Milena Miklavčič je svojo prepoznavnost pridobila že leta 2013 s svojo prvo knjigo iz serije Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki vsebuje unikatne, iskrene in še nikoli zabeležene zgodbe o spolnosti naših prednikov. Milena Miklavčič se poigra z 'ljubezenskim ognjem' naših dedkov in babic ter kačjimi jeziki 'debeloritih' nevoščljivih sosed.
V ŠOKkastu je spregovorila o lastnem življenju, ki ga je zaznamovala nepopisna tragedija. "Ravno v teh dneh, 15. avgusta, smo pokopali mojega sina Tomaža. Že 27 let je od tega. To je bil en tak grozljiv dogodek ... Se mi zdi, da vsaki mami naredi eno tako grozljivo črno luknjo v njeni duši. Jaz sem se pobirala več kot 20 let – nisem mogla iti na pokopališče, nisem se mogla o njem pogovarjati," je povedala.
Čeprav je bila izguba neizmerna, je Milena že kmalu po pogrebu začela zdraviti svojo opustošeno dušo. Posegla je po najboljšem zdravilu, ki ga je poznala - pogovoru: "Prvi teden po tem, ko smo ga pokopali, sem začela hoditi okrog ljudi in njihovih zgodb. In danes z vso gotovostjo lahko rečem, da so me te zgodbe rešile. Ker to je nekaj tako težkega in hudega, da se človek zelo težko pobere. Ampak v tistih dveh, treh ali petih urah, ko poslušaš in pozabiš nase, si tudi pomagaš – da nekako zbalansiraš čustva in ugotoviš, da nisi edini na svetu, ki mu je hudo. Ljudje so bili zdravilo zame."
Velik vir moči pa niso le naključni ljudje, ampak tudi družina, s katero še vedno živi pod isto streho: "Veste, jaz sem kot kura s svojimi piščanci. V hiši živita hči in sin s svojima družinama in vsi se strašno dobro razumemo. /.../ Jaz njim pustim, da dihajo, sem pa tukaj – vedno. V moji kuhinji je kot na železniški postaji – vsi prihajajo in odhajajo. Jaz pa grem k njim samo, če me povabijo oziroma če je kaj nujnega. Stojijo mi ob strani, ne glede na to, da se o Tomaževi smrti skoraj nikoli ne pogovarjamo."
Tomaž pa kljub temu ostaja del njenega vsakdana: "Ko grem peš, se včasih v mislih pogovarjam z njim in praktično vsak dan grem mimo njega na pokopališču. Malo potacam tisti grm na njegovem grobu, rečem ‘Živijo, Tomaž’ in grem naprej. Iz tega ne delam več rane, rana se je zdaj vsaj približno zacelila." Smrt sina jo je, kot je povedala v nadaljevanju, naredila bolj trpežno. Spremenila je njen pogled na številne tragedije, s katerimi se srečuje v pogovorih z ljudmi: "Izguba otroka naredi vse tiste zgodbe, ki se na prvi pogled zdijo zelo tragične, malo manj krute – ker ljudje v njih so še vedno živi ... še vedno so in delajo, kar hočejo."
Mnoge zgodbe se ji zato ne zdijo več tako tragične. Razen morda zgodbe ljudi, ki pse sprehajajo sami - iz neznanega razloga se ji zdi to zelo žalostno: "Jaz, ko vidim človeka, ki ima ob sebi psa in se sprehaja sam, si mislim, a pa ti nimaš nobenega prijatelja, da se moraš sprehajati s psom?"
Kako presenetljiv in nenavaden pogled za tako odprto osebo. "Jaz sem do živali rezervirana," je odkrito priznala v oddaji Zadnja beseda! na TV Slovenija in dodala: "V mojem stanovanju, kjer je pet vnukov in so bili tudi moji štirje otroci, se mi je vedno zdelo, da pes tja ne sodi." Tudi na besede Jadranke Juras, ki je dejala, da se ji ne zdi sporno, če otroci in psi spijo v isti postelji, je ostro odgovorila: "Jadranka, ne bodi nagravžna!" Več o tem si preberite TUKAJ.
Bo morda seriji kontroverznih izjav glede živali sledila še kontroverzna serija knjiga na to temo? Nekaj v stilu Pasji repki, šape in dlake so le za bedake?
Morda bolje, da ne. Milena Miklavčič je s svojimi 'pasjimi' izjavami že tako dodobra razburila slovensko javnost. Očitno so ji veliko bolj kot živali pri srcu ljudje - konec koncev so le oni vešči govorjenja in pisanja - dveh stvari, ki jih ima naša slavna pisateljica najraje.
