Katja Bubnič je mama, ki sama skrbi za hčerko in ju že 11 let preživlja z delom svojim rok. Življenje jo je na mističen način večkrat poklicalo k ustvarjanju makrameja - tretjemu klicu je sledila ter iz tega ustvarila svoje poslanstvo. Z nami je delila, kako se je odločila za to pot, kako v praksi izgleda, ko zares živiš svojo najglobljo strast, kakšni so njeni največji izzivi, kako združiti vlogi samostojne podjetnice in mame ter kako uspešno prebroditi trenutke, ko se majejo tla pod nogami. Pogovor, ki nas pristno popelje v ranljivost in radosti samostojne podjetniške poti.
Kdaj ste začeli z ustvarjanjem, kako dolgo ste že na samostojni poslovni poti?
Prve objave sem naredila novembra leta 2014, letos bo torej 11 let, odkar se preživljam s svojimi kreacijami. Ko se danes ozrem k svojim začetkom, še vedno ne morem verjeti, kako je moj kritični, analitični um nasedel, da sem ga prinesla okoli z odločitvijo: 'Poskusim samo za tri mesece, potem bom pa videla, kaj bo.' Po treh mesecih sem si rekla, da poskusim še za le tri mesece in tako je minilo prvo leto. Mogoče zanimivost o meni – ustvarjanje pred tem ni bilo del mojega življenja in nikoli si nisem mislila, da se bo življenje tako zasukalo, da bom od tega živela.
Rekla sem si: "Poskusim samo za tri mesece, potem pa bom videla, kaj bo. Še zdaj se čudim, da je moj zahtevni kritični um dejansko nasedel temu stavku."
Kako ste pa prišli na idejo o ustvarjanju makrame nakita? Kdaj ste ustvarili prvi izdelek?
Ko sem bila stara okoli 19 let, je šel moj takratni fant v Maroko, kjer si je kupil ogrlico, ki je takoj vzbudila mojo pozornost. Če jo sedaj pogledam s svojimi, v makrameju izurjenimi očmi, je bila zelo preprosta, a me je očarala. Pridružila sem se mu na potovanju in povedal mi je, da jo je kupil od dveh umetnikov, ki potujeta in med potjo ustvarjata. Zadnji dan v Maroku sem ju srečala in takrat sta me naučila eno osnovo. Za tem sem nekaj dni nenehno delala makrame – podnevi in ponoči, celo sanjala sem o tem. Nato se mi je ustavilo in nisem znala naprej, to obdobje je trajalo 4 leta.
Ponovno sem se v makrame zaljubila med potovanjem v Južno Ameriko. Tam sem srečala veliko umetnikov, večinoma moške, ki potujejo in ustvarjajo nakit. Ta svoboda me je navdušila, bila sem v zgodnjih dvajsetih in zdelo se mi je kot sanjska služba. Sicer vse skupaj ni tako romantično, kot se zdi na prvi pogled, marsikateri ustvarjalec je uporabljal svoj nakit, da je prišel do 'gring', turistk in ko sem to uvidela, sem se jim izogibala, vse dokler nisem spoznala očeta moje hčerke, ki je res izjemen ustvarjalec. Večinoma izdeluje nakit iz kovine, a tudi makrame. Kakšna dva tedna preden sem se vrnila v Slovenijo, sem ga prosila, če me lahko nekaj tega nauči. Bil je zelo dober učitelj in še vedno slišim njegove besede: 'Dobro zategni'. Hvaležna sem, da me ta njegov nauk spremlja že 15 let. A na nek način sem po vrnitvi domov ponovno obtičala. V Južni Ameriki sem kupila veliko vrvic in kamnov, a sem ponovno doživela ta občutek, da ne znam nič novega.
"Najbolj me je osrečilo, če sem uspela vstati med tretjo in četrto uro zjutraj, ko je hčerka še spala, in sem se lahko posvetila ustvarjanju."
