Kako se počutite?
Počutim se odlično, hvala. Od poroda dalje sem končno spet v koži Natalije, kot jo poznam. Devet mesecev pa se mi je vse, vsaj kar se tiče hormonov, obrnilo na glavo. Bila sem tečna, napadalna, razdražljiva, lovila so me neprestana nihanja v razpoloženju, sprla sem se na vsakem koraku … To je zame nenavadno, saj sem sicer precej toleranten in umirjen človek. Vseh devet mesecev so me spremljale tudi močne slabosti, izguba okusa, vonja ... Druga nosečnost je bila res izziv, tako zame, predvsem pa za moje najbližje. Hvaležna sem jim, da so me tako potrpežljivo 'prenašali'. V bistvu bi bilo pravzaprav najbolje, da bi njih povprašali po počutju. (smeh) Zahvalila bi se rada tudi celotnemu osebju porodnišnice UKC Maribor na čelu s porodničarko dr. Veroniko Anzeljc in osebju ginekologije ter ginekologinji dr. Vidi Gavrič Lovrec za odlično oskrbo in še eno izredno prijetno izkušnjo pri povečanju naše družine.
Kako je potekal porod? Imeli ste carski rez.
Porod je potekal brez zapletov. Ker sem želela otroka takoj videti in slišati, sem imela spinalno anestezijo. Ko je zajokal, je to pri meni vzbudilo neverjetne občutke sreče. Solz kar nisem mogla ustaviti. Bilo je enako kot pri Maxu in ni ga lepšega občutka, kot ta, ko prvič vidiš svojega otroka, ga slišiš, da zajoka in se zaveš, da je končno na svetu.
Je bil očka lahko v porodni sobi?
Očka Dejan je na drugega sina čakal nedaleč stran, ni pa bil v operacijski sobi.
Kako bi primerjali prvi porod z drugim? Kaj je bilo lažje, kaj težje?
Pri prvemu je šlo za urgentni carski rez, zato je bilo takrat verjetno tudi okrevanje težje in počasnejše kot zdaj. Zdaj v drugo je marsikaj veliko lažje, ker veš, kako približno bo kaj potekalo. Sama pri sebi tudi ugotavljam, da ne kompliciram tako, kot sem recimo pri prvemu sinu Maxu. Pri prvem se vedno loviš, učiš in se sprašuješ, kaj delaš prav in kaj narobe, zdaj pa smo takoj padli 'not'. Navaditi se moramo le na nov ritem, saj imamo zdaj doma pri hiši kar dva glasna razbojnika.
Kako naporno je življenje z dvema otrokoma?
Na trenutke je pravi izziv, ampak tega sva se že prej zavedala, saj sva si otroke močno želela ... Tako, kot je naporno, je tudi luštno. (smeh) Treba se je dobro organizirati. Za naju je novo predvsem to, da se vsak dan znova učiva enakovredno razporejati pozornost med dva otroka. Ker sva oba edinca, je to za oba dokaj nepoznano področje. Moram pa priznati, da brez zlate tašče in tasta ne bi šlo tako gladko. Tašča - babi Marika - se je takoj po prihodu iz porodnišnice za 14 dni preselila k nam in je skrbela za vse nas. Dedi Zoran pa nam vsak dan kuha zdrava in raznovrstna kosila. Njuna pomoč je res neprecenljiva in ne vem, kako se jima naj zahvalim.
Kako je bratca sprejel Max? Je kaj ljubosumen?
Odkar je Oskar doma, nismo čutili ljubosumja. Je pa bilo nekaj takšnih trenutkov v zadnjem mesecu pred porodom, ko so se začeli krči. Takrat je videl, da se počasi pripravlja prihod dojenčka. Želel si je pozornosti, zato smo ga vzeli iz vrtca. Poskušali smo mu podariti čim več skupnega časa, zato sva vse stvari počela skupaj. Pomagal mi je pri različnih opravilih, skupaj smo pripravili Oskarjevo sobico, nakupovala sva plenice in ostale potrebščine. Počasi smo ga poskušali pripraviti na novo situacijo, čeprav me je bilo strah. Nikoli ne veš, kako bo otrok reagiral. V tistem obdobju je veliko jokal in mi govoril, da ga skrbi zame, da me bo pogrešal, ko bom šla v porodnišnico, da je mislil, da bova imela samo njega ... Od prvega dne, ko ga je videl v porodnišnici, pa je drugače. Oskarja je zelo lepo sprejel in tiste krize je bilo konec. Ob prvem srečanju mu je rekel: 'Joj, kako si lep, Oskarček, ti moj dragi bratec, zelo sem te vesel. Rad te imam in vedno bom pazil in skrbel zate.' Seveda bo zagotovo še prišla kakšna stiska. Nas je pa izredno presenetil, kako pozitivno je reagiral, ko je prvič zagledal svojega bratca. Trenutno razmišlja, kam bomo dali tretjega otroka, če pride, ker sta obe otroški sobi polni. (smeh)
Kakšen dojenček je Oskar? Vam pusti spati?
Zaenkrat je izredno priden, razen enega nočnega dojenja spi celo noč.
Mnogo mamic se začne takoj obremenjevati s svojo postavo. Kako gledate na to?
Ne obremenjujem se, saj mi je že po prvem porodu takratna porodničarka dr. Ksenija Pelkič dejala: 'Natalija, telo se med nosečnostjo spreminja 9 mesecev in toliko časa po porodu tudi potrebuje, da pride nazaj v staro formo.' Sicer pa dojim in že pri prvem porodu sem morala paziti, da sem dovolj jedla, ker so kilogrami hitro izginjali. Aktivnosti pa mi, glede na to, da imava dva razigrana fanta, verjetno nikoli ne bo zmanjkalo.
Mnogo žensk spremlja in sodeluje na forumih mamic. Ste tudi vi med njimi?
Ne spremljam in ne sodelujem na forumih.
Že pogrešate delo in odre?
Iskreno povedano, odrov nimam časa pogrešati, saj se ob vseh obveznostih občasno komaj uspem stuširati ... No, pa saj mame dobro vedo o čem govorim (smeh). Moj dan bi moral biti dolg vsaj 48 ur, da bi lahko postorila vse, kar je za narediti.