Zgodba nekega sokovnika

To ni Ulica stotih dimnikov in to ni Erik, kratkohlačnik, ki vodi dvojno življenje. To je ulica v zelenem delu Maribora in to je Žusi, super sokovnik, ki vodi eno samo polno življenje.

Če vprašate mene, imam res srečo, da sem sokovnik. V primerjavi z npr. pralnim strojem, ki osamljeno biva sredi hladnih kopalniških ploščic, je moje življenje toplo in razburljivo. Saj ne rečem, da njihovo poslanstvo in delo ni častno. Cenim vsakogar, ki svoje delo opravlja z vestno natančnostjo in ljubeznijo.

Moji davni predniki so iz drobne pikice zrasli v glavi nekoga, ki je bil dovolj pogumen, da je lovil sanje, dokler jih ni ujel, stisnil v pest in izlil na list papirja. Po tem načrtu so sestavili mene in nekega dne sem se zbudil v škatli, ne vedoč kam me peljejo. Čez čas sem ostal zadnji na polici v trgovini, vse druge so izbrali pred mano. Prav nič manjvrednega se nisem počutil zaradi tega - globoko v svojem ohišju sem čutil, da imam svoje poslanstvo in da moj čas šele prihaja.

 Najprej sem zagledal kot premico mirno gladino v njegovih očeh. Vedel je. In jaz sem vedel, da sem našel svoj dom. Potem sem v njegovi dlani opazil njeno drobno dlan. Tako lepa sta bila skupaj, dva delčka ulita v celoto. V trenutku sem vedel, da me potrebujeta zaradi njene bolezni. In v trenutku sem vedel, da bom skušal opravljati svoje delo bolje od bilo katerega sokovnika v vesolju.

Vedno se je zbujal pred njo in jaz sem bil njegov prvi stik z zunanjim svetom. Oranže, jabolka in kivi so največkrat pristali v moji notranjosti, iz katere sem stiskal po njenem mnenju božanski sok. Ni vedela, da sem vsak vitamin še posebej skrbno zaščitil samo za njo in zaradi njegove želje, da bi čimprej spet lahko tekala po mehkem travniku in vonjala cvetlice.

Danes ju gledam in vem, da sem pripomogel k njunemu zdravju in sreči. Vendar od danes naprej vem nekaj, česar v tem trenutku še sama ne vesta - moje poslanstvo ni skrbeti za dva delčka celote, ampak tudi za tretjega, ki je začel rasti na vrtu njune ljubezni.