Tretjič sem se z makramejem srečala oktobra 2014, ko sem se pripravljala za diplomo. Sredi učenja in utrujenosti me je prešinila ideja, da bi malo ustvarjala. Kljub temu, da škatle s potrebščinami za izdelavo makrajemev nisem odpirala več let, me je notranji občutek jasno vodil točno na mesto, kjer se je nahajala. Izdelala sem tri ogrlice in pomislila - kaj če bi jih poskušala prodati. Pri tem mi je bila najbolj mamljiva ideja, da bi mi takšno delo omogočalo, da sem lahko doma, se posvetim materinstvu, obenem pa sem svobodna. Poleg tega pa se je zgodilo še nekaj čarobnega: ko sem začela ustvarjat, se je v meni prižgala dotlej nepoznana strast. Šele sedaj, ko gledam za nazaj, lahko opazim, da je bilo to eno od obdobij v mojem življenju, ko sem res čutila največ strasti. Ko sem se zbudila, sem komaj čakala, da bom ustvarjala. Najbolj me je osrečilo, če sem uspela vstati med tretjo in četrto uro zjutraj, ko je hčerka še spala, in sem se lahko posvetila ustvarjanju.
Ta strast vas je potem napeljala na idejo, da boste izdelavo makrame nakita pretvorili v posel?
Iskreno povem, da moja dejanja takrat niso bila zelo premišljena, ampak sta jih vodili intuicija in strast. Po horoskopu imam luno v ovnu, kar označuje ta moj zaletavi del, ki sledi notranjemu impulzu brez mentalnega načrtovanja. Ko gledam za nazaj, lahko opazim, da sem v sebi nosila globoko prepričanje, da je klasična služba nekaj negativnega, da tja ne želim. Zdelo se mi je, da ljudje v takšni službi niso svobodni, živijo v neki rutini, čeprav je sedaj, ko se bližam štiridesetim, moja percepcija tega nekoliko drugačna. Takrat me je vodila želja, da bi se čim bolj posvetila materinstvu, spraševala sem se, kako biti hčerki čim bolj na razpolago in čim več časa preživeti z njo.
Katja Bubnič s hčerko med potovanjem v Južno Ameriko.
Ko danes gledam za nazaj, se sicer sprašujem, če sem to svojo najglobljo željo s tem načinom tudi zares izpolnila. Veliko sem delala in veliko časa namenila tudi razmišljanju o tem, kako ustvariti privlačne izdelke in jih prodati, tudi če nisem imela klasične službe, v kateri bi preživela tretjino svojega dneva.
Kakšni so bili najbolj nenavadni kraji, kjer ste ustvarjali nakit?
Ustvarjala sem pravzaprav res vsepovsod. Na avtobusnih postajah, med pavzami na kakšnih delavnicah, v gorah, med pohodi v hribe, ob rekah in gozdovih, vsepovsod med potovanjem po Peruju, na morju.
Eno najlepših ogrlic z rubinom pa sem naredila v majhni kopalnici pri bivši tašči v Peruju leta 2016. Hčerka je spala, jaz pa sem izkoristila nočni mir in samoto in se posvetila ustvarjanju.
"To je meni tako zelo všeč pri makrameju, ker ga lahko vzameš kamorkoli, slikarsko platno, na primer, ne dopušča takšne svobode."
Ste bili na kakšnih poslovnih izobraževanjih? Ste imeli kakšne vzornike?
Ne. Moj posel z makramejem se je rojeval zelo spontano in je rasel postopoma. V največji navdih sta mi bili dve osebi: Anja Orian, pri kateri res občudujem estetske in unikatne fotografije ter celo njeno delo, in hčerkin oče, ki je dejansko lahko živel tako, da je vzel nekaj kamnov, vrvic, kladivce, nakovalce in se odpravil, kamor je želel. V Južni Ameriki je to drugače kot pri nas, tam ni regulacij in potrebnih pravno-organizacijskih okvirjev. On je preprosto položil prt na tla in prodajal. To je bila zame res idealna služba, ki sem jo živela, ko sem potovala v tiste kraje.
"Pravzaprav sem v Južni Ameriki ves časa delala, čeprav tega sploh nisem videla na tak način. Ta občutek, da lahko potujem in zraven delam, je bil zame takrat neprecenljiv."
Katja Bubnič v Chivayu s prijateljico mamito Martho v tradicionalni obleki in klobukih.
Poslovnega tečaja sem se udeležila šele nekaj let po tem, ko sem že bila na svoji poti in iskreno povem, da mi je bilo kar slabo, ko sem poslušala o tem, kako naj bi izvajala prodajo. Moj posel je organski. Vendar pa ugotavljam, da je dobro, da kombiniraš in uporabljaš tudi neke vnaprej zastavljene strategije. En del mene ima še vedno odpor do tega, prodajne načine jemlje kot vsiljevanje, vendar preverjeni marketinški pristopi obenem omogočajo več sprostitve in vmesnega počitka.
