ko pa je prišlo nekaj, kar sem si res želel – kjer sem videl, da bi mi lahko spremenilo kariero – sem postal zategnjen. Namesto da bi prišel z energijo: "Glejte, pokazal vam bom, kaj znam," sem prišel z nekim strahospoštovanjem. In telo to začuti. Če si zategnjen, ne moreš biti odprt, ne moreš reagirati iskreno – in to je bistvo igre. Ne moreš biti 100 %.
Kako se pa spopasti z nervozo na avdicijah?
Nervoze ne moreš kar izklopiti. Potrebuješ čas, kilometrino. Ampak danes bi mladim igralcem vsekakor rekel tole: Pojdite na terapijo. Resno. Ker pogosto gre za neke notranje vzorce: Občutek, da nisi dovolj dober, strah pred neuspehom ali pa celo strah pred uspehom.
Kdaj si ti začel zares raziskovati sebe in svoj pogled na življenje?
Prvi mejnik je bil, ko sem pri 26. letih zapustil Slovenijo in se odpravil v New York. Takrat sem začel zares raziskovati, kdo sploh sem. Ker sem imel občutek, da mi vsi nekaj govorijo, kako je treba živeti, kaj je prav, kaj je narobe, kaj pomeni denar, uspeh, ambicija, pa sem si rekel: Čakaj malo, od kod vse to?
Odraščal sem o idejah, da če hitro zaslužiš veliko denarja, ni OK. Ker je treba trdo delati, da nekaj zaslužiš. Da ni prav, da izstopaš ... Da ni prav, da si želiš veliko … Da je bolj "varno", če si majhen, priden, tih. In potem imaš zraven še vso to krivdo, ki prihaja iz religioznega okolja ... Meni je bilo tega dovolj. In odšel sem v New York.
Kako je bilo v New yorku?
New York zahteva redno službo in denar. Ampak če bi imel redno službo, ne bi mogel hoditi na avdicije. Približno dve leti sem razmišljal, da imam mogoče dovolj. In potem sem šel v LA. LA sem si predstavljal kot življenje polno joge, sonca, skrbi zase, brez alkohola in žuranja. In tako je bilo … Ni bilo več glasno in divje. Kozarec vina ob večerji in dobri hrani pa iskreni in globoki pogovori ... Tako so se krogi prijateljev spremenili. In kmalu po prihodu v LA sem spoznal še ženo.
Kot je Klemen povedal za Žurnal, se mu je po selitvi v LA odprl svet. Tako karierno kot zasebno. Tam je spoznal bodočo ženo in življenje se je močno spremenilo. Ampak ta njegova zgodba je tako romantična, da si zasluži poseben članek.
