Mednarodna nogometna zveza (Fifa) je luč sveta uzrla 21. maja 1904 v Parizu, do organizacije prvega svetovnega prvenstva leta 1930 v Urugvaju pa je kljub temu, da so bili konkretni načrti pripravljeni že leta 1904, minilo skoraj 30 let. Potrebne sklepe je Fifa sprejela šele 8. septembra 1928, prvi turnir pa se je imenoval po tedanjem predsedniku Julesu Rimetu.
Leta 1970 v Mehiki je po naslovih leta 1958 in 1962 spet slavila Brazilija in tako "pokal Julesa Rimeta" dobila v trajno last. Južnoameričanom, ki so po petem zmagoslavju v Južni Koreji in na Japonskem 2002 najuspešnejša udeleženka nogometnih SP, sledita štirikratna prvaka Italija (1934, 1938, 1982, 2006) in Nemčija (1954, 1974, 1990, 2014).
Urugvaj 1930: Premiera s slabo evropsko udeležbo
Anglija, zibelka nogometa, ter tudi večina drugih evropskih držav se niso udeležile prvega svetovnega prvenstva leta 1930 v Urugvaju. Izjema so bile reprezentance Kraljevine Jugoslavije, Romunije, Francije in Belgije, ki so se skupaj odpravile v Južno Ameriko z ladjo Conte Verde.
Večina je uvodni turnir prezrla, saj so bili stroški za pot visoki, zahtevala pa je tudi preveč časa. Do danes so dosežki na tem SP sporni, saj so poleg Angležev manjkale tudi takratne evropske nogometne veselile Avstrija, Madžarska in Češka, pa tudi Nemčija in Švedska. Bolj zanimivo je, da je bilo prvenstvo 1930 v Urugvaju edino organizirano v samo enem mestu - Montevideu.
Evropske barve je na prvenstvu - brez slovenske pomoči - dostojno zastopala Jugoslavija, ki se je prebila do polfinala, med drugim pa je ugnala tudi Brazilce, ki so bili takrat še daleč od kasnejše slave. Finale je bil pričakovan: pomerili sta se reprezentanci Urugvaja in Argentine.
Pred tem so se Urugvajci pomerili še z Jugoslavijo, ki je postala magnet za publiko, saj je na stadion Centenario prišlo več kot 93.000 ljudi - več kot na finalno tekmo. S kar 6:1 so slavili Urugvajci. V drugem polfinalu so Argentinci z enakim izidom odpravili ZDA, ki so se do polfinala prebile "z majhno zvijačo", saj so nastopile z nogometaši, ki so se umetnosti nogometne igre pretežno naučili na Škotskem, nato pa se preselili v ZDA. V finalu je Urugvaj s 4:2 ugnal Argentino.
Že takrat so se na finale odpravili številni gledalci, ki so romali od Buenos Airesa do Montevidea. Veliko dela so imeli tudi varnostni organi, saj za ta del sveta pretepaški navijači, nekateri celo oboroženi, niso bili nič posebnega. Evropejce je to takrat seveda čudilo. Za najhujše navijače so na stadionu pripravili tudi 2,5 metra visoko ogrado z bodečo žico, vodni jarek in veliko število policistov in vojakov, ki so bili odgovorni za red. Pri svojem delu so bili uspešni.
Najboljši posameznik v moštvu svetovnih prvakov je bil Leone Andrade. Prvi temnopolti nogometni zvezdnik, ki je urugvajsko reprezentanco popeljal že do zlata na olimpijskih igrah leta 1928 v Amsterdamu. Popolnoma pozabljen in obubožan je v 58. letu starosti umrl oktobra 1957 v Montevideu. Devet let za njim je umrl prvi kralj strelcev na SP Argentinec Guillermo Stabile (8 golov), ki ga je na zadnji poti "spremljala" cela država.
Italija 1934: Prva domača zmaga
Italija je gostila prvo nogometno svetovno prvenstvo na evropskih tleh in že ob premieri izkoristila domače stadione za prvo slavje na SP. Za fašiste, zbrane ob Benitu Mussoliniju, je bilo takratno slavje tudi pomembna politična propaganda. Reprezentanco je sestavil kar športni novinar Vittorio Pozzo, ki je poiskal najboljše posameznike in oblikoval moštvo. Zanjo se je izkazalo, da igra grob nogomet in da so ji pri tem pomagali tudi sodniki.
Pri umazani igri "squadre azzurre" je prednjačil predvsem en igralec - Luis Monti. Slednji je na premieri 1930 igral še za Argentino, kasneje pa se je vrnil v Evropo in v Italiji prejel državljanstvo, kakršnega sta imela že njegova starša. Montija so v Italiji izbrali, ker je veljal za brezkompromisnega branilca. Na tekmi proti Avstriji je moral takratni avstrijski zvezdnik Matthias Sindelar z igrišča celo na zdravljenje v bolnišnico, nevtralni opazovalci so bili ogorčeni nad italijansko igro, švedski sodnik Ivan Eklind pa se je delal nevednega. Sredi Milana si Montija namreč ni upal izključiti.
Zadeva se je izjemno zaostrila na drugi tekmi med Italijo in Španijo. Potem ko sta se moštvi na prvi razšli brez zmagovalca (1:1) in spremembe izida ni prinesel niti podaljšek, sta moštvi odigrali še eno tekmo. Španci v primerjavi s prvo tekmo niso mogli računati kar na sedmerico nogometašev, za farso pa je poskrbel švicarski sodnik Rene Mercet. Italijanom je priznal popolnoma nepravilno dosežen gol, Špancem pa regularen zadetek razveljavil. Kasneje so sodnika dosmrtno suspendirali, a to reprezentanci s Pirenejskega polotoka ni pomagalo. Takrat so bili Italijani, ki so v finalu z 2:1 ugnali Čehe, že zdavnaj svetovni prvaki.
V boju za tretje mesto so za presenečenje poskrbeli Nemci, ki so s 3:2 ugnali visoko favorizirane Avstrijce. Za prvenstvo 1934 je značilno tudi, da so moštva prvič igrala na izpadanje.
Francija 1938: Ubranitev lovorike
Italija je po spornem naslovu leta 1934 štiri leta kasneje popravila vtis in po športni poti prišla do novega naslova v tekmovanju za pokal Julesa Rimeta. Največje razočaranje je doživela nacistična Nemčija. Ta je pol leta pred prvenstvom že priključila nogometno velesilo Avstrijo in kljub osmim avstrijskim igralcem je "elf" tekmovanje končali že v osmini finala.
