Veliko producentov je na začetku njihove glasbene poti odkril kateri izmed očetov drum'n'bassa, velikokrat Grooverider ali Goldie. Komu se lahko vi v vašem primeru zahvalite za prodor na sceno?
Za izstrelitev na sceno pred tremi leti se lahko zahvalim Hospital Records oziroma Tonyju Colemanu alias London Elektricity, ki je eden od začetnikov bolj muzikalnega, live bandish, liquid drum'n'bassa.
Ima pri tem morda kaj vloge tudi DJ Hype, ki je v svojem radijskem šovu vrtel tudi vašo produkcijo?
Ja, seveda. Preden sem prišel na Hospital Records, sem izdajal pri drugih založbah, kot je Allsorts, DJ Hype pa je res vrtel single, ki sem jih izdal preden sem prišel na Hospital Records. Imel je torej veliko vlogo in zame je bil to dober način, da so me ljudje slišali. Zelo sem zadovoljen, kako se je vse izteklo, in pozneje sem našel stil, ki mi je veliko bolj ugajal, saj je DJ Hype vrtel bolj jump up drum'n'bass, bolj temačen drum'n'bass, jaz pa sem si želel vrteti tako glasbo, kot jo na primer High Contrast, Logistics in Nu:Tone, ki ustvarjajo bolj melodičen drum'n'bass.
No, bilo je kar malce presenetljivo, da ste se v tako kratkem času, dobrem letu, preobrazili v uveljavljenega producenta in didžeja. Kakšni pa so bili sprva pravzaprav vaši načrti?
Niti nisem imel drugih načrtov, kot le ustvarjati glasbo, ki mi je všeč. Nikoli nisem načrtoval, kakšno glasbo bi rad ustvarjal naslednje leto. Našel sem svoj način, kaj in kako hočem nekaj narediti in nikoli nisem poslušal svojih oboževalcev, kako naj ustvarjam. Upam, da bo tako tudi ostalo, saj je to edini način, da sem kreativen. Pred tremi leti tudi nisem načrtoval, da bom prišel na Hospital Records, saj so bile to moje velike sanje in nisem pričakoval, da mi bo uspelo.
Vas je kdaj strah, da bi potonili tako hitro kot ste se pojavili?
Zagotovo. To gre verjetno po glavi vsakemu producentu. Vendar se ne bojim toliko. Seveda, vsakomur se to lahko zgodi, v katerikoli službi in kateremkoli času. Niti nočem misliti na to, zame gre predvsem za ustvarjanje glasbe. Če komu ta ni všeč, mu pač ni, delam, kar je všeč meni. Mislim, da tako ostaneš zvest samemu sebi in ne začneš potem ustvarjati glasbe, za katero določena skupina ljudi želi, da jo začneš. Nekateri sčasoma začno poslušati mainstream, v zadnjem času vsi vrtijo dubstep in podobno. Tega si zagotovo ne želim.
Ko ste že ravno omenili dubstep – vam je všeč, glede na to, kako priljubljen postaja?
Ni mi všeč veliko dubstepa, ki ga izvajalci ustvarjajo danes, saj se zadnje čase pojavlja vse več kopij, kot se je na primer v drum'n'bassu kakšno leto nazaj. Veliko je tudi ljudi, ki sledijo bolj popularni glasbi in jo želijo posnemati ter se s tem ponavljajo, kar se mi zdi precej nezanimivo.
Po preboju na Hospital Records so vas zagotovo hotele pograbiti še druge založbe …
Pravzaprav ni bilo veliko drugih založb, saj sem s Hospital Records podpisal pogodbo za album. Pravkar sem tudi končal nov album, tako da bom z njimi tudi ostal, saj sem povsem zadovoljen.
