V šovu ste imeli kar nekaj smole s poškodbami. Ste veseli, da ga je za vas že konec?
Ja, drži. Na koncu se mi je že zdelo, da se moja nesreča kar ne neha. V Exatlon sem šla zaradi športa, izkušnje in ker sem si zares želela tekmovati. Nisem bila oboževalka resničnostnih šovov, niti me ni motivirala denarna nagrada. 50 tisočakov je premalo za to, kar tam prestajaš. Zaradi poškodbe sem dobila občutek, da nimam prave priložnosti tekmovati. Fizično nisi sposoben dati od sebe toliko, kot veš, da bi lahko dal. Nisi konkurenčen. Čim prej se moraš vrniti nazaj, zato se poškodbe ne pozdravijo do konca. To se potem nalaga. Po prvi poškodbi kolena sem se pozdravila, po drugi, udarcu v glavo, pa še vedno trpim posledice. Mučijo me glavoboli in na mestu udarca čutim pritisk. Tak udarec vpliva na celo hrbtenico in vrat. Težko je v takšnem stanju tekmovati. Tudi tempo je naporen. Snema se ves čas in nimaš časa okrevanje. Na koncu pa sem se tako kot Simon in Eva zastrupila s hrano. Meni zdravje pomeni največjo vrednoto, zato svojega telesa ne zaupam vsakomur. Tudi zato sem sprejela odločitev, da odidem.
So poškodbe vplivale tudi na psiho? Vas je bilo na poligonih morda zaradi njih strah dati vse od sebe?
Ko čutiš bolečino, te je strah. Na začetku sem bila zares tekmovalna, nato pa se mi zdi, da se je pojavila blokada, strah, da si bom naredila še večjo škodo. Na poligonu moraš biti zelo skoncentriran. Tam se lahko hitro poškodujejo tudi zdrave osebe. Če nisi 100-odstotno pripravljen, se ti bo to zgodilo še hitreje.
Vaš boj za obstanek z Aleksandro je bil zelo čustven, sploh za vas. Igor Mikič je takrat rekel, da ne verjame vašim solzam …
To je bilo od njega zelo neiskreno. Bila sem pod velikim pritiskom zaradi ekipe, ki je pričakovala mojo zmago. Govorili so mi, naj se potrudim, da želijo, da gre Aleks ven. Videli so, da mi ni lahko, da sem bila večino časa po bolnišnicah in na hudih injekcijah, da nisem mogla tekmovati... Poleg tega z glavobolom na 30 stopinjah... Ne moreš se ustrezno pozdraviti. Od Mikiča se mi je zdelo neprijazno, da mi tega ni povedal v obraz. Sam si pa ni upal tekmovati, ko je imel prst malo zvit. Po drugi strani pa je govoril, da sem jaz šibek člen, a sem poškodovana tekmovala. Pri Igorju imam včasih občutek, da določene stvari govori le za kamero, da bi ga več kazali. Nihče ga ni obsojal, ko smo izgubljali, ker ni znan sestaviti sestavljank, on pa je vse obsojal in vsi so mu šli na živce.
V šovu ste bili s partnerjem. To je bil verjetno velik plus.
Seveda. Nimaš pa nobene zasebnosti, da bi se lahko o kaki stvari pogovoril. Povsod so bile kamere. Pomagalo mi je, da je bil z mano. Večkrat se je zavzel zame.
Romantičnih trenutkov torej ni bilo?
Razen na stranišču so bile povsod kamere.
Sta se zatekla na stranišče?
V leseni baraki se vse sliši. Niti pogovarjati se ne moreš, pa tudi časa in energije ni. Od jutra do večera smo delali.
A res? Premalo? To je 4 leta delavske plače. Pa pojdi za ta denar v fabriko za tekoči trak.... Še jokalo se ti bo po teh igrah brez meja