V finalu sta se srečali izbrani vrsti Italije in Madžarske. Madžari so v predtekmovanju odpravili Indijo (6:0), Švico (2:0) in Švedsko (5:1). Italija, ki je imela v moštvu le še dva igralca iz reprezentance 1934, Giuseppeja Meazzo in Giovannija Ferrarija, je z Norveško odigrala podaljšek (2:1), v rednem delu pa je ugnala Francoze (3:1) in Brazilce (2:1), ki so že kazali izjemno tehnično znanje.
Občinstvo v Franciji je reprezentanci Nemčije dalo jasno vedeti, kaj si misli o veliki Nemčiji, ter sproščalo energijo na tribunah. Po izpadu Nemcev so bili na vrsti Italijani. Neverjetno sovraštvo se je videlo predvsem v polfinalu med Italijo in Brazilijo, kjer je bilo na brazilski strani prav vseh 35.000 gledalcev.
Varovanci Vitoria Pozza pa se niso pustili zmesti in so po zaslugi sporne enajstmetrovke dosegli zmagoviti gol. Brazilija se je nad sodniško odločitvijo sicer pritožila, a je Fifa pritožbo zavrnila. Prav nič ji ni pomagalo dejstvo, da so imeli v svojih vrstah Leonidasa da Silvo, s sedmimi goli najboljšega strelca prvenstva, ki so ga zaradi svojega tehnično dovršenega nogometa poimenovali "črni biser".
Tudi v finalu, ki ga je spremljalo 60.000 ljudi, so bile simpatije občinstva na strani Madžarske. Italijani, ki jih je Pozzo izjemno pripravil, pa so v dvoboju z Madžari pokazali najboljši nogomet in zasluženo slavili s 4:2. Na koncu so morali prav vsi priznati, da je bila Italija na odločilni tekmi v Stade de Colombesu boljša in italijanski nogometaši so vendarle poželi tudi zaslužen aplavz, ko jim je francoski predsednik Albert Lebrun izročil pokal za najboljšo reprezentanco na svetu.
Brazilija 1950: Finalna katastrofa za Brazilce
Pet let po koncu druge svetovne vojne se je spet igralo za naslov najboljše nogometne reprezentance sveta. Evropa je odpravljala posledice vojne in prvenstvo je imelo enega samega favorita - gostitelje Brazilce, ki pa na koncu niso zaplesali zmagovalne sambe. V finalu so jih presenetili Urugvajci.
Kljub temu, da so Brazilci v začetku drugega polčasa povedli z 1:0, pa je bilo prav dobro kritje Ademirja na koncu odločilno. Omeniti velja tudi, da se je ob brazilskem vodstvu na tribunah vnelo neverjetno slavje, pokale so petarde, plesala se je samba. Prenapolnjene tribune so bile v nevarnosti, da se zrušijo. Tribune so ostale cele, na igrišču pa so se razmere začele spreminjati. Gostje iz Urugvaja so izenačili, drama pa se je nadaljevala. Tekmo je odločil desnokrilni Alcides Ghiggia, ki je še drugič ugnal brazilskega vratarja in zapečatil usodo gostiteljev turnirja.
Pet let po drugi svetovni vojni svet še ni zašel v normalen vsakdan in prvenstva se je kot na premieri leta 1930 udeležilo le 13 držav, prvič pa se je najboljšim reprezentancam sveta pridružila tudi Anglija. Delno je k temu pripomogla tudi oddaljenost prvenstva od Evrope, saj številne reprezentance na prvenstvo niso odpotovale zaradi oddaljenosti in s tem povezanih stroškov.
Gostitelji so bili še posebej veseli nastopa Italije, ki je branila naslov. Italijani so v Brazilijo pripotovali kljub dejstvu, da je leta 1949 strmoglavilo letalo z moštvom Torina, ki je takrat imelo v svojih vrstah vsaj polovico reprezentantov z Apeninskega polotoka. Tako Italijani kot Angleži so nastope končali že v prvem delu. Posebej presenetljiva pa je bila zmaga ZDA nad Anglijo (1:0).
Z izjemo finala so blesteli Brazilci. Ademir je na turnirju dosegel kar devet golov in bil tvorec uspehov nad Švedsko (7:1) in Španijo (6:1). Za Urugvaj je bilo težje. Švede (3:2) so Urugvajci še zmogli, Špancem (2:2) pa so oddali točko. Na prvenstvu, kjer se je najboljša četverica pomerila po sistemu vsak z vsakim, bi gostiteljem zato v dvoboju z Urugvajem zadoščala že točka.
Švica 1954: Čudež v Bernu
Finale prvenstva v Švici je bil vsaj na papirju odločen že pred prvim sodnikovim žvižgom. Razlika med tekmecema pred in po prvenstvu ni bila nikoli tako velika kot v finalu SP 1954 med favoriziranimi Madžari in Zahodno Nemčijo. Le kaj bi nemški "obrtniki" lahko opravili proti takratni enajsterici stoletja z legendarnimi Ferencem Puskasem, Sandorjem Kocsisom, Nandorjem Hidegkutijem, Zoltanom Cziborjem in drugimi? Pravzaprav nič. Moštvi sta se srečali že v predtekmovanju in Madžari so slavili visoko z 8:3. A na koncu se je obrnilo drugače.
Zahodni Nemčiji je poraz z Madžari v predtekmovanju pravzaprav ustrezal, saj je dobila lažje tekmece in do finala odpravila Jugoslovane ter Avstrijce. Madžari pa so morali na poti do finala ugnati Urugvajce in Brazilce, moštvi, ki sta se na zadnjem SP pomerili v finalu.
Morda so Madžari Nemce po visoki zmagi v predtekmovanju tudi podcenjevali, na koncu so Nemci dokazali, da znajo igrati nogomet, ko so v polfinalu premagali Avstrijo kar s 6:1. Ob polčasu so vodili le z 1:0, v drugem delu pa dobesedno "povozili" nasprotnika. Za Zahodno Nemčijo, ki se je po porazu v drugi svetovni vojni počasi postavljala na noge, so bili uspehi reprezentance izjemnega pomena, saj so si na ta način vračali nacionalni ponos. V Bern je pripotovalo kar 30.000 nemških navijačev, ki so poskrbeli, da je njihova reprezentanca igrala pred "domačim občinstvom".