Res so bile velike sanje, dejansko. Tri leta nazaj v to res niti nisem verjel. Vendar je neverjetno, vse je potekalo tako, kot bi si želel. Ljudje znotraj založbe so super in se tudi družimo. V drum'n'bassu ni povsod tako. Na bolj komercialnih založbah je veliko tekmovalnosti med novimi izvajalci na isti založbi, kar zagotovo ni dobro za glasbo. Na Hospital Records pa ima vsak neko svojo pozicijo. Ni tekmovalnosti, saj delamo to, kar si želimo, k čemur pripomore dobro delovno okolje.
Na nek način bi lahko rekli, da ste kot fantje iz Band of Brothers (serija iz leta 2001, op.a.) ali kaj podobnega …
Na nek način res (smeh) …
Menda ste High Contrastov remiks Goldigger poslušali neprestano. Njegovo ime vas torej kar naprej spremlja v vašem življenju …
No, ni šlo za komad, ki bi ga poslušal vsak dan, v bistvu sem si ga predvsem zelo zapomnil. Veliko sem preposlušal True Colors, High Contrastov album. Tudi Logistics in Nu:Tone sta takrat ustvarila nekaj neverjetne produkcije ter seveda Lonodon Elektricity. Pravzaprav sem bil velik oboževalec vseh izvajalcev na Hospital Records, še preden sem z njimi tudi podpisal pogodbo. V čast mi je biti z njimi.
Kaj pa druge zvrsti glasbe - besedilo iz Goldiggerja je napisal legendarni Ray Charles, v vašem zvoku pa zasledimo tudi vplive funka in soula. Katero glasbeno obdobje je na vas naredilo največji vtis?
Res je. Zelo mi je všeč glasba iz 80-ih let. Poleg tega sem zrastel ob glasbi iz 70-ih let in soulu. Preden sem začel ustvarjati drum'n'bass sem preposlušal tudi ogromno raggaeja. Moji prvi komadi so tako bolj raggae-drum'n'bass. Mislim, da sem naredil okoli osem do deset takih komadov, vendar jih nikoli nisem izdal. Eden od prijateljev jih je vrtel na radiu. Hotel sem namreč počakati z vsem, preden ne najdem svojega stila. Šele pozneje sem se odločil, da bom ustvarjal bolj funky in melodične stvari.
Vaš debitantski album je bil zelo dobro sprejet, sami pa ste se pri ustvarjanju rahlo oddaljili od vašega začetnega stila. Kako to?
Bil je moj prvi album in nisem želel narediti kolekcije produkcije, ki bi zvenela enako. Še vedno je nekaj skladb, ki jih lahko primerjam s tistimi, ki sem jih ustvaril pred njim. Nisem želel ustvariti neke kompilacije "Netsky" glasbe, pa tudi ne toliko zgodbe, želel sem si združiti le različne stile sebe. Mislim, da ti da ustvarjanje albuma priložnost eksperimentiranja z različnimi žanri in stili.
Ste z njim zadovoljni?
Ja, ja! Le čas oziroma rok do končanja albuma je bil izjemno kratek in vse je šlo za las. Končal sem ga v petih ali šestih mesecih.
To pa je nekaj – 15 komadov v pol leta ...
Točno tako. Mislim, da sem tri ali štiri komade končal, preden sem končni rok sploh dobil, tako da sem jih moral deset narediti v pol leta. Če pogledam nazaj, menim, da bi lahko kaj izboljšal, če bi imel več časa, vendar to velja za vsakega producenta, ki se sooča s tem. Za svoj drugi album pa sem imel dve leti časa, zato sem z načrti okoli njega veliko bolj zadovoljen.
Pred kratkim pa ste izdali že dva nova singla. Ju lahko pričakujemo na albumu?
Oba – Give and Take in Come Alive – bosta na albumu. Mislim, da imam pripravljenih 14 skladb, moram preveriti, toda ne ustreli me, če se motim (smeh) …
Kdaj pa lahko album pričakujemo, če to ni skrivnost?
Ne, seveda ni. Singel Come Alive bo izdan še ta mesec, album pa sredi junija.
Stoji za vašim novim albumom kakšna posebna zgodba?