Ko sedaj gledate za nazaj, mislite, da bi vam šlo boljše, če bi že začeli s tem znanjem?
Nikakor ne, ker nisem tak tip človeka. Potrebovala sem to, da me je na začetku vodila notranja intuicija, sledenje tem impulzom pa mi je dajalo občutek živosti. Se je pa trg v vseh teh letih precej spremenil. Ko sem začela z makrame nakitom, je bilo podobnih ustvarjalcev zelo malo, podobno s plesnimi dogodki 'Prižgi divjo žensko v sebi' – danes je ponudnikov podobnih dogodkov malo morje.
Ko na svoje začetke danes gledam skozi oči skoraj 40-letnice, nisem prepričana, da bi se še enkrat podala po tej poti na tak način. Ustvarila sem svoj posel, spoznala veliko zanimivih ljudi, med mnoge širila svojo strast skozi dogodke in unikatne izdelke, nimam pa, na primer, hiše.
"Ljudje smo žejni stika in življenja iz enega globljega dela sebe, a obenem rabimo za občutek izpolnjenosti tudi graditi stvari dolgoročno. Umetnost je povezati oba dela v ravnovesje."
Ko opazujem ljudi približno svoje starosti, se mi zdi, da gremo pogosto v dve kategoriji: nekateri so zares izživeli svojo strast in sanje, pri čemer jim manjka stabilnosti in tlakovane prihodnosti, v drugi skupini pa so tisti, ki so primarno delali na tem, a pozabili na svoje strasti.
Katja Bubnič vodi dogodke z imenom "Prižgi Divjo Žensko" s plesom na afriške bobne.
Kaj bi sedaj, ko lahko bolj preudarno združite svoje strasti in obenem željo po stabilni prihodnosti, svetujete nekomu, ki je na začetku svoje poti uresničevanja sebe skozi posel?
Če je strast močna, ji sledi – ampak mogoče ni slabo imeti kakšen načrt ali rezervno opcijo (smeh). Kljub vsemu užitku in izpolnjenosti ob mojem delu, je precej utrudljiv občutek skrbi, kako bo finančno poskrbljeno. Tega se sama mnogo let sploh nisem zavedala, to je bilo zame normalno, šele sedaj občutim ta del. Na podlagi vseh izkušenj bi svetovala, da je v redu tudi iti na to pot postopoma, še posebej, če imaš majhnega otroka. V takem primeru potrebuješ več denarja, pa tudi svoj čas moraš drugače razporejati, da se lahko posvetiš tudi otroku.
"Izziv je, da tu delaš in ne veš, če denar bo. Ko delaš v klasični službi, veš, da boš na koncu dobil plačo."
Naj bo osebna zgodba izhodišče in tista točka, ki dela največjo razliko v sedanjem času, ko smo soočeni s tako poplavo ponudbe. Ljudje imajo res dobre ideje, izjemne produkte in potrebuješ nekaj, kar te naredi edinstvenega, zvestega sebi.
Upoštevati je treba, da projekti potrebujejo svoj čas. Ljudje potrebujejo čas, da te spoznajo, se navadijo na tvoj način, tvoje izdelke. Ne prehitro obupati. Vztrajno delo prinese sadove, ampak moraš se izpostaviti in stopiti v prodajo. Lahko imaš kopico izjemnih izdelkov, za katere pa nihče ne ve, če se ne izpostaviš.
Katja Bubnič predstavlja Gipsy Queen kolekcijo unikatnega nakita iz leta 2022.
Če prav razumem, imate torej vi več različnih virov dohodka – poleg izdelave makrame nakita s kristali tudi organizacijo plesnih dogodkov za ženske pod imenom 'Prižgi divjo žensko v sebi'?
Več različnih stvari se je rodilo skozi kombinacijo mojih notranjih strasti in potrebe po preživljanju mene in hčerke. Prav ona je razlog, da počnem toliko stvari, da grem tako daleč, da vztrajam. Kljub dvomom, ki so prisotni v meni, sem vedela, da naju moram s hčerko preživeti. Ne vem, koliko in kdaj bi kaj ustvarila, če bi čakala, da bom zares pripravljena in povsem zaupala vase.