Za nameček je deževalo, kar je Nemcem ustrezalo. Tretja prednost pa je bila poškodba Puskasa, ki je imel težave z gležnjem, a kljub temu nastopil. Začetek je bil pričakovan in Madžari so v deveti minuti finala povedli z 2:0. V naslednjih devetih minutah pa so Nemci izid poravnali in se nato dostojno upirali tekmecu.
Nemški napadalec Morlock je žogo spravil mimo madžarskega vratarja Grositsa.
V 84. minuti so dosegli zmagoviti gol za 3:2. Kakšen pomen je imel ta uspeh, najbrž najbolj zgovorno pove dejstvo, da se med naštevanjem športnih uspehov Nemčije še dandanes vedno znajde prav ta zmaga, ki so jo poimenovali kar bernski čudež.
Švedska 1958: Prvi naslov za Brazilijo in Peleja
Na svetovnem prvenstvu na Švedskem so Brazilci potrdili, da so najboljši na svetu. Še nikoli v zgodovini prvenstev ni bilo reprezentance, ki bi tako prepričljivo in zasluženo osvojila naslov. Didi, Garrincha in 17-letni čudežni deček Pele so očarali gledalce.
Brazilci so na prvenstvu tudi popolnoma spremenili sistem nogometne igre. Uvedli so sistem igranja 4-2-4, ki ga je po prvenstvu na Švedskem igral cel svet, vendar so ga kasneje zaradi pomanjkanja nogometašev brazilskega kova spremenili v 4-3-3 in nato v 4-4-2, ki je omogočal trdnejšo obrambo.
Brazilci so se z novo taktiko na prvenstvu dobesedno sprehodili skozi predtekmovanje. Z novim sistemom in zvezdniki, ki jih je občudoval ves svet, na prvenstvu niso imeli doraslega nasprotnika. Glavna naloga vseh je bila zato čim nižji poraz. Še najtežja je bila tekma v četrtfinalu z Walesom. V polfinalu proti Francozom in v finalu proti Švedom so Brazilci slavili s 5:2. Pri še vedno najvišji zmagi v zgodovini finalov SP (Francija je na SP 1998 prav tako slavila s tremi goli razlike - 3:0 -, a dosegla manj golov) so za Brazilijo zadeli Vava in Pele (oba po dvakrat) ter Mario Zagallo.
Francozi so dokazali, da so najmočnejši v Evropi in v malem finalu visoko s 6:3 ugnali branilko naslova Zahodno Nemčijo. Dokončno pa je svojo slavno nogometno pot na tem prvenstvu začel Pele, zvezdnik, ki še danes velja za enega najboljših nogometašev vseh časov, pa čeprav se je nogometna igra od takrat precej spremenila.
Čile 1962: Brazilija znova pred vsemi na spregledanem SP
Boj za najboljšega na svetu leta 1962 v Čilu je bilo kratko malo "spregledano prvenstvo". Največji krivec je bila oddaljenost. Televizija je bila že razvita, žal pa slika še ni potovala iz Čila v evropska gospodinjstva. Po drugi strani pa je bil dokaj nezanimiv tudi nogomet. Reprezentance so gojile izjemno obramben stil igre. Izjema je bila Brazilija, ki je tudi zato brez večjih težav še drugič stopila na najvišjo stopnico.
Brazilci so v predtekmovanju ugnali Mehiko (2:0) in Španijo (2:1), ki je na prvenstvu nastopila brez zvezdnika Alfreda Di Stefana. Ta se je sprl s trenerjem Heleniom Herrero in si zato prvenstvo ogledal kot turist, kar v tistih časih še ni bilo samo po sebi umevno.
Brazilcem je točko na prvenstvu odščipnila le Češkoslovaška (0:0), pri Braziliji pa velja dodati, da se je do te tekme poškodoval Pele, ki je prvenstvo v nadaljevanju spremljal kot gledalec. Pele je bil takrat na igrišču že "nogometni polbog" in strokovnjaki si še vedno niso edini, kdo je ob njegovi odsotnosti prevzel vodenje ekipe. Nekateri menijo, da je bil to Mario Zagallo, drugi Garrincha.
V nadaljevanju so Brazilci v četrtfinalu odpravili Anglijo (3:1), v polfinalu Čile (4:2) in v finalu spet naleteli na takratno Češkoslovaško, ki je do tam prišla predvsem po zaslugi izjemnega vratarja Wilhelma Schroiffa. Vratar pa v finalu ni imel svojega dne in je Amarildu dal lepo žogo za vodstvo z 2:1, pri strelu Zita z glavo (3:1) pa je deloval popolnoma nemočno. Začetno vodstvo Češkoslovaške je bilo naenkrat nepomembno.
Prvenstvo je zaznamovala tudi tekma med Čilom in Italijo v predtekmovanju. Kasneje so jo nekateri poimenovali "svetovna vojna v brcanju". Nogometaši pa se niso le brcali, saj je Leonel Sanchez z boksarskim vložkom zlomil nos nasprotniku, za nameček pa ostal nekaznovan. Britanski sodnik Ken Aston, ki je spregledal številne brce, prav tako ni želel videti, da nogometaši Čila po vrsti pljuvajo Italijane in jih izzivajo. Z igrišča se je na drugi strani odločil poslati Italijana Giorgia Ferrinija in Maria Davida.
Anglija 1966: Gol, ki ga nihče ni pozabil
Na svetovnem prvenstvu leta 1966 v Angliji je bilo skupaj doseženih 89 golov - predzadnji pa se je v zgodovino zapisal na prav poseben način. Šlo je za gol, ki je Anglijo na finalni tekmi v Londonu proti Zahodni Nemčiji popeljal v vodstvo s 3:2.
V enajsti minuti podaljška je Geoff Hurst v prečko nemškega gola sprožil pravo bombo in nihče ni videl, kam natančno se je žoga odbila. Angleži so slavili, Nemci so vneto odkimavali, a ne 97.000 gledalcev na Wembleyju ne milijoni gledalcev pred televizijskimi zasloni in švicarski sodnik Gottfried Dienst niso vedeli, kaj jih je doletelo. Odločil je stranski sodnik Sovjet Tofik Bahramov. Dienst se je z njim posvetoval in na grozo Nemcev pokazal na sredino. Hurst je nato v podaljšku dosegel še en gol in Angleži so slavili s 4:2.
