Ste pričakovali, da bo s Talenti prišlo tudi tolikšno zanimanje za vaše zasebno življenje?
Na to so me opozorili že na Pop TV, saj imajo izkušnje in vedo, kako delujejo rumeni mediji. Tudi Branko mi je rekel, da naju bodo najverjetneje poparčkali, ker je on sveže ločen, jaz pa samska. Nekako sem bila pripravljena, me je pa vedno znova šokiralo, dokler nisem dobila tako trde kože, da mi je zdaj že čisto vseeno. Je pa res, da ko sem se jaz sprijaznila, sem vseeno imela v mislih, kaj bodo rekli moji starši, vendar je tudi mama to sčasoma sprejela.
Bi se še enkrat odločili za to?
Bi, čeprav mi je bil najtežji del šova ravno rumeni tisk.
Kakšna je torej resnica okoli Damjana in Branka?
Z Damjanom se veliko druživa tudi po koncu šova. On je ločen in imava veliko skupnih strasti, kar se tiče glasbe in umetnosti. Tudi z Brankom se občasno vidimo, nazadnje na nogometni tekmi Slovenija – Albanija, vendar dosti manj.
Vas sicer mikajo starejši moški ali so vam bližje mlajši?
Ali pravite, da sta Branko in Damjan starejša gospoda? (smeh) Zdi se mi, da leta niso pomembna, lahko bi bil tudi mlajši, je pa res, da si z leti bolj izkušen, samozavesten in se imaš raje. To pa so stvari, ki si jih jaz želim od partnerja, zato bi morda lažje imela starejšega kot mlajšega.
Imate po Talentih veliko snubcev?
Že prej jih je bilo veliko, prav tako veliko smešnih situacij, ki pa jih ne želim razkriti (smeh). Najbolj klišejske v naši mali Sloveniji so te, da vedno spoznaš nekoga, ki je od nekoga brat, prijatelj ali bivši fant. Tovrstne zgodbe se pogosto ponavljajo.
Velikokrat vas vidimo v moški družbi; imate več prijateljev kot prijateljic?
Imam štiri zelo zelo dobre prijateljice, vendar so ženske po 30. letu, ki nimajo take kariere kot jaz, po navadi so poročene in imajo otroke. Tudi tri izmed mojih prijateljic so že mamice, morda zato nisem pogosto zunaj z njimi, temveč doma ob kosilu zibamo otroke.
Trenutno ste samski, si želite, da bi bilo drugače?
Verjetno si vsak želi biti v zvezi, ni pa nič narobe, če si samski. Vse ob svojem času, nič ne prehitevam. Trenutno se posvečam družini, prijateljem in karieri. Vsekakor pa si želim imeti otroke in mislim, da mi bo na stara leta žal, če ne bom imela te izkušnje. Trenutno pa se mi dogaja toliko stvari, sploh s Talenti in novo Opero, kjer imam ogromno solovlog.
Sanje o baletni šoli
Menda si želite odpreti svojo plesno šolo.
O tem sem začela razmišljati, ker je doba balerin tako kratka. S Talenti me veliko otrok sprašuje, ali imam svojo šolo, kje poučujem, v katero baletno šolo naj se vpišejo … Glede na to, da rada delam z otroki in imam veliko znanja, ki ga lahko predam naprej, bi bilo to res super. Je pa res, da dokler plešem glavne vloge, lahko to delam le enkrat ali dvakrat na teden. Polovičarstva si ne želim. Če bi odprla baletno šolo, bi si želela, da je res na nivoju in da otroci dobijo to, kar plačajo. Delo pedagoga je zelo odgovorno, saj lahko hitro pokvariš tehniko plesalca, in ko na napačnih stvareh dela nekaj let, je lahko že prepozno. Tega se je treba lotiti sistematično.
Življenjska oziroma delovna doba balerin je krajša kot pri drugih poklicih; vas je strah trenutka, ko se ne boste več čutili sposobne nastopati?