Izdelava makrame nakita je zame primaren vir dohodka, ki pa mu namenjam najmanj promocije, ker me ljudje že poznajo in vedo, da kakovostno delam, saj se vračajo. Poleg tega organiziram tudi plesne dogodke 'Prižgi divjo žensko v sebi' in večdnevne plesne retreate, vodim pa tudi delavnice izdelave makrameja. Obožujem ustvarjanje, a je včasih ta proces nekoliko osamljen.
"Včasih umetniki nezavedno izberemo takšno delo, kjer je manj stika z ljudmi, ker iščemo samoto zaradi kakšnih izzivov v odnosih."
Projektov in znanj imam veliko, se pa posvečam tistim, ki jih v nekem obdobju bolj začutim. Idej imam ogromno, a svoj čas moram premišljeno razporediti, saj ga nimam na voljo neomejeno.
Kako je bila vaša odločitev za samostojno poslovno pot sprejeta v družini in med prijatelji – še posebej glede na to, da sami skrbite za hčerko?
Dolgo časa se tega sploh nisem zares zavedala in videla na tak način, ampak sem preprosto živela in sledila nečemu, kar me je gnalo. Obkrožena sem bila s prijatelji, ki so živeli kot umetniki, zato je bil moj način življenja zanje normalen in so me podpirali. Nisem razmišljala dolgoročno, niti približno se nisem spraševala o tem, kakšna bo moja pokojnina. Mama je bila edina, ki je vedela, kaj zares počnem in me tudi večkrat nevsiljivo opozorila na takšna vprašanja. Družina je zares spoznala mojo poslovno pot na nedavni razstavi mojega nakita LEPOTA KI HRANI ter tam prvič videli, kako odmevno je moje delo, saj so se je udeležili ljudje iz vse Slovenije.
Krize so sestavni del življenja, še posebej na poslovni poti, ki je tako globoko prepredena z zasebnim življenjem. Kako se soočate z njimi?
Zame bi rekla, da je tu ključna podpora prijateljev, nekoga, ki verjame vate, tudi ko sam ne, nekoga, ki te spodbuja, ko tebi tega zmanjka. Nekdo, ki ti pomaga videt, kaj vse zmoreš, ko sam vidiš le vse tisto, kar ti ne gre. To je res ključno (jok).
Veste, saj jaz nikoli nisem imela veliko denarja. Tudi ko sem šla v Peru, sem ta denar kar nekako načarala. Nikoli ni bilo tako hudo, da ne bi imela kaj jesti (seveda ob plačanih s.p. prispevkih, hčerkini šolnini…), saj sem navajena skromnega življenja. Materialne stvari mi ne pomenijo veliko, raje vlagam v kakšna izobraževanja.
Največjo gonilo v mojem življenju pa je vedno bilo in ostaja zavedanje, da moram preživeti sebe in hčerko. Tudi ko je bilo najbolj težko, sem črpala moč iz te odgovornosti, da imam ob sebi otroka in moram za njega poskrbeti najbolje kot lahko. Včasih sem se zaskrbljeno spraševala, kako bo s prodajo, a se je vselej dobro izšlo. Zavedam se, da je tudi v klasični službi podobno – včasih se ne počutiš dobro, pa moraš iti, ampak je vseeno malo drugače, ker se moraš v mojem poslu izpostaviti, pa bi se včasih najraje skril. Vse je odvisno od tebe in tvoje energije. Kar je najlepše, a tudi najtežje.
"Največjo gonilo v mojem življenju pa je vedno bilo in ostaja zavedanje, da moram preživeti sebe in hčerko. Tudi ko je bilo najbolj težko, sem črpala moč iz te odgovornosti, da imam ob sebi otroka in moram za njega poskrbeti najbolje kot lahko."
Obenem me je vedno znova dvignila ta lepota, ki sem jo našla v delu. Ko začnem ustvarjat, se zgodi nekaj čarobnega. Tudi če izdelam zelo preprost del nakita, sem nad njim očarana in se mu maksimalno posvetim. Rekla bi, da me rešuje tudi moja ustvarjalnost, ki je lahko usmerjena k ustvarjalnemu reševanju izzivov ali samih kreacij. Pogosto se mi tudi zgodi, da je odziv ljudi tisti, ki me potegne naprej.