Pred tem je finalno tekmo bolje začela Zahodna Nemčija, Angležem je uspelo spremeniti izid, prav na koncu pa so Nemci izsilili podaljšek. Slednji jim še danes ne gre v račun, saj so bili po njihovem mnenju oškodovani, domovina nogometa pa si je prav na ta način priigrala edini dozdajšnji naslov najboljših.
Svetovno prvenstvo v Angliji je na nogometno nebo izstrelilo novo zvezdo, 20-letnega Franza Beckenbauerja. Bavarca so v nemško reprezentanco vpoklicali za kvalifikacijsko tekmo s Švedsko, ko jim je grozil izpad in bodoči nogometni zvezdnik se je izkazal in postal sooblikovalec nemških nogometnih uspehov. Kasneje se ga je prijel vzdevek "Kaiser Franz".
Hkrati je SP doživelo le bled sijaj brazilske zvezde Edsona Arantesa do Nascimenta - na kratko Peleja. Brazilci so izpadli že v predtekmovanju, Pele pa je bil na vseh treh tekma tarča številnih grdih prekrškov. Odličen vtis je poleg Beckenbauerja pustil tudi Portugalec Eusebio, ki je svoje moštvo popeljal do polfinala.
Nepričakovanega uspeha se je veselila tudi Severna Koreja, ki je v predtekmovanju odpravila Italijo in klonila šele v četrtfinalu. Italijane je doma pričakal ustrezen sprejem - "tifosi"' so svoje junake obmetali kar s sadjem.
Mehika 1970: Pokal za vedno v roke Brazilcev
Svetovno prvenstvo leta 1970 v Mehiki je bilo še pred začetkom predmet številnih kritik. Podobe na prvenstvu so bile primerljive s tistimi s tragičnih olimpijskih iger leta 1968. Nogometaši so morali v mehiških višavah uporabljati kisikove maske, za nameček pa je trebušna gripa vidno zdelala in oslabila številne igralce.
Mednarodna nogometna zveza Fifa je morala spremeniti pravila, tako da je prvič dovolila dve zamenjavi. Kljub geografskim in klimatskim preglavicam pa je na prvenstvu prišlo do pravega preporoda napadalnega nogometa in nekaterih posameznikov: Pele, Gigi Riva, Bobby Charlton, Franz Beckenbauer in kralj strelcev Gerd Müller so imena, ki odmevajo še danes.
Prvenstvo v Mehiki sta zaznamovala predvsem dramatična obračuna Zahodne Nemčije z Angleži in Italijani. Nemci so v četrtfinalu, ki je bil pod vročim mehiškim soncem odigran opoldne, po zaostanku z 0:2 Angleže odpravili s 3:2 in doživeli delno zadoščenje za poraz v finalu zadnjega SP.
V polfinalu pa so v eni najbolj razburljivih tekem v zgodovini nogometa s 3:4 klonili pred presenetljivo agresivnimi Italijani. Vse pa se je praktično zgodilo v podaljšku, ko so Nemci najprej povedli z 2:1, Italijani so nato obrnili tekmo in povedli s 3:2, Nemci nato izenačili, nogometaši z Apeninskega polotoka pa so se na koncu vendarle veselili zmage.
Majhna uteha za Nemce je bilo osvojeno tretje mesto. Polfinale je zasenčil celo gladko finalno zmago Brazilcev nad našimi zahodnimi sosedi. Ti so Italijo odpihnili s 4:1 in po tretjem naslovu svetovnih prvakov pokal Julesa Rimeta obdržali za vedno.
Zahodna Nemčija 1974: Boj cesarja proti kralju
Prvenstvo leta 1974 je prvič gostila Nemčija. Na njem se je predstavil tudi novi pokal in večina navijačev, medijev ter stavnic je za dobitnika 4970 gramov težkega 18-karatnega kipca že pred prvo tekmo predvidela reprezentanco države gostiteljice. Dvoboj prvenstva se je glasil "cesar" Franz Beckenbauer proti "kralju" Johanu Cruyffu, a pot do finala je bila predvsem za Zahodno Nemčijo trnova. Z današnjega stališča so zanimive tudi premije nogometašev. Nemci so za naslov svetovnih prvakov zahtevali 100.000 mark, vendar jim je zveza po dolgotrajnih pogajanjih zahteve zbila na 60 odstotkov.
Cruyffovi Nizozemci so na poti do finala blesteli s privlačnim nogometom in prepričljivimi rezultati, Nemci pa so v predtekmovalni skupini s tesnima zmagama proti Čilu in Avstraliji ter katastrofalnim porazom proti svojim vzhodnim nemškim kolegom močno razočarali.
Poraz proti Nemški demokratični republiki je zabolel celo Zahodno Nemčijo, ne le nogometaše, saj je šlo za srečanje prestižnega pomena, socializma in kapitalizma, neke vrste hladno vojno v malem. Vendar je poraz v gostiteljih nekaj premaknil; tako so zapored ugnali Jugoslavijo (zanjo sta na tem SP igrala tudi Brane Oblak, ki se je med strelce vpisal ob visoki zmagi 9:0 proti takratnemu Zairu, in Danilo Popivoda), Švedsko in Poljsko ter se uspešno prebili do finala in ves nogometni svet se je pripravil na dvoboj umetnika Cruyffa in nemškega čudeža Beckenbauerja.
V finalu so oranžni po prekršku nad Cruyffom z enajstih metrov hitro povedli, a nemški libero Beckenbauer je mobiliziral svoje vrste in gostitelji so izenačili, prav tako po enajstmetrovki, ki jo je Bernd Höllzenbein dobesedno priigral, saj je brez prekrška padel v kazenskem prostoru. Sodnik mu je nasedel in oškodoval Nizozemce. Tik pred koncem prvega polčasa je iz obrata zadel legendarni Gerd Müller in Nemci so prešli v vodstvo.
V drugem polčasu so gostitelji strnili svoje vrste in se po letu 1954 veselili še drugega naslova svetovnih nogometnih prvakov, čeprav so bili Nizozemci vsaj v tem delu igre bistveno boljši tekmec, obvladovali potek dogajanja, imeli žogo, a tega niso uspeli pretvoriti v zadetke.
