Na letošnjem Kariernem sejmu, ki ga že več kot desetletje tradicionalno organizira zaposlitveno-karierni portal Mojedelo.com, smo govorili z Ilko Štuhec, eno najbolj prepoznavnih slovenskih smučark, športnico, ki je svojo sled pustila predvsem v hitrih disciplinah, tam, kjer odločajo pogum, občutek in stotinke sekunde. Z leti je postala ena tistih smučark, ki jih slovenska javnost ne povezuje le z rezultati, ampak tudi z vztrajnostjo, vrnitvami in sposobnostjo, da se vedno znova postavi na start.
Ilka se je ponovno znašla na čisto posebnem startu, saj je zaključila kariero kot profesionalna smučarka in začenja novo obdobje svojega življenja. V mnogih pogledih oseba z izjemnimi, bogatimi izkušnjami, po drugi strani na sorodni poti izgradnje nove kariere kot številni mladi, ki so se letos udeležili kariernega sejma in jih je navdahnila s svojo zgodbo.
Danes ste na kariernem sejmu kot oseba, ki izžareva uspeh na svetovni ravni in obenem tudi nekdo, ki doživlja, kako je tako drastično zamenjati kariero in začeti nekaj novega, se znajti na začetku. Kaj vam prinaša to obdobje?
Pestro je. Tudi jaz se v bistvu učim marsikaj novega trenutno. Zdaj čisto menjavam okolje. Sicer sem pri policiji zaposlena že kar nekaj let in pač vem, kako stvari tečejo, kako vse skupaj izgleda. Sem vsekakor vesela, da lahko skozi to približam ljudem delo policije, da ne mislijo, da je nekaj slabega ali negativnega. Temu je namenjena tudi športna enota, v kateri sem zaposlena, kot neki ambasadorji, kot neka povezava, da se mogoče ljudje malo bolj lahko s tem poistovetijo. Kar se tiče izzivov kariere in ostalega pa kot sem rekla - so definitivno nove stvari, s katerimi verjamem, da se večina ljudi, mladine, spoprijema nekoliko prej kot v 35. ali 36. letu.
Ampak ne glede na to, mislim, da mi je šport dal kup čudovitih stvari, ki jih lahko zelo, zelo dobro vnovčim tudi v vsakdanjem življenju, tako da se res ne bojim tega, kaj bo.
Prav to bi vas rada vprašala: kakšna mentaliteta mora biti, da si dovoliš, da dosežeš uspeh na tako visoki ravni? To je zelo izven nekih okvirjev, v katerih nas je večina.
Ilka Štuhec na Kariernem sejmu Mojedelo.com.
Ja, pravzaprav ni neke ogromne skrivnosti, da bi lahko rekel: "Zdaj pa zaradi tega pač se stvari poklopijo in tako to mora biti." Ker vsekakor je vsak na svoji poti, ne glede na to, ali je to alpsko smučanje, katerikoli drugi vrhunski šport, ali je to mogoče kaj v poslu. Pač enostavno, stvar, ki jo delaš, jo imaš rad, jo imaš najrajši na svetu, in temu posvečaš svoj čas, svojo energijo in veseli te. Seveda, rezultati so tisti, ki so najbolj odmevni, se jih najbolj vidi, ampak tisoč in en drug trenutek, doživljaj, v bistvu ljudje, ekipa, s katerimi to želiš, so res tisti, ki ti dajo odlično popotnico za življenje. Saj so težki trenutki, razmišljaš, kaj bi spremenil, zakaj se vse skupaj dogaja, zakaj ravno ti.
Ampak nekako pa nimaš občutka, da res delaš, da se ful mučiš, čemu se vse odrekaš, ker pač enostavno to delaš rad in to te veseli. Kot ste omenili prej, v bistvu ne vem, koliko je dejansko ljudi na svetu, ki lahko rečejo: "Jaz pa delam točno to, kar hočem, in to delam najrajši na svetu."
Ja, in kljub temu, da pridejo težki trenutki. Ko tako opazujem mlade, se mi zdi, da imajo ideje, ampak ne vem, če jim uspeva združiti to težko in odrekanje s tem, kar imajo zares radi.
Ja, tam se hitro pokaže razlika. Seveda, otroci se največ igrajo in so s prijatelji. Ko sem bila še majhna, je bil to čisto nek drug čas, kot je zdaj, ampak tudi danes se vse začne skozi igro. In potem je res bistveno to vztrajanje - prepreke so, a so izzivi, ne ovire. Da ne gledamo na to kot na nek zid, čez katerega ni mogoče preplezat, ampak iti mimo, okoli, spodaj, nekako zaobiti.
