Novinar, pevec in sedaj tudi pisatelj Tomaž Mihelič je sinoči v polni kavarni Specialka v Centru Rog predstavil svojo knjigo 33 - To ni še ena knjiga o Caminu.
Na slovito romanje se je odpravil pred letom in pol in tam je, kot pravi sam, našel novo družino - tako, ki si jo je izbral sam. In ti novi družinski člani so s sabo na Camino prinesli veliko čustvene prtljage, težke in pretresljive zgodbe in jih zaupali Miheliču. Kot znajo povedati njegovi prijatelji, je novopečeni pisatelj, po izobrazbi sicer delovni terapevt, znan po tem, da rad prisluhne in pomaga, če nekoga tarejo težave. Tako je bilo tudi tokrat. "Bil sem neke vrste potujoča spovednica," se je pošalil in dodal, da so se vsi akterji v knjigi, s katerimi se še danes pogovarja skoraj vsak dan, strinjali z objavo njihovih zgodb.
"Camino ti nič ne da, če tebi ni do tega, da nekaj vzameš," je povedal o tej romarski poti in dodal: "Tukaj je vsak zase, če želimo, pa smo lahko vsi skupaj." In o tej skupni, a hkrati individualni poti govori knjiga. V pogovoru z Mišo Molk je 44-letnik med drugim razkril, da bomo v knjigi izvedeli tudi veliko o njem in ne le o njegovih sotrpinih, med drugim tudi to, kako zelo je bilo pred odhodom strah njegovo mamo, s katero ima Tomaž prečudovit odnos, in kako se mu je med potjo, ko se je sam znašel v temnem gozdu, pred oči narisal prizor iz preteklosti.
Znani Slovenec je namreč kot otrok zaradi soseda utrpel travmo - strah pred temo. "Imeli smo soseda ... Bilo mu je oproščeno, saj je bil invalid in tudi intelektualno malo bolj počasen ... Strašno rad se je dokazoval tako, da je strašil otroke. Mene je večkrat v klet zaprl in tulil. Še na pogled… ne bi me bilo treba zapreti v temo, da bi se ga ustrašil. In to se zažre v podzavest," je povedal in dodal, da sta v knjigi kar dve zgodbi o temi. "Samo pomislim na to in mi je slabo. Grozljivo. Če se izgubiš na Pokljuki oziroma nekje, kjer lahko pokličeš na pomoč in približno poveš, kje te lahko najdejo ... Kdo za vraga pa ve, kje sem jaz sredi Španije? Pojma nimam, prvič v življenju sem tukaj. Neha ti delati navigacija … zjutraj ob petih v trdi temi. Spet sem boga klical na pomoč," se je pošalil.
Dogajanje na poti je Tomaž sproti objavljal na družbenih omrežjih in navdušil. Ko se je vrnil, so mu mnogi, med drugim tudi Vesna Milek, pihali na dušo, naj zgodbe vendarle objavi v knjigi, a o tem ni razmišljal. Nato pa se je zgodila Afrika ... "Nazaj sem prišel kot misijonar. Sem človek, ki ne more dolgo gledati, če nekdo trpi. Tam trpi cel narod, a odločil sem se, da bom nekaterim olajšal življenje."
Kot smo že poročali, je Mihelič pred meseci ustanovil Humanitarno umetniški zavod sestre Marlene in začel zbirati denarna sredstva za svoje nove prijatelje. Med drugim jim je pomagal zgraditi hišo. Več o tem TUKAJ. Da bi jim tudi v prihodnje pomagal živeti človeku dostojno življenje, se je odločil za zelo plemenito dejanje - ves izkupiček od prodaje svoje knjige bo namenil pomoči Afričanom.
Knjiga je izšla pri Založbi 5KA.
Mislim, da je Mihelič rekel, da bo šel del denarja od prodaje v dobrodelne namene in ne ves denar.
Zanimivo in udarno, ....vse bo dal Afričanom..... Pa se vprašam ali je on hodil v šolo v Afriki, ali je dobil ''peneze'' od afričanov..... Oziroma ali ga ni sram? Naj se ozre po naši majhni Sloveniji in gre pomagat ostarelim… ...prikaži več in onemoglim sodržavljanom, ki rib ne morejo več loviti. Tiste ki jim misli nekaj ''šenkat'' pa naj gre raje učit ribe loviti (v prispodobi), bo na dolgi rok večji učinek...... res pa je da to ni ''čisto in'' pa ni za publiciteto....