Argentina 1978: Še en domači uspeh
Zmagovalci turnirja v Argentini so postali gostitelji na čelu z izjemnim Mariom Kempesom in podprti z bučnim navijanjem s prenapolnjenih tribun. Kempes je bil s šestimi goli tudi najboljši strelec prvenstva. Slednji je po odličnem nastopu na SP odšel v Španijo, kjer pa nikdar več ni pokazal takšne forme kot na domačem svetovnem prvenstvu.
Prvenstvo je bilo napeto vse do konca in Argentinci so se šele v zadnjem krogu z visoko zmago s 6:0 nad Perujem uvrstili v finale, saj so z boljšo razliko v zadetkih s prvega mesta izrinili Brazilijo. Pojavile so se celo govorice, da so Argentinci Perujce podkupili, a slednje nikoli ni bilo dokazano.
Vsi so utihnili po finalu, ko so Argentinci s 3:1 nadigrali Nizozemce, ki so vnovič prikazali izjemen nogomet, veljali za eno najboljših reprezentanc na svetu, v končnici prvenstva pa jim je zmanjkal odločilni kanček zbranosti in sreče.
Moštvo Cesarja Luisa Menottija je v finalu dokazalo, da je najboljše, napadalni nogomet argentinske enajsterice pa je dobesedno ponesla tudi publika. V svoji predtekmovalni skupini so "gavči" doživeli tudi posebno zadoščenje, saj so v drugem delu tekmovanja odigrali neodločeno z Nemci in jih na koncu prehiteli na lestvici.
Svetovno prvenstvo je bilo v tedanjih časih izjemno pomembno, saj je argentinsko ljudstvo tudi na ta način vsaj za nekaj časa pozabilo na mučenje, korupcijo in politične škandale vlade, ki jo je takrat s pomočjo vojske vodil Jorge Videla.
Španija 1982: Tudi Italija do tretje lovorike
Med številnimi favoriti leta 1982 so se na koncu veselili Italijani, ki so v finalu zanesljivo in glede na prejšnji potek tekmovanja tudi povsem zasluženo premagali Zahodno Nemčijo. Tej vsaj občinstvo ni privoščilo uspeha. Prvič je na turnirju sodelovalo 24 reprezentanc.
Nemci so slabo začeli SP, saj so si v uvodnem krogu privoščili spodrsljaj z Alžirijo (1:2) in premagali Čile (4:1). Zato so za napredovanje potrebovali zmago nad Avstrijo in dosegli minimalen uspeh (1:0), ki je bil za obe moštvi ugoden. Dvaindvajset akterjev je po vodilnem golu favoriziranega moštva "sprejelo sklep" o nenapadalnem nogometu, publika jih je zato "nagradila" z žvižgi in mahanjem z belimi robci na tribunah, s čimer španski ljubitelji bikoborbe opozarjajo na strahopetnega toreadorja v areni. Nogometna javnost je bila ogorčena.
Drugič pa so Nemci negativno presenetili v polfinalu na tekmi s Francijo, ko je vratar Toni Schumacher grdo in namerno poškodoval Francoza Patricka Battistona. V tekmi, ki so jo poimenovali kar drama iz Seville, sta moštvi igrali podaljšek, v katerem so Francozi povedli že s 3:1, Nemci pa so predvsem po zaslugi Karl-Heinza Rummeniggeja, ki je kljub poškodbi v podaljšku stopil na igrišče, izenačili na 3:3 in nato zmagali po strelih enajstmetrovk z 8:7. Tekma je povzročila ogorčenje med nogometnimi privrženci.
Zvezdnik prvenstva pa ni bil niti Rummenigge niti Argentinec Diego Maradona niti Brazilca Sokrates in Zico. Vse je zasenčil italijanski napadalec Paolo Rossi, ki je bil najboljši strelec prvenstva in ki je "azzurre" popeljal do naslova. Zadel je tudi v finalu, ko so Italijani zasluženo s 3:1 ugnali Zahodno Nemčijo. Pred tem so nogometaši z Apeninskega polotoka odpravili tako Brazilijo kot Argentino in dokazali, da imajo najboljšo enajsterico na svetu.
Mehika 1986: Z božjo roko do naslova
Nogometno svetovno prvenstvo leta 1986 je vsem ljubiteljem okroglega usnja ostalo v spominu kot sporno. V finalu sta se pomerili reprezentanci Zahodne Nemčije in Argentine, zmagovalci so s 3:2 postali slednji, ki so ponovili uspeh iz leta 1978.
Argentinci so s pomočjo kapetana Maradone in njegove "božje roke" v četrtfinalu izločili Angleže in se tako uvrstili naprej. Televizijski posnetki so zabeležili, da je Maradona žogo v angleško mrežo poslal s pomočjo roke in ne glave, kot je bilo videti sprva. Zadevo je izpeljal tako spretno, da sodniki niso podvomili v odločitev, videli je niso ne gledalci na stadionu ne doma, edini dokaz je bila televizijska kamera in posnetek z več zornih kotov.
Mojster Maradona, ki še danes velja za enega največjih zvezdnikov nogometne igre, na igrišču ni skrival svojega znanja, v odločilnih trenutkih pa se ni sramoval zateči tudi k umazanim potezam. "Malo je pomagala božja roka, malo pa moja glava," se je kasneje posipal s pepelom. Ne glede na to, kako kdo ocenjuje potezo Argentinca, je jasno, da je bil vrhunski nogometaš izjemen na vseh področjih, na koncu pa šteje le uradno zabeležen rezultat.
Zahodna Nemčija, ki se je v finale uvrstila že petič in s tem postavila rekord, v devetdesetih minutah igre ni našla orožja proti razpoloženim Argentincem. Slednji so vodili že z 2:0, po zaslugi Rummeniggeja in Rudija Völlerja pa je Nemcem uspelo izenačiti. V 84. minuti finala je spet svoje mojstrstvo pokazal Maradona z vrhunsko podajo, Jorge Luis Burruchaga pa je Nemcem zadal še zadnji udarec. Nemci so prvenstvo tako kot že pred štirimi leti končali kot podprvaki.
