Umrla je ena največjih legend nemškega filma

Nemčija je ovita v črnino. V 96. letu starosti je umrl igralec Mario Adorf. 

Kot sta za "Bild" potrdila njegov dolgoletni menedžer Michael Stark in filmska agencija Reinholz, je igralec umrl v sredo, 8. aprila 2026. Po kratki bolezni je mirno zaspal v svojem pariškem stanovanju. Malo pred smrtjo je prek svojega menedžerja poslal sporočilo, v katerem se je občinstvu zahvalil za podporo, ki so mu jo izkazovali skozi desetletja.

"Mario Adorf se je rodil 8. septembra 1930 v Zürichu. Bil je nezakonski otrok Nemke in Italijana. Njegova mati, Alice Adorf, ki je umrla v starosti 92 let, je delala kot rentgenska tehnica v Sidernu v južni Italiji in je začela afero s poročenim kirurgom Matteom Mennitijem. Otrok te prepovedane ljubezni se je moral roditi v Švici. Če bi Alice ostala v Kalabriji, bi morala svojega otroka dati v državno varstvo. Nočni mori se je izognila z begom v sosednjo alpsko državo. Toda tudi po rojstvu malega Maria se mir v življenje mlade matere ni vrnil. Tri mesece pozneje so jo z dojenčkom izgnali iz Švice. Njeno zatočišče: slikovito mesto Eifel Mayen, kjer je sama odraščala. Vendar se skrbi s tem niso končale. Čeprav je Alice našla delo kot šivilja in krojačica, je morala sina, ko je bil star tri leta, dati v varstvo redovnic sv. Karla Boromejskega. V ta korak jo je gnalo pomanjkanje denarja," o igralcu piše Gala.

Ko se je začela druga svetovna vojna, je krščanska sirotišnica zaprla svoja vrata in Mario se je vrnil k materi. Njun odnos se ni več otoplil. "Najin odnos ni bil sentimentalen," je Adorf leta 2005 povedal za münchenski Abendzeitung. "Čustva, če so sploh obstajala, so bila zelo subtilna. Vezala naju je usoda," je še dodal. 

Mario se je skozi življenje prebijal sam – dobesedno. Naučil se je boksati. "Če se nisi mogel braniti, so te brutalno oropali, če si kaj kupil ali kopičil. Moral si se znati braniti, pa če ti je bilo všeč ali ne, sicer si bil v slabem stanju," se je Adorf spominjal v intervjuju za SWR.

Študiral je humanistiko, najprej v Nemčiji, nato v Švici, kjer si je denar služil tudi kot asistent režije. Prekinil je študij in se posvetil igri. Njegov talent so odkrili na šoli Otta Falckenberga v Münchnu. Prvo službo je dobil v gledališču. 

Tudi filmska industrija ga je hitro opazila. Nadarjeni in delavni igralec je posnel skoraj ducat filmov, preden je leta 1957 dobil vlogo barbarskega množičnega morilca Bruna v filmu Roberta Siodmaka "Nachts, wenn der Teufel kam". Za svojo vlogo je prejel nemško filmsko nagrado v kategoriji "Najboljši novinec".

S to vlogo je postal "tipski" igralec, saj so mu sprva zaupali le vloge zlobnežev. Tudi v tujini je bil zaležen, saj je govoril nemško, italijansko, angleško in francosko. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je nastopal predvsem v italijanskih filmih. 

Seznam njegovih filmov je dolg. Nemcem bo v spominu ostal kot eden največjih igralcev povojnega časa. Igralec je za seboj pustil ženo Monique Faye in hčerko Stelo.