Zadnje čase se na portalu YouTube smejem videospotu gospoda Ekrema Jevrića, “zvezde Amerike in Kanade”. Ekrem spada med ljudi, kot je naš Fredi Miler, s to razliko, da ima na primer posnetek Fredijeve stvaritve Vedno si sanjala njega nekaj več kot sto tisoč klikov, Ekrem pa se je s svojim komadom Kuća pos’o v par mesecih približal vrtoglavima dvema milijonoma klikov.
“Živim v New Yorku mestu. Živim in samo delam. Dom–služba, služba–dom ...” se trudi odpeti bistvo svojega novega hita prileten gospod, ki očitno zobozdravnika ni videl že nekaj časa – česar pa mu ob življenjskem ritmu, ki ga opeva, nikakor ne moremo zameriti. Ekrem, medtem ko se po New Yorku v finem avtomobilu prevaža v obleki in s sončnimi očali, tudi toži, da nima časa in da je vse, kar ve, da nič ne ve. Pritožuje se nad newyorškim betonom, psi in bataljoni delovnih žensk. Njegova vživetost v pesem je neopisljiva, pri interpretaciji pa ga ne zmoti niti črnolasa mladenka, ki se ob njegovem kriljenju z rokami drži, kot da bi ravno pogoltnila limono. Ekrem se ne da. Služba–dom, dom–služba, ponavlja.
Smešnost je zagotovo Ekremu prislužila popularnost. Vendar pa me ob komadu “ameriške zvezde” nekaj zabava še bolj. Zaradi nje se namreč vsaj za trenutek zdi največji nateg civilizacije – delo, ki smo mu nasedli – samo še na smrt smešen in nič več blazno resen.
Živim in samo delaaaaaaaaam!
Ko se največji nateg civilizacije – delo – zdi le še na smrt smešen in nič več blazno resen.