Veliko zanimanja je požela že četrtfinalna tekma med Brazilijo in Francijo, ki je dala zmagovalca šele po streljanju enajstmetrovk. Uspešnejši so bili evropski prvaki Francozi, ki so se v polfinalu srečali z razpoloženimi Nemci in klonili kot štiri leta pred tem.
Svoj pečat so na prvenstvu pustili tudi Danci, ki so po nekajletnem premoru vnovič pokazali dobre igre, nogometni strokovnjaki so jim celo pripisali ime "danski dinamit". Za senzacijo so poskrbeli še Maročani, ki so se prebili precej visoko, dobre igre pa so prikazali tudi Sovjeti.
Italija 1990: Maščevanje Nemcev
Na veliko razočaranje domačih navijačev sta se v finalu italijanskega prvenstva pomerili Argentina in Zahodna Nemčija, nogometni privrženci pa so tako prvič v zgodovini gledali ponovitev finala prejšnjega SP 1986 v Mehiki. Če so takrat slavili Argentinci, so bili tokrat na vrsti Nemci, ki so zmagali z 1:0. Maradona, ki je bil še pred štirimi leti v Mehiki prvi zvezdnik nogometa, je lahko po tekmi le potočil solze - Argentinci v 90 minutah proti razpoloženim Nemcem niso našli prave igre za uspeh.
V zmago svoje reprezentance je bilo prepričanih kar 97,2 odstotka Nemcev, saj Argentinci zaradi rumenih kartonov niso mogli računati na kar štiri člane standardne enajsterice. V 85 minutah igre sta bili obe moštvi enakovredni, potem pa so Nemci svoj trud kronali z zadetkom Andreasa Brehmeja z bele točke.
Argentinci so že na začetku prvenstva z 0:1 izgubili proti Kamerunu, kar je bila tudi svojevrstna senzacija, Afričani pa so se prebili celo do četrtfinala. Kamerunski "levi" so želi simpatije po vsej zemeljski obli. Na igriščih so jih ustavili šele Angleži, ki so bili po podaljšku močnejši s 3:2. Nogometni svet je bil nekoliko razočaran, eden najboljših nogometašev vseh časov, Brazilec Pele, pa je Kamerunce pozdravil z besedami: "Zame ste prav vi resnični svetovni prvaki."
Brazilci so za razliko od Kameruncev naleteli na Pelejevo kritiko. Brazilija je v osmini finala namreč izgubila z 0:1 proti Argentini, legendarni napadalec pa je ocenil, da je reprezentanca njegove domovine igrala "sramoten nogomet". Nemci so medtem z 2:1 premagali zdaj že skoraj večne tekmece z Nizozemske.
Dramatične vrhunce so nogometni zanesenjaki spremljali med polfinalnima srečanjema, ko sta si naproti stopili reprezentanci Italije in Argentine na eni strani ter Nemčije in Anglije na drugi. Po 120 minutah igre sta oba semaforja kazala neodločen izid 1:1, po izvedenih enajstmetrovkah pa sta krajši konec potegnili ekipi Anglije in gostiteljev, ki jim je sreča v odločilnih trenutkih obrnila hrbet. Italijani so nato osvojili tretje mesto, Nemci pa so se z naslovom okronali že tretjič po letih 1954 in 1974 ter se takrat tako v zmagah izenačili z Italijo in Brazilijo.
Slovenske barve na tem prvenstvu je v dresu jugoslovanske vrste uspešno zastopal poznejši selektor Slovenije Srečko Katanec.
ZDA 1994: Brazilija četrtič, Maradona dopingiran
Mundial, ki je bil leta 1994 na sporedu že petnajstič, je bil poln premier. Prvič so se namreč najboljši nogometaši sveta srečali na igriščih ZDA, prvič je bil Maradona obsojen zlorabe prepovedanih poživil, prvaki Brazilci pa so postavili nov svetovni rekord. Brazilija je naslov najboljšega na svetu osvojila še četrtič in se sama povzpela na vrh večne lestvice. Njeni navijači so po finalni zmagi nad Italijo padli v ekstazo.
Vse novice tega prvenstva pa niso bile rožnate. Svetovno javnost je zelo razburila vest o umoru Kolumbijca Andresa Escobarja, ki je ponesreči dosegel avtogol. Ta ga je po vrnitvi v domovino stal življenja. Za škandal je poskrbel še Maradona. Ta je nastopil pod vplivom prepovedanih poživil in se tako znašel na letalu v Argentino še pred zaključkom prvenstva.
V tekmi za tretje mesto so Švedi s 4:0 odpravili Bolgare, finalna tekma pa ni postregla z zadetki. Po 120 minutah brez gola so se Brazilci in Italijani pomerili v streljanju enajstmetrovk, kjer so daljši konec potegnili Brazilci, ki so naslov osvojili četrtič. Italija je bila tretjič zapored med favoriti, že drugič pa je izgubila po strelih z bele točke.
Prvenstvo samo je bilo za Američane popoln uspeh. Odlične predstave najboljših mojstrov okroglega usnja so namreč na stadione privabile 3,6 milijona gledalcev (še zdaj rekordno število), v povprečju skoraj 70.000 na posamezno srečanje. Fifa si je obetala tudi dokončen prodor nogometa v ZDA, ki pa je tam še vedno v senci ameriškega nogometa, baseballa, košarke in hokeja na ledu.
Francija 1998: Enostranski finale
Predsednik Nemške nogometne zveze Egidius Braun je želel svoje moštvo umakniti iz nadaljnjega tekmovanja, svojo odločitev pa je kasneje spremenil, saj se ni želel ukloniti nasilju. Nemci so tekme zaključili v četrtfinalu, ko so jih s 3:0 premagali Hrvati, ki so prvenstvo kasneje končali na tretjem mestu in bili najprijetnejše presenečenje SP. V svojih vrstah so imeli tudi najboljšega strelca SP Davorja Šukerja.
Brazilci so se vnovič uvrstili v finale, tokrat so v polfinalu po enajstmetrovkah premagali Nizozemce, ki pa so na tem prvenstvu pustili odličen vtis.
V vrstah Francozov je blestel odlični Zinedine Zidane, Brazilci pa v finalu niso mogli računati na Ronalda. Mrežo prvakov leta 1994 je Zidane prvič zatresel v 27. minuti, vseh 80.000 gledalcev ob igrišču Stade de France v Parizu pa je planilo kvišku. Svoje je prispeval še Emmanuel Petit, Francozi pa so na koncu slavili s 3:0. Domačini so po tekmi poljubljali plešo vratarja Fabiena Bartheza, kot jim je to ostalo v navadi s prejšnjih srečanj, celotna Francija pa je bila na nogah.
