Titov vnuk umrl v strahotni revščini

Titov vnuk Josip Joška Broz je vse do mladosti živel v blišču predsedniške rezidence v elitni beograjski soseski Dedinje. A nič ne traja večno - situacija se je popolnoma obrnila, tako da je zadnja leta svojega življenja preživel v revščini, pozabljenosti in brez vsakršne zapuščine: "Živim kot pes, ostal mi je le priimek," je povedal v enem od svojih zadnjih intervjujev.

Čeprav je nosil eno najbolj prepoznavnih imen v zgodovini Balkana, mu razen dedkovega priimka ni ostalo nič. V intervjuju za Njuzvik je povedal, da živi od pokojnine v višini 18.000 dinarjev (okoli 150 evrov, op. a.) in da je to edini denar, s katerim razpolaga. Po več desetletjih pravnih postopkov je beograjsko sodišče odločilo, da nobeden od Titovih potomcev ne bo dedoval njegovega premoženja.

Joška je bil o svojem življenju brutalno iskren: "Živim, kot moram. V stanovanju ne prižigam ogrevanja, vozim se z avtobusom, ljudje me častijo, vabijo na kosilo in en obrok na dan mi je dovolj. Ampak kot da nekoga zanima, da zdaj živim kot pes."

V mladosti je bil policist, nato lastnik restavracije, kasneje pa predsednik neokomunistične stranke, ki jo je ustanovil sam. Njegova skromna pokojnina je morala zadostovati tudi za plačevanje preživnine za hčerko. Kljub težkemu položaju je ostal zvest politiki svojega dedka. Na vso moč je branil Titovo zapuščino, saj je menil, da je Jugoslavija ljudem zagotavljala stabilnost in dostojanstvo: "Imeli smo pravo državo, brezplačne šole in zdravstvo, mir ... Danes nimamo niti desetine tega."

Trdil je, da je bil Tito tik pred smrtjo globoko razočaran nad politično smerjo, ki jo je začrtala ustava iz leta 1974. Slavni dedek, ki je nekoč vodil državo z 22 milijoni prebivalcev in sedel za mizo s svetovnimi voditelji, mu je dejal: "Iz ene države smo ustvarili osem manjših (...) in vse se je razpadlo, to je moja največja napaka."

Še večje napake pa so naredili tisti, ki so kasneje prišli na oblast. Joška je ostro pokritiziral sistem, ki ni sposoben ohraniti državnega premoženja oziroma ga pravično razdeliti. "Nisem materialist, ki živi za to, da bi dobil to premoženje, ampak sem pa za to, da država premoženje ohrani. Če tega ni sposobna, naj ga da nekomu, ki bo lahko skrbel zanj. Pa tudi tega noče, ker bi to razkrilo, da so večino premoženja že pokradli."

Kljub temu, da je bil simbolično zvezan s politično elito nekdanje države, je Joška Broz na koncu ostal brez vsega – brez sredstev, brez vpliva in brez priznanja. Z njegovo smrtjo se simbolno zapira še eno poglavje jugoslovanske zgodovine.