Sebastjan Cimirotić razkril svojo novo ljubezen

Sebastjan Cimirotić zagotovo spada med najbolj priljubljene nogometaše naše dežele. Svojo kariero je začel pri Slovanu, nato je prišel v Olimpijo, igral pa je tudi v italijanskem klubu Lecce, korejskem Incheonu Unitedu in za Hajduk. Njegovo srce pa je bilo vselej pri Olimpiji. Danes deluje v izvršnem odboru kluba, trenira pa tudi otroke do 15 let.

Ste po karanteni že začeli z delom?
Da, pridno delamo. Škoda, da se je zgodila ta kriza zaradi virusa. Višja sila, ne moreš pomagati. Mlajšim smo poslali poseben program, po katerem so sami pridno trenirali v času karantene. Moram povedati, da so bili zelo disciplinirani in pridni. Na prvih prijateljskih tekmah je bilo očitno, da so naloge vzeli resno. Fantje so izredno delavni.

Med treningom takoj opazite, kateri otrok ima potencial za večje uspehe?
Pri takšnih sodbah sem previden. Če je nekdo na igrišču trenutno najmočnejši, to še ne pomeni, da bo vedno. Nekateri hitreje zrastejo od drugih, zato je slika lahko že čez nekaj mesecev popolnoma drugačna... Vse je treba obravnavati na enak način, saj otroci hitro začutijo, če jih favoriziraš. Vedno poudarjam, da so vsi enakovredni in da je merodajno le igrišče. Tam se vse pokaže.

Imate kdaj težave s preveč ambicioznimi starši?
To je občutljiva tema. Še zlasti pri mlajših generacijah mora biti trener previden in te stvari uravnotežiti. Starše je treba postaviti na realna tla. Vsi si želimo, da bi bili naši fantje novi Messiji, treba pa je ostati skromen in previden. Vsakemu otroku omogočamo napredovanje, ob tem pa se moramo zavedati, da se v življenju lahko pripeti marsikaj - od poškodb, do izgube interesa. Na otroke zaradi šole pritiskajo tudi starši. Vsem je pomembno, da končajo šolo.
.
Kaj je pomembneje – zagnanost ali talent?
Pred dvajsetimi leti je talent pomenil največ, današnji čas pa je drugačen. Trdo delo je bolj pomembno. Z vztrajnim delom lahko prehitiš tudi kakšnega nadarjenega igralca.

Dolgo ste igrali na profesionalnem nivoju. Kako je bilo, ko ste se pri 36. letih "upokojili“?
Kar nekaj časa sem potreboval, da sem zares dojel, da je konec. Kakšen mesec po dnevu, ko sem se poslovil, sem vsako jutro vstajal ob isti uri in se obnašal, kot bi bil še vedno aktiven nogometaš. Sledil sem svojemu ritualu in nato šele čez pol ure dojel, da ne igram več. Kariera športnika se je podaljšala. Če si profesionalen, discipliniran, se zdravo prehranjuješ in si privoščiš počitek, lahko zelo dolgo igraš. Poglejte Ronalda, s tem svojim načinom življenja lahko brez težav igra do 40. leta. To moraš imeti v genih, te delovno navade.

Pogrešate ta čas?
Seveda. Še zlasti vzdušje, ki ga pripravijo navijači. Ko stečeš na poln stadion in ljudje navijajo … Ni lepšega občutka od tega. 

Ste hoteli kdaj vreči puško v koruzo?
Ko sem imel težje poškodbe ahilove tetive, ki so mi jo morali trikrat operirati. Hvala bogu, da sem imel okoli sebe ljudi, ki so me podpirali. To mi je dalo dovolj pozitivne energije. Moj moto se je takrat glasil, da se bom vrnil še močnejši. Na koncu je vse v glavi.

Kako pa se spominjate časov, ko ste podpisali pogodbo za korejski klub? Takrat vam ni bilo najlažje …
Nerad se tega spominjam. To se zgodi, ko si obkrožen s čudnimi menedžerji. Na žalost tega ne moreš predvideti. Na začetku se ti vsi predstavijo kot čudoviti ljudje in kavalirji. Potem pa se, ko pride do transferja in izplačil, vse obrne na glavo. Vedno poudarjam, da morajo biti mladi previdni, s kom podpisujejo pogodbe. Pri tem klubu sem bil sicer pol leta. Potem se je začel pritisk. V tej državi sem se sicer imel enkratno. Lepo so me sprejeli, pogoji so bili odlični, stadioni fantastični. Če ne bi bil obkrožen s takimi ljudmi, bi tam igral zagotovo najmanj dve leti.

Kaj pa se je zgodilo?
Grozili so, da tam ne bom več igral, vse živo je bilo. Izgubil sem voljo. Ne vem več, koliko kovčkov sem pustil v Koreji, ko sem rekel, da se na ta način ne bom več vračal. Predsednik kluba mi je obljubil celo varnostnike, pa sem si mislil: 'Jaz se tega ne grem. Da se bom moral po Seulu sprehajati z varnostniki? Hvala lepa.'

Videti ste enako „fit“ kot pred leti. Kako vzdržujete kondicijo?
Moja druga največja ljubezen je zdaj tenis. Vsak dan ga igram po dve uri. To je moja nova obsesija. Če ne odigram partije, sem živčen.

Kako je danes, ko se srečujete z oboževalci, ki jih imate še vedno zelo veliko?
Nič posebnega. Pomembno je le to, kakšen človek si. Ne glede na to, kaj imaš, kdo si, na koncu bodi človek. Ustrežem, če si nekdo želi podpisa ali fotografije. S tem nimam težav. Ne pretvarjam se, da sem nekaj več, nisem vzvišen, ves čas poudarjam, da hočem biti tak kot ostali - nikoli kaj več.

O vas se je marsikaj pisalo, na primer tudi to, da ste se na zabave prevažali z zasebnim helikopterjem. Drži?
Ja, imel sem težave z domotožjem in sem to izkoriščal. Bila je neumnost, včasih se je težko zadržati, na koncu si samo človek. Ko me je družba klicala v tujino, sem to izkoristil, sploh v času poškodb.

Pripisali so vam tudi ogromno izjav, za katere pa pravite, da niso vse vaše?
Ah, kje. Ne vem, od kod je to prišlo. Nekdo je imel ogromno časa.

Veliko se je govorilo tudi o vašem zasebnem življenju. Ste danes poročeni, oddani ali samski?
Samski. Nekako mi to ni pisano na kožo. Iskreno povedano, se s tem ne obremenjujem, za razliko od nekaterih prijateljev, ki pravijo, da si morajo nujno najti nekoga. Za zdaj mi tako ustreza. Ne bom rekel, da bo vedno tako ... Nikoli ne veš, kaj prinese jutri.

Še zadnje vprašanje. Kaj bi vam moral NK Maribor ponuditi, da bi prestopili?
(smeh) Trikrat sem že dobil ponudbo, a sem rekel, da ne morem. Držim se tega, da moraš biti pri nekaterih stvareh zvest. Jaz sem tukaj zvest Olimpiji, ki mi je ogromno dala. Tega ne bom nikoli pozabil, zato imam do Olimpije še toliko večje spoštovanje. Z vsem spoštovanjem do Maribora.