Kaj pomeni nogomet, se je pokazalo naslednji dan, ko so zmago Francije praznovali celo Alžirci, saj je najboljši nogometaš prvenstva Zidane rojen v Alžiriji. Prvič po neodvisnosti so v Alžiriji spet vihrale zastave nekdanjega kolonizatorja.
2002 Japonska/Južna Koreja: Prvi nastop Slovenije
Svetovno prvenstvo na Japonskem in v Južni Koreji je bilo v mnogočem edinstveno: prvič so se najboljše reprezentance predstavile v Aziji, prvič sta prvenstvo organizirali dve državi in prvič je med svetovno elito zaigrala tudi država izpod Alp z vsega dvema milijonoma prebivalcev.
Žal se je slovenska odisejada končala že v predtekmovanju in s škandalom, ki je odmeval po vsej zemeljski obli. Glavna tvorca slovenske nogometne pravljice, ki se je začela že dve leti prej z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo na Nizozemskem in v Belgiji, zvezdnik Zlatko Zahovič in selektor Srečko Katanec, sta si po uvodni tekmi Slovenije na prvenstvu (poraz s Španijo) skočila v lase in izmenjala vrsto krepkih besed.
Krajšo je potegnil Zahovič, ki je Katancu očital podcenjevalni odnos do igralcev in mu v navalu jeze dejal: "Kupil bom tvojo hišo in Šmarno goro". Katanec teh besed ni pozabil, na novinarski konferenci jih je omenil s solzami v očeh, in takratnemu predsedniku Nogometne zveze Slovenije Rudiju Zavrlu postavil ultimat - jaz ali Zlatko. Predsednik je zvezdniku kupil letalsko vozovnico za vrnitev v domovino, slovenska reprezentanca - igralci so v sporu stopili na stran Katanca - pa je bila brez Zahoviča v preostalih dveh tekmah z JAR in s Paragvajem brez možnosti za presenečenje.
Končni vrstni red prvenstva je bil: 1. Brazilija, 2. Nemčija, 3. Turčija, 4. Južna Koreja. Z izjemo Brazilcev, ki so po prvenstvu na svoj dres dodali peto zvezdico in ki so imeli v svojih vrstah tudi najboljšega strelca prvenstva (Ronaldo 8 zadetkov), so bili dosežki ostalih polfinalistov veliko presenečenje. Nemčija pred prvenstvom ni kotirala visoko, a se je z nepopustljivo borbenostjo in kančkom sreče prebila v finale.
Turčija je bila pred prvenstvom v širšem krogu favoritov za nastop v zaključnih bojih, nihče, niti Turki sami, pa ni pričakoval medalje. Po bronastem odličju je bila Turčija na nogah, nogometaše pa so ob prihodu v turški zračni prostor pričakala vojaška letala F-16 in jih pospremila do letališča v Carigradu. Največje presenečenje prvenstva pa so brez dvoma pripravili gostiteljica Južna Koreja, ki je v osmini finala - resda tudi z nesporno sodniško pomočjo - izločila glavne favorite za naslov Italijane in v domovini povzročila pravo nogometno evforijo.
2006 Nemčija: Zidane proti Materazziju
Prvenstvo v Nemčiji je bilo 18. po vrsti. Četrtič v zgodovini so se naslova najboljših na svetu veselili Italijani, ki so v razburljivem finalu po enajstmetrovkah premagali Francijo s 5:3. S tem se je končalo italijansko prekletstvo kazenskih strelov, saj so bili pred tem poraženi v vseh treh primerih, vključno s finalom leta 1994 v ZDA. Sicer pa sta obe moštvi pokazali izvrstno igro, vredno finala, vsakemu je pripadel po polčas, Francozom tudi podaljški, v katerih so imeli priložnosti za zadetek, a na njihovo žalost niso zadeli. Poleg tega pa so v drugem ostali brez prvega zvezdnika Zinedina Zidana.
Zidane je z glavo udaril Marca Materazzija, ta je Francozu pred tem izrekel nekaj sočnih žaljivk, moral z igrišča in tako soigralcem storil medvedjo uslugo pred izvajanjem enajstmetrovk. V teh so oboji pokazali mojstrstvo, "azzurri" so zadeli vse, pri "trikolorih" pa je zgrešil David Trezeguet, zadel je prečko.
Varovanci Marcella Lippija so na prvenstvu sicer zapustili zelo dober vtis, v šestih tekmah so prejeli le en gol, pa še to je vratarja Gianluigija Buffona premagal soigralec - na tekmi predtekmovanja proti ZDA je bil nesrečnik Cristian Zaccardo. A obramba za razliko od nekaterih prejšnjih prvenstev ni bila edino, s čimer se po Nemčiji lahko pohvalijo Italijani. Na tem tekmovanju so "catenaccio" pospravili v predal in se na večini tekem predstavili z napadalnim slogom.
Predvsem Hrvati, Avstralci in Angleži si bodo zapomnili predtekmovalni obračun med Hrvaško in Avstralijo. Takrat se je nenavadna napaka prikradla sodniku Grahamu Pollu, ki je Hrvata Josipa Šimunića z igrišča poslal šele po tretjem in ne že po drugem rumenem kartonu.
Tretje mesto na prvenstvu je zasedla Nemčija, ki je v malem finalu ugnala Portugalsko s 3:1. Prav ob Portugalski velja omeniti še eno zanimivost, na mundialu so namreč prvič zaigrale tri države, v katerih je uradni jezik portugalski: Portugalska, Brazilija in Angola.
Sicer pa je bilo SP 2006 eden najbolj gledanih dogodkov v zgodovini televizije. Tekme so prek televizijskih ekranov ustvarile kar 26,29 milijarde ogledov, samo finale si je ogledalo 715,1 milijona ljudi.