Kljub vsemu, kar sem ustvarila in dosegla, mi samosabotaža še vedno pobere ogromno energije, ki bi jo lahko sicer prelila v delo. Moja hčerka je razlog, da sem vse to ustvarila. Če ne bi bilo nje, ne vem, če bi kaj od mojih številnih idej skozi delo zares zaživelo. (jok)
Kako pa na vašo samostojno poslovno pot gleda vaša hčerka?
V posebno uteho mi je, da je moja hčerka ponosna name, na to, kaj sem ustvarila in me spodbuja, naj nadaljujem, če kdaj pomislim, da bi pustila in se začela ukvarjati s čim drugim.
Katja Bubnič s hčerko na razstavi Lepota ki hrani.
Hčerka obiskuje 9. razred walfdorske šole, v sklopu katerega naj bi vsak speljal nek samostojen projekt. Odločila se je prirediti razstavo za moje izdelke. Njen predlog me je globoko ganil in 30. septembra letos sva jo dejansko speljali.
Z njene strani čutim veliko podpore in tudi ko dvomim vase, me spomni na to, kaj vse sem ustvarila, in da mi gre dobro. Pravi tudi, da bi sama ta posel nadaljevala in že ima precej idej, kako bi marsikaj izboljšala.
Katja Bubnič prvič na sejmu Minfos s svojo hčerko leta 2012.
Bi lahko z nami podelili nekaj najlepših trenutkov vaše več kot desetletje trajajoče samostojne poslovne poti?
Uh, lepih trenutkov je kar veliko. Spominjam se obdobja, ko sem brez prevelikih pomislekov sledila notranjemu vodstvu in tako ustvarila Gipsy Queen kolekcijo in menstrualni nakit. V enemu najlepših spominov mi je ostal tudi čas, ko je bila hčerka mlajša in sem lahko potovala z njo po Peruju in po poti izdelovala makrame nakit in ga prodajala preko spleta. To me je navdalo z res globokim občutkom svobode in zavedanjem, da si lahko prilagajam življenje svojim željam.
"Občutek, da dejansko zmorem preživeti sebe in hčerko z nečim, kar me polni in osrečuje, je neopisljiv."
Moja hčerka je bila z mano od malega na sejmih, prvega se je udeležila, ko je imela eno leto in pol, s tem svetom je rasla. Vsi so jo poznali, letos pa je bila z mano prvič v vlogi prodajalke. Toliko enega ponosa in radosti je izžarevala, včasih me vidi veliko lepše kot zmorem sama videti sebe. Občudujem svoje delo, ampak v enem delu pa se mi to ne zdi nič takega. Ona pa vidi to občudovanje v drugih in me iskreno opozori na to, obenem pa je to tudi zapuščina njenega očeta. On je bil moj prvi učitelj, ki me je bolj vpeljal v ta svet. Čeprav nimava nekega tesnega odnosa, je najina hči tista, ki povezuje najina svetova.
En poseben trenutek je bil tudi, ko me je oče, ki sicer ne spremlja mojega dela z velikim odobravanjem, prosil, da izdelam nakit za njegovo prijateljico.
Še danes me navdušuje to, da lahko s takim izbranim, posebnim nakitom, ki ni poceni, preživim v naši mali Sloveniji in to, da se ljudje vračajo in kupijo več kosov nakita. Veliko žensk mi je zaupalo, da po tem, ko pri meni kupijo nakit, drugega nočejo več nositi, še posebej, če ga naredim posebej zanje.
Katja Bubnič: "Želim si, da bi lahko vsi dobro živeli od stvari, ki jih radi delamo in v katere vlagamo energijo. To si res iskreno želim za vse ljudi."
Prejšnji teden sem pil kavo v bifeju pri Trebnjem. Stregla punca cca 35 let in sva na hitro se malo pogovarjala. Ima nezakonskega otroka že lot 18-letnica, oče noče nič plačevati, imajo majhno kmetijo z mamo, sin hodi v 5… ...prikaži več razred. Dela v bifejih, plačajo ji po 7E/uro. Sina ima popoldne kar v bifeju, ker je mama že malo dementna in ne more zanj skrbeti. Ampak gre, za jesti imajo, umazana nista, če zmanjka denarja pa še kakšno izmeno dodatno vzame... In primerjava z narcisoidno gospo, eni delajo.