Zato se pevec Jakob Kapus v medijih ne pojavlja več

Nekdaj se je o pevcu Jakobu Kapusu veliko pisalo, v zadnjih letih pa se je umaknil iz javnosti. Simpatični pevec nam je povedal, zakaj, in razkril, s čim se ukvarja sedaj.

Zakaj in kdaj si se odločil, da se umakneš iz javnosti?
Pravzaprav ni šlo za zavestno odločitev v stilu “zdaj se pa ne grem več”, ampak sem svoj fokus usmeril v stvari in projekte, ki medijev ne zanimajo preveč. Mislim, da je od tega minilo več kot štiri leta. Priznam pa, da tovrstne izpostavljenosti ne pogrešam, mi kar ustreza, da je tako, kot je. Tudi za tale pogovor sem dvakrat premislil, preden sem rekel ja. (smeh)  

Kakšne so bile tvoje izkušnje s slovensko estradno sceno in pojavljanjem v medijih? Je bilo vedno “sončno“?
Menim, da je velika večina medijev, urednikov in novinarjev, ki delujejo na družabni sceni, poštenih tako do bralcev kot do tistih, ki se v njih pojavljajo in sam sem imel večinoma lepe izkušnje in sodelovanja. In če že brskam po spominih, se teh najrajši spomnim. Stvar, ki me je najbolj motila, je bila ta, da sem bil dostikrat prikrajšan za možnost “prvega vtisa”, ko sem nekoga spoznal, saj so si ga mnogi že ustvarili na podlagi pisanj v medijih. Ampak to pač spada zraven.

Ali še kaj poješ?
Še vedno. Doma v dnevni sobi je mikrofon priključen na ozvočenje in ko mi čas dopušča, se umaknem v svoj svet in primem zanj. Če pa me kdo sreča na cesti, odpiranje ust v avtomobilu ni zaradi telefonskih pogovorov, ampak ker prepevam. Glasba je na najrazličnejše načine del mojega življenja od malih nog in tako bo verjetno ostalo do konca.

S čim se danes ukvarjaš?
Največ časa posvečam butični agenciji za strateško komuniciranje, ki jo vodim skupaj s svojim poslovnim partnerjem. Vodenje različnih marketinških projektov tako zavzame največ ur v prekratkih dnevih.

Si tudi fitnes trener in vaditelj skupinskih vadb, tudi joge. Kako je joga prišla v tvoje življenje?
Pravzaprav je bilo delo v fitnesu moje prvo študentsko delo, ki pa me spremlja še danes in mi pomaga ohranjati ravnotežje. Tako še vedno kakšno jutro, preden se vse začne v pisarni, ali pa popoldne, ko se vse konča, preživim v fitnes studiu obkrožen z aktivnimi ljudmi. To mi zelo ustreza. V mlajših letih sem menil, da je joga brez zveze, sedaj pa v njej zelo uživam. Z leti telo potrebuje drugačne impulze, da se dobro počuti in joga prinese pomemben del k uravnoteženemu vsakdanu. Tako mentalno kot fizično.

Joga, vsaj zdi se, še vedno velja za bolj žensko vadbo. Si zaznal kakšne podobne predsodke?
Joga pravzaprav ni vadba, je orodje, s katerim optimiziramo svoje telo in um. Sam se nisem nikoli srečal z nobenim predsodkom, je pa zagotovo res, da jo obiskuje precej več žensk kot moških. Ampak to velja predvsem za nas, ki živimo na zahodu. Verjetno tudi za to, ker vadbo v skupinah še vedno povezujemo z “aerobično revolucijo” v devetdesetih letih in ženskah v pajkicah in bodijih, ki so na nas vreščale iz TV ekranov. (smeh)

Kako je na tvojih urah – je kaj moških?
Seveda. Od deset do trideset odstotkov je moških.

Menda si veliko delal tudi na osebnostni rasti? Kaj te je gnalo k temu?
Menim, da je to delo, ki se nikoli ne konča. Prav tako mi ni ljub izraz “rast”, ki kaže na to, da nekdo raste, nekdo pa ostaja na mestu, kar ga nemudoma postavi - na nek način -  manjvreden položaj, ali pa tistega, ki “raste” postavi za nekaj več. Vsak na svoj način gleda na svet in nobeden ni pravilen ali napačen. V resnici nikoli ne moremo zares stopiti v čevlje drugega, zato si lahko le mislimo, kako se drugi počuti, in ko mislimo, si hitro, čeprav ne nalašč, tudi kaj izmislimo. Sam se trudim, da je zaznavanje sveta in dogajanja okoli mene takšno, da se znajdem v vsaki situaciji. Da življenje ne teče mimo, da se stvari ne zgodijo same od sebe, ampak da sem resnično vključen v dogajanje. Da živim.

Kaj bi glede tega in zdravega načina življenja priporočil drugim?
Vsak dan je nova priložnost, da naredimo nekaj drugače. Najlažje je narediti nič in biti nezadovoljen. Zdi se mi, da to velja za vsa področja življenja. Ko obstanemo, nehamo živeti. Predvsem pa se je treba zavedati, da ne moremo zagotovo vedeti, kaj bo za nas delovalo in kaj ne. Zato vse, kar nam ostane, je konstantno preizkušanje in iskanje lastne formule, ki nam bo pisana na kožo.

Kakšni so tvoji načrti?
Ne verjamem v natančne načrte. Načrti vodijo v pričakovanja in zdi se mi, da si tako omejiš možnosti, spregledaš kaj čudovitega in morda celo preprečiš še boljši izid … Če je smer prava, tudi kakšen ovinek ni odveč, in na koncu bo vse dobro.