JAR 2010: Prvi naslov za furijo, prve točke za Slovenijo
Devetnajsto svetovno prvenstvo, v Južnoafriški republiki, bo ostalo v lepem spominu ne le Špancem, ki so osvojili svojo prvo svetovno krono, temveč tudi Slovencem, ki so drugič nastopili na mundialu in dosegli prvo zmago. JAR je gostiteljstvo dobila v konkurenci afriških tekmecev, saj so kandidaturo leta 2004 lahko vložile zgolj države črne celine. Mednarodna nogometna zveza se je raje kot za sever (Egipt, Maroko) odločila za skrajni jug Afrike. Mavrična dežela je postala prva afriška država, ki je gostila najpomembnejše nogometno tekmovanje.
Dvaintrideset moštev se je merilo na desetih stadionih v devetih mestih. Najbolje so se v domovini Nelsona Mandele znašli Španci, ki so v finalu po podaljšku z golom Andresa Inieste v 116. minuti premagali trikratne finaliste Nizozemce. Španci so tako postali tudi prva evropska država, ki je slavila naslov svetovnega prvaka zunaj meja stare celine.
Tretje mesto so osvojili Nemci, potem ko so v malem finalu s 3:2 premagali Urugvaj. Ta je v polfinalu z 2:3 izgubil proti Nizozemcem, Nemčija pa z 0:1 proti Špancem. Urugvajci so sicer poskrbeli za burne odzive po četrtfinalu, ko je Luis Suarez ob koncu drugega podaljška na golovi črti z roko preprečil zadetek Gancev. Ti pa so nato zgrešili kazenski strel ter izgubili po enajstmetrovkah.
Najbolj slabe volje so prvenstvo zapuščali gostitelji, prvaki iz leta 2006 Italijani in podprvaki 2006 Francozi, ki so med drugim poskrbeli za kar nekaj incidentov v samem taboru (Nicolas Anelka je zaradi spora s selektorjem Raymondom Domenechom moral zapustiti SP, igralci pa so bojkotirali treninge). Vsi omenjeni so kljub drugačnim pričakovanjem in napovedim izpadli že po prvem delu tekmovanja. Tako se je tudi prvič zgodilo, da je gostitelj izpadel že po skupinskem delu. Kot zanimivost velja dodati, da je bila edina neporažena reprezentanca na turnirju Nova Zelandija s tremi neodločenimi izidi, kar pa je bilo vseeno premalo za napredovanje v osmino finala.
Posebno draž pa je imel turnir v Afriki tudi za Slovenijo. Izbranci Matjaža Keka so poskrbeli za evforijo v domovini, ko so že na prvi tekmi premagali Alžirijo z 1:0 in prišli do svoje prve zmage na mundialih. Z neodločenim izidom na drugi tekmi proti ZDA (2:2) so se jim odpirala celo vrata za osmino finala.
Prvenstvo si je na stadionih sicer skupaj ogledalo 3.178.856 gledalcev oziroma 49.670 na tekmo. Najboljši igralec je postal Urugvajec Diego Forlan, najboljši strelec in najboljši mladi igralec pa Nemec Thomas Müller.
2014 Brazilija: Brazilska katastrofa in zmaga Nemcev
Na svetovnem prvenstvu 2014 v Braziliji si je Nemčija po slavjih leta 1954, 1974 in 1990 še četrtič priigrala naslov svetovnih prvakov. V dramatičnem finalu so se Nemci veselili tesne zmage z 1:0 v podaljšku proti Argentini, zbrani okrog najboljšega igralca turnirja Lionela Messija. V 113. minuti je odločilni gol dosegel Mario Götze.
Poseben mejnik je spisal tudi nemški napadalec Miroslav Klose, ki je dosegel dva gola in je s 16 zadetki zdaj najboljši strelec svetovnih prvenstev vseh časov. Pred tem si je prvo mesto s 14 goli delil z Brazilcem Ronaldom.
Pot do finala za Nemce ni bila lahka. Uvodna zmaga s 4:0 nad Portugalsko je sicer vlivala optimizem, nato je sledil remi z Gano in tesna zmaga z 1:0 nad ZDA, kjer si je "elf" po golu Thomasa Müllerja priigral osmino finala. Sledila je tesna zmaga z 2:1 nad Alžirijo in nato še tesen uspeh v dvoboju s Francijo - 1:0. Tekma prvenstva 2014 pa je bil nedvomno polfinale med Nemčijo in Brazilijo v Belo Horizonteju, ki so jo Nemci dobili kar s 7:1.
Prepričljiva je bila tudi Argentina, ki je v skupinskem delu z 2:1 ugnala BiH, z 1:0 Iran in s 3:2 Nigerijo. Zanimivo je, da Messi in soigralci nobene tekme niso dobili z več kot golom razlike. V osmini finala je z 1:0 padla Švica, v četrtfinalu z istim izidom Belgija, v polfinalu pa so bili Argentinci po tekmi brez golov uspešni šele v streljanju enajstmetrovk za zmago nad Nizozemsko.
Razočaranje je bila domača reprezentanca, ki je v polfinalu z Nemci doživela enega najhujših porazov v zgodovini, nato je sledil še poraz z 0:3 v dvoboju za tretje mesto z Nizozemsko. Razlog je bila tudi poškodba zvezdnika Neymarja v četrtfinalu, saj se "selecao" brez njega v zaključnih dveh tekmah enostavno ni več znašel. Drugo razočaranje so bili branilci branilci naslova in evropski prvaki Španci, ki so že v uvodu z 1:5 doživeli katastrofalen poraz z Nizozemsko, sledil je poraz z 0:2 s Čilom in predčasen konec. Po prvem delu so se poslovili tudi Angleži, Portugalci in Italijani.
Najboljši strelec prvenstva je postal Kolumbijec James Rodriguez s šestimi goli. Prav Kolumbija in Kostarika z uvrstitvijo v četrtfinale pa sta bili tudi pozitivni presenečenji turnirja v Južni Ameriki. To velja tudi za vzdušje, ki so ga pripravili brazilski navijači, saj je bilo boljše kot na prejšnjih dveh prvenstvih v JAR in Nemčiji. Svoj del v nogometne anale pa je dodal tudi Urugvajec Luis Suarez, ki je na tekmi z Italijo v ramo ugriznil Giorgia Chiellinija in si s tem prislužil devet tekem neigranja oziroma štirimesečni suspenz.
Prvič so v Braziliji na SP uporabili tudi tehniko preverjanja golove črte, sodniki pa so uporabljali posebno pršilo, s katerim so na zelenici označevali položaj žoge in oddaljenost živega zidu od žoge.
