Natalija je pri 16. letih pristala v bolnišnici.
"Pri 14. letih sem tehtala 115 kilogramov. Oblek sploh nisem dobila, šivala mi jih je šivilja. Poleg tega je bilo moje zdravje ogroženo. Že po nekaj korakih sem bila utrujena in me je vse bolelo,“ je povedala za Žurnal24 in dodala, da jo je v teh letih hrana tolažila. "Teža je bila verjetno povezana s tem, da prihajam iz revne družine. Mama in oče sta cele dneve delala in ju sploh videla nisem. Na začetku še nisem bila tako močna. Ko sem začela hoditi v šolo in so me začeli zbadati, sem se k hrani začela zatekati po tolažbo. Večkrat sem poskušala shujšati, pa mi ni uspelo. Nato sem šla v drugo skrajnost – eno jabolko in pol in liter vode na dan ter veliko telovadbe. Pri vsakem grižljaju sem se spraševala, ali ima hrana preveč kalorij. Nato sem šla takoj teč ali na trening.“
Natalija je zbolela za anoreksijo. V dveh mesecih je shujšala za skoraj 60 kilogramov, ko je njena teža padla na 49 kilogramov, so jo odpeljali v bolnišnico. "Na koncu je bilo tako hudo, da sem za dve leti in pol pristala v bolnišnici. Telo je začelo zavračati hrano. Prve tedne sem bila v bolnišnici na aparatih. Zdravniki niso vedeli, kako se bo telo odzvalo in ali bom sploh preživela. Šele takrat sem se začela truditi za svoje življenje,“ je povedala in dodala, da so ji pomagali tudi pogovori s psihiatrom. "Ta čas je bil grozen. Ves čas sem bila zaprta, priklenjena na posteljo. Vsakomur, ki me vpraša, kako sem shujšala, povem, naj ne hodi po moji poti, ampak shujša postopoma. Ni vredno. Še danes, več kot deset let pozneje, nimam redne menstruacije. Takšna bolezen s sabo potegne veliko stvari“
Čas pa ni bil težek le zanjo, ampak tudi za njeno družino. "Ko sem začela hujšati, sem najprej mami lagala, da je vse v redu. Nato sem pristala v bolnišnici, ona pa na tabletah za živce. Zanjo je bilo zelo težko. Cel svet sem ji podrla.“
"Zdravje je na prvem mestu“
Danes pri 173 centimetrih tehta 80 kilogramov. V svoji koži se počuti dobro. Bolj pomembna kot teža, ji je sedaj zdravje. "Moj odnos do hrane se je spremenil. Ko se prišla iz bolnišnice, sem v hrani videla izziv. Vrgla sem se v kuhanje. Res je, da sem pozorna na to, kaj dam v usta, da je čim bolj zdravo, nisem pa več tako obremenjena s tem. Treniram in jem normalno. Kdaj pa kdaj pride kakšen trenutek, ko kaj pojem in se vprašam, ali se bom zaradi tega zredila. Verjetno se bo to pojavljalo celo življenje. Zdravje je na prvem mestu. Moje telo ni smetnjak, da bi vam vrgla vse, kar mi pride na misel.“
Majazmaja jaz pa mislim, da ravno take zgodbe še višajo gledanost, tekmovalci pa si na ta način kupujejo glasove. Veliko ljudi namreč travno zaradi tragičnih življenjskih zgodb se poistoveti in simpatizira z njimi.
A bo tem samooklicanim 'zvezdnikom' nekdo končno vbil v buče, da gledalci ne prenesejo teh jokavih zgodb? Da take oddaje gledajo zaradi kuhanja, travme pa ne pripomorejo h gledanosti, sploh pa ne k priljubljenosti kandidata.