Člani skupine Dan D po polletnem počitku komaj čakajo na prve "špile". Njihov nastop, ki bi se moral zgoditi 20. aprila v Ljubljani, je sicer preprečila poškodba pevca Tomislava Jovanoviča - Tokaca.
"Trenutno imamo težavo zdravstvene narave. Gre za majhno operacijo, ki pa je žal takšna, da nas je zablokirala za približno en mesec. Zelo se že veselim prvega naslednjega koncerta. Malce me že srbijo prsti. V Pekingu sem sicer nekaj malega igral, ni pa to isto kot igrati s svojim bendom. Slednje je vedno najboljše," nam je povedal basist skupine Nikola Sekulović.
Magično v sedmih različicah
Trenutno se po radijskih in televizijskih postajah vrti njihov singel Magično, za katerega pa Nikola pravi, da je najbolj problematična skladba z njihovega zadnjega albuma.
"Ta komad smo naredili v sedmih verzijah. Imeli smo podoben problem, kot ga lahko vidimo v filmih, ki opisujejo problematično ljubezen. Dva sta za skupaj. To je nesporno. A nikakor ne najdeta nekega skupnega jezika, se ne poročita in nimata skupnih otrok. Mislim, da nas bo ta skladba podobno zaznamovala do konca življenja, da jo bomo poskušali osvojiti z vseh koncev, ona pa se kar naprej poigrava z nami. Vsi vemo, da je to to, ne znamo pa najti miru z njo. Zdaj smo jo končno dali ven. Sprva smo jo sicer hoteli dati ven kot prvo skladbo z albuma. A smo z njo počakali in jo dali ven šele zdaj. Bomo videli, če bo to kakorkoli prispevalo k stabilizaciji ljubezni."
Z novo ploščo pa bodo Dan D-jevci svoje oboževalce razveselili enkrat v drugi polovici naslednjega leta. "Mi smo relativno počasen bend. Okvirni plan je, da jeseni še naprej igramo, hkrati pa vse ideje, ki so se nabrale v zadnjega pol leta in več, damo na kup, pogledamo, kaj nam 'sede', nato pa se na začetku naslednjega leta zapremo v demo studio. Tokac ima zdaj tudi vse tehnične zmogljivosti, tako da bomo lahko zelo veliko stvari naredili pri njem in se nam ne bo treba obremenjevati z drugimi ljudmi, časom in stroški. Prvo polovico naslednjega leta bomo posvetili ustvarjanju, v drugi polovici pa bomo posneli in izdali nov album," nam je načrte benda zaupal Nikola, razkril pa nam je tudi, kaj je počel na Kitajskem, kamor se je odpravil s svojo boljšo polovico, Emanuelo Montanič.
Na Kitajskem več nasmejanih obrazov
"Na Kitajskem je bilo fino. Imajo eno stvar, ki je drugi nimajo, in to je optimizem. Dela je veliko. Delodajalci najdejo delovno silo, delovna sila pa najde delodajalce. Za razliko od Slovenije je tam veliko dobre volje in tudi precej nasmejanih obrazov. V bistvu sem šel na dopust, a sem obenem tudi preverjal tamkajšnjo glasbeno sceno. Odkril sem veliko zanimivih stvari, pa tudi takšnih, ki čisto nič ne koristijo. Ena od osnovnih stvari, ki me je zanimala, je bila, kako velikost trga vpliva na obnašanje glasbe. Mi namreč jamramo zaradi majhnega tržišča, zanimalo pa me je, kako je s to stvarjo na trgu, ki je neskončen. Z gotovostjo lahko povem, da velikost trga ni usodnega pomena. Bolj ali manj se vse dogaja v glavah."
Vseh šest mesecev je Sekulović preživel v Pekingu. "Potovanju po Kitajski sem se načrtno odpovedal, saj sem si bolj želel temeljito preštudirati samo eno točko – Peking. To je namreč poleg administrativnega, političnega in gospodarskega centra tudi center kitajskega rocka za razliko od Hongkonga, Šanghaja in nekaterih drugih mest, ki gojijo malce drugačne scene. V pol leta sem si ogledal kakšnih 150 koncertov, se pogovarjal z okoli petstotimi ljudmi iz glasbenega posla in poslov, ki so blizu glasbenemu, in poskušal razvozlavati, kje so tiste specifike, ki Kitajce razlikujejo od Slovencev. V resnici je veliko stvari precej drugačnih, osnovna želja glasbenika po glasbenem izražanju pa je enaka, s to razliko, da si tam ne upajo pljuvati po občutljivih družbenih točkah, kar pa v Sloveniji in Evropi že zdavnaj ni več problem," nam je povedal Nikola, ki je Peking zapustil samo enkrat, ko je šel na Kitajski zid.
"Še vedno smo zaprti v nacionalne okvire"
V vsem tem času se je naučil tudi nekaj kitajskih besed. "Naučil sem se toliko, da me noben taksist ne more odpeljati tisoč kilometrov stran. Tudi v trgovini se že znajdem. Znam tudi vljudnostne fraze, kar samo po sebi ne pomeni veliko, je pa res, da so podobno kot Francozi zelo razneženi, če par besed poveš v njihovem domačem jeziku. To zna odpreti mnoga vrata. Moram reči, da sem bil zelo presenečen nad zaprtostjo Kitajcev, po drugi strani pa nad odprtostjo, takrat ko jim pokažeš, da jim ne želiš nič hudega in da jih ne posiljuješ s tem, da bi jim rad kaj prodal. Kontakti, ki sem jih ustvaril tam, so zame zelo dragoceni in presenetljivi. Upal bi si trditi, da na takšno odprtost v Sloveniji ne bi naletel. Prepričan sem, da je v Sloveniji eden glavnih problemov to, da še vedno doživljamo Avstrijo kot tujino, kaj šele neke azijske države, v resnici pa se mi vse bolj dozdeva, da smo res globalna vas. Mislim, da bi morali, če ne že Azijo, ki je mogoče res malce predaleč, Nemčijo, Švedsko ali Francijo že doživljati kot lastno državo. Pa je ne. Še vedno smo zaprti v nacionalne okvire. To zagotovo ni moja želja in ambicija v življenju. Rad bi presegel te meje, ker mislim, da se edino s širitvijo da pridobiti neka nova znanja in pobegniti ven iz te relativno majhne luknje v širni svet. To pa mnogi slovenski glasbeniki še vedno doživljajo kot nekako nevarno početje, meni pa se po polletni ekskurziji to sploh ne zdi nič nenavadnega."