Pomembno je tudi, da imaš okoli sebe ljudi, ki ti tu pomagajo, ampak ti si tisti, ki vztrajaš, vztrajaš, vztrajaš, in se najde nek način, kako se s tem spoprijeti. In potem je to še bolj nagrajujoče. In tam, ko je večina, recimo temu, odnehala, se odločila drugače ali karkoli, si šel ti naprej in potem te to spet polni z novo vizijo.
Ali ste vi že kot majhna punčka vedeli, da si želite postati smučarka ali se je to dogajalo nekako organsko?
Mama je bila učiteljica smučanja, oče že od malega z veseljem smuča, doma smo imeli servis smuči oziroma ga imamo še vedno. Moj dedek je naredil prvi servis za smuči v Mariboru in nekako je bilo že logično, da pač bova s sestro tudi imele nekaj s smučanjem, če ne drugega, da bova radi smučali. In potem je nekako tako čisto naravno prešlo vse skupaj v profesionalizem.
Seveda, kot sem rekla, pač to te veseli, to bi rad počel, in potem vse stvari, ki jih nekako moraš narediti, vse, kar spada zraven, nekako sprejmeš in jih narediš, ker veš, kaj je tvoj cilj, veš, po kateri poti želiš, in si enostavno pač za to pripravljen narediti vse.
Zdi se mi, da športniki včasih lahko postanejo zelo vezani na rezultat in svojo vrednost povezujejo z rezultatom, ampak vi veliko govorite o veselju in zadovoljstvu ob tem. Se pravi za vas ni bilo te pasti, da se ujameš in iščeš samo to?
Je, je, ogromna past. Tudi sama sem imela v bistvu s tem zelo velike izzive, bom rekla, da sem pač enačila sama sebe z rezultati. Ampak mi je bil v pomoč nek stik z, malo mogoče v narekovajih, z realnim svetom: preko sestre, preko nečakinj, preko prijateljic, ki jih imam že od osnovne šole, tudi preko moje psičke. Njim je bilo vseeno, ali sem bila prva ali sem bila zadnja. Če sem bila prva, super, če pa ne, pa tudi v redu. Sploh ko sta bili še nečakinji manjši, sta me vprašali: "A si bila prva?" Če sem bila, sta odgovorili: "Ja, okej."
Če sem bila petnajsta, je bil odgovor isti: "Ja, okej." Pa dalje: "Ja, glej, kaj imam pa jaz," ali pa "Kaj sem jaz narisala."
Enostavno so samo veseli in te sprejmejo pač takšnega, kot si. To mi je velikokrat zelo, zelo pomagalo. Ker tudi če tega ne pokažem, se ful sekiram oziroma sem se ful sekirala, ker mi je bilo res, res zelo mar. Vsak bi si želel samo zmagovati, ampak to seveda ne gre. In ja, kako se zdaj s tem soočiti - včasih je lažje, včasih je težje, včasih si bolj glavo razbijaš, ampak nekako pač moraš tako uspeh kot tudi neuspeh požreti, predelati in iti naprej, ker konec koncev pride nov dan, pride nova tekma, kjer spet vsi štartamo iz nule.
Se vam zdi pomembno tudi pri iskanju službe to, da se ne ustrašimo, če dobimo zavrnitev ali pa ni odgovora?
Ja, zelo. Mislim, da stvari večino časa ne grejo po načrtu, ne samo v športu, tudi v življenju, tudi v poslu. In vsekakor je pomembno, da vztrajamo pri tem, kar smo si zadali, in slej ko prej bo to nekdo opazil. Predvsem pa - kot sem že rekla - če nekaj delamo radi, bo to še toliko bolj opazno, nagrajeno, in tudi nam tudi osebno dalo priložnost za rast, za napredek, za neko samozadovoljstvo.
Kaj bi sporočili mladim, ki iščejo službo oziroma ustvarjajo kariero z vaše bogate perspektive izkušenj in vsega, kar ste doživeli?
Da naj v bistvu samo vztrajajo, vztrajajo, vztrajajo, delajo to, kar delajo radi, ker čemur posvečaš svojo energijo, svoj čas, se na koncu nekako izide. Ne vem, ali vesolje sprejme sporočila ali kaj se dogaja, nimam pojma, ampak dejansko se stvari poklopijo.
Morda vas zanima tudi:
Pozdravljeni, gospod in gospa, Sem zasebnik, ki ponuja mednarodna posojila. Imam na voljo kapital za odobritev kratkoročnih in dolgoročnih posojil med posamezniki, v višini od 5.000 do 300.000 EUR z obrestno mero od 3 % do 5 %. Hiter odgovor:… ...prikaži več: kulicadila6@gmail.com