Kar je najbolj zabavno je, da se album imenuje 2 kot Netsky 2. Gre za ime, ki veliko ljudem ne bo všeč, mislili si bodo: "Oh, lahko bi bil bolj izviren!", vendar mi je všeč ta kontroverznost, saj ljudje ne bi pričakovali, da se bo imenoval samo Netsky 2. Tudi v glasbeni zgodovini se je to že zgodilo – Led Zeppelin so storili isto in drugi album poimenovali Led Zeppelin II.
Preprosto so mi všeč albumi, za katerimi ne stoji neka velika zgodba ali kaj podobnega. V albumu ne želim povedati zgodbe, rad bi le pokazal, kaj se mi je v zadnjih letih glasbeno zgodilo in zato sem ga hotel poimenovati drugi Netskyev album in nič drugega, čeprav je toliko imen, ki bi mu jih lahko dal. Ne morem vam torej povedati zgodbe, ki stoji za albumom, saj ima vsak komad svojo zgodbo. Zdi se mi, da je to veliko bolj pomembno. Če poveš neko zgodbo v albumu, mislim, da to zniža kvaliteto glasbe, saj nimaš popolne svobode ustvariti nekaj, kar želiš.
Ste tudi pri novem albumu s kom sodelovali? Pri prvem sta velik aplavz pri oboževalcih poželi skladbi, pri katerih ste sodelovali z Darrisonom in Jenno G. …
Sodeloval sem z Diane Charlemagne, ki je s High Contrastom ustvarila skladbo If We Ever, z Goldiejem pa Inner City Life. Sodeloval sem tudi s slavno belgijsko pevko Selah Sue, ki ima jazzy/soulish raggae vokal. Z Jimmyjem Jamesom, ameriškim raperjem, sva posnela drum step komad, drum'n'bass komad pa imam z Dynamitom MC-jem.
V nekem intervjuju ste dejali, da ste s svojo glasbo na začetku želeli ugoditi predvsem vašim oboževalcem in ne toliko sebi. Ste zdaj le prišli do te točke, ko glasbo ustvarjale predvsem zase?
Mislim, da. Seveda mi je všeč, da imam oboževalce in rad vidim, da uživajo v moji glasbi. Vendar ne morem reči, da ustvarjam glasbo za njih, saj se v tem primeru ne bi nikoli spremenil in razvijal. Hočem to svobodo in hočem biti sam svoj šef in se spodbujati pri tem, kar želim početi. Obenem seveda upam, da bo mojim oboževalcem všeč album in moj nov stil.
Po vašem urniku nastopov sodeč ste kar naprej na poti. Kako sploh uskladite čas za ustvarjanje in vse nastope?
Skušal sem delati na letališčih in podobno, vendar ni lahko. Zelo pomembno je, da si organiziraš svoj čas. Ponavdi nastopam od četrtka do nedelje, za delo v studiu mi tako ostanejo le ponedeljek, torek in sreda, kar je pravzaprav dobro, saj tako lahko ustvarjam glasbo in nastopam. Za vsakega producenta pa je pomembno, da si vzame čas zase. Tudi sam naslednje leto načrtujem oddih v Južni Afriki, za dva ali tri mesece, da "pobegnem" stresu. To mi bo dobro delo, saj se mi zdi, da boljše ustvarjam glasbo, če si vzamem nekaj časa zase, namesto, da sem ves čas pod stresom.
Kaj pa prijatelji – je pravih zdaj kaj več ali manj?
Ti se niso prav veliko spremenili, saj ločim tiste prijatelje, preden sem začel didžejati, od teh, ki sem jih spoznal zdaj, v svoji karieri. In še vedno se zelo trudim najti čas in se družiti z njimi, saj so zelo pomembni v mojem življenju. Kako pomembni so v tvojem življenju prijatelji, spoznaš šele, ko si daleč stran od njih in jih začneš pogrešati.
Med vašimi nastopi je tudi ta v Ljubljani. Kaj nam boste postregli?
Zelo se že veselim in zagotovo bom zavrtel kar nekaj svežega materiala s prihajajočega albuma.