Še vedno rada plešem, vendar mi stati na odru ni več tako vznemirjenje kot pri dvajsetih. Veliko vlog sem že odplesala, nekaj jih še imam v dobrem, potem pa se mi ne bo težko posloviti, saj bi rada delala še veliko stvari. Če je to vse, kar imaš v življenju, je težko, sama pa bi se rada preizkusila še v igralstvu, imela bi svojo plesno oddajo, plesno šolo … Veliko je stvari, ki se jih veselim.
Povedali ste, da v Operi odplešete večino glavnih vlog – imate zato morda težave z tekmicami?
Ta prikriti boj oziroma konkurenca vsekakor obstaja, a je dokaj zdrava in zame osebno zelo pozitivna, saj sicer spiš na lovorikah; če ni nikogar, ki bi te motiviral, se ne premakneš. Vsak dan moraš imeti v mislih, da lahko pride kdo, ki bo boljši od tebe, in da si vedno nadomestljiv. Ko smo bile v baletni šoli, so nas pogosto strašili, da si v Operi v baletne copate podtikajo steklo, vendar ni tako hudo. Imamo kar prijateljske odnose, morda tudi zato, ker smo majhen kolektiv.
Zelo dobro pa se tudi zasebno razumete s soplesalcem Lukasom Zuschlagom – je to plus ali minus?
Včasih pomaga, je pa smešno, ker se samo spogledava in velikokrat izgovoriva isti stavek. Zna pa biti tudi zoprno, saj sva včasih kot star zakonski par in si vse poveva v obraz, čeprav je morda bolj profesionalno, da kaj zadržiš zase in delaš naprej. V končni fazi si tam zato, da delaš, ne da se prepiraš. Načeloma pa je to, da sva prijatelja, plus.
Drži, da bi skoraj postala celo sorodnika?
Lukas se je res domislil, da bi me povezal z bratom svoje svakinje, ki naj bi bil popoln zame. Dejansko sva se dobila, vendar nama je bilo obema smešno, saj sva vedela, da je vse Lukasovo maslo. Na žalost med nama ni kliknilo, smo se pa še velikokrat družili.
Tudi vaše zasebno življenje je precej podrejeno plesu, kajne?
Poleg pravilne prehrane tudi veliko počitka, sproščanja, masaže, savne. Ponočevanje se mi zelo pozna; če ne spim deset ur, se mi to naslednji dan zelo pozna. Smo profesionalni športniki in do svojega telesa se moramo tako tudi obnašati.
Leta delajo svoje
Omenili ste ponočevanje. Sloveli ste kot huda žurerka, so ti časi mimo?
Tako bom rekla: ko si star 20, z lahkoto žuraš do petih zjutraj in greš nato na trening, pri tem pa si rečeš: 'Včeraj sem lumpala, zato bom danes še bolj delala.' Ko enkrat dopolniš 26, to že pošteno čutiš. Tudi če kakšno soboto prežuram in pridem domov bolj pozno, sem utrujena vse do torka. Leta delajo svoje.
Menda ste bili v tistem času precej usodni celo za oba slavna brata Valič. Te govorice držijo?
Ne drži, to so zgolj trači. Je pa precej situacij, ki so zgolj naključne. Recimo ta, da sem se z obema povsem naključno srečala v Indoneziji. Oba sta super fanta v odnosih z drugimi, razgledana in z odličnim smislom za humor, pozorna … Sicer pa ne, nobene roke ni bilo na meni (smeh).
Zanimivo je, da čeprav se vaše življenje odvija okoli visoke umetnosti, imate zasebno radi preproste stvari, kot so potovanja z nahrbtnikom.
Všeč mi je, da je čim bolj preprosto, tako se resnično lahko sprostim od celoletnega glamurja. Bolj ko so kraji neobiskani, manj turistični, bolj začutiš pravo energijo ljudi in tudi ljudje so bolj hvaležni, da prideš k njim. Predvsem pa vidiš, kako nekateri živijo in kako si mi delamo težave iz nič. Oni so tam srečni, mi pa se zbujamo depresivni. Zakaj že?
