Na parceli v Žusterni, ki sta jo z bivšo soprogo Moniko kupila leta 2012, je zrasla vila s 5 spalnicami, tremi kopalnicami, dvigalom, ogrevanim zunanjim bazenom in knjižnico. Kjer koli v hiši se nahajaš, na vrtu, v razkošnem dnevnem prostoru ali na prostornem balkonu v 1. nadstropju, imaš občutek, kot da bi lahko skoraj skočil v morje. Na desni pogled na Koper, pred nosom pa razgled na tržaški zaliv. Poslanec Zmago Jelinčič nam je odprl vrata svojega razkošnega domovanja. Fotografije najdete v galeriji.
V svoj primorski dom ste vnesli veliko družinske zgodovine, umetnosti in svojo ljubezen do zbirateljstva. Zelo lepo ste družinski grb vkomponirali tudi v jedilni prostor.
Dobili smo ga za nagrado, ker je moj prednik s svojimi 50-imi vojaki rešil napaden samostan. Leta 1715 prvič plemiški naziv, leta 1756 pa nam je Maria Terezija podelila najvišji plemiški naziv, naziv barona, ki se deduje po moški in ženski liniji za vse večne čase. Tako je zapisano v listini, ki se hrani v nacionalnem muzeju v Budimpešti. Hčerkama sem že rekel, da morajo njuni otroci nositi priimek Jelinčič. Seveda se strinjata, tudi oni dve se zelo zanimata za družinsko zgodovino.
Ste opremljali sami ali s pomočjo arhitektov?
Opremil sem sam, brez pomoči arhitekta. Že ko smo gradili, so gradbinci popravljali arhitekta, ki sem ga najel. Nisem imel dobrih izkušenj. V najlepši sobi v hiši je želel postaviti garažo. Pa tudi z obrtniki so vedno težave. Za kozlat.
Veliko imate starin, stene krasijo 500 let stari zemljevidi, slike, kaj vse je našlo prostor v vašem novem domu?
Nekaj je družinskega, nekaj sem kupoval sam, veliko je kosov iz 19. stoletja, veliko sem tudi odkupil in dal restavrirati. Precej je orožja iz slovenskih gradov, ki so se uničevali. Pri nas se je gradove uničevalo in razbijalo, največkrat domačini. Portreti so iz družinskega fonda, a takrat me ni toliko zanimalo, kdo je kdo, sedaj mi je pa žal, da takrat nisem vprašal. Tisti vojščak, naj bi bil edini znani portret Radetzkega.
Vaš primorski dom spominja kar na manjši muzej oziroma galerijo.
Da, kar se knjig tiče, sem lastnik najstarejše farmacevtske knjige v Sloveniji, iz leta 1513, to sodi še med inkunabule. Veliko imam znamk, bankovcev, delnic. Moj najljubši kos v hiši, ki me vedno razveseli, pa so naslonjači iz Anglije v dnevni sobi, original Chesterfield, stari 100 let. Vsi kosi v hiši imajo svojo zgodovino.
Eden izmed vaših konjičkov je zagotovo zbirateljstvo, ki tudi v novi hiši zavzema velik del prostora.
Zbiratelji izumirajo, mladi rod ne zbira, za kar se mi zdi kriv tudi šolski sistem. Za to potrebuješ predvsem znanje. Sam sem recimo v Beogradu kupil nekaj fantastičnih kosov, ker niso vedeli, kaj to je. A moraš paziti, da se ti oči ne zasvetijo, ko kupuješ, ker to takoj opazijo. Ta del barantanja ima svoj šarm, čeprav nekaj časa ne kupujem več.
Kakšni so torej načrti s primorsko vilo?
Svoj dom v Ljubljani bom prodal, kupil manjše stanovanje in se ustalil na Primorskem. Delovno pa se nikoli ne mislim upokojiti. Dokler bom dihal, bom delal. To je pomembna stvar.
Pa je ta obmorska rezidenca magnet za ženske, ste že kakšno, ki ste jo želeli navdušiti, pripeljali sem?
Ne še. Za zdaj tukaj uživam s prijatelji in je to bolj "žur plac", kot pa ljubezensko gnezdo.
Imate pa tudi pesto ljubezensko preteklost. Kako danes gledate na prvi zakon s pokojno pisateljico Berto Boetu Boeta pesnico in drugi, z Moniko Zupanc?
To je preteklost. Ki jo ima sicer rad, a bolj v dokumentih, arhivih in primerkih česa kot pa v takih spominih. Ti spomini so trenutki, ki so zaprti. Odpreš jih, ko si s prijatelji, nekaj spiješ in začneš klepetati o raznih spominih, za katere niti ne veš, da jih hraniš. A zakaj bi se spominjal? Ko sem s sinom Klemenom, imam odnos, ki vključuje tudi tisti spomin, a ga ne vlečem naprej, enako tudi z obema hčerkama.
Trenutno živite z mlajšo hčerko, kajne?
Mlajša živi pri meni že nekaj mesecev, veliko prihaja tudi starejša, ravno danes se s prijatelji dobi pri meni. Jaz imam omejitve, a tudi povem, zakaj kakšne stvari ne dovolim in razložim, kar je bistveno drugače od Monike. Starejša, Aleksandra Tisa tudi pride k meni za en teden po dolgem času in mislim, da je to zelo lep znak.
Kaj pa prve ljubezni vaših najstnic?
Kaj konkretnega še ni, gre bolj za simpatije. Zagotovo se veselim tudi tega, da bom nekoč tast, a naj vseeno še malo počakata. Tudi to je neko obdobje in prav je tako.
Zunaj pa manjka še kakšna kovana ograja iz bivše kasarne JLA ... a ne Zmago, če jih ni več jih ima Jelko doma še kr nekaj na zalogi...
Goljuf, upokojenci pa s 300 penzije životarjo, pa blatiš invalide.
De gustibus non est disputandum Foušarji!