Na božični večer so vedeževali o letini, vremenu, po ljudskem verovanju so še v 19. stoletju dekleta tresla bezgov grm, da bi dobile ženina (Poljanska dolina na Gorenjskem), v hlevu pa so prisluškovali živini, ki naj bi se ta večer pogovarjala o dogodkih v prihodnjem letu.
Vse tri svete večere povezujejo enake šege: molitev ob jaslicah, petje božičnih pesmi in bedenje
Domovi so okrašeni z božičnim okrasjem in božičnim drevescem, jaslice so postavljene. Zlasti na podeželju so vsaj do II. vatikanskega koncila (1962–65) pripravili posebne obredne jedi, pred polnočnico so se postili, po njej pa pogosto jedli koline. Po 2. sv. vojni je prišlo (predvsem v mestnem okolju) v navado skromno božično obdarovanje otrok, pozneje tudi odraslih, ki je v zadnjih letih skoraj splošno. Hiše so obiskovali božični koledniki.
Miza je slavnostno pogrnjena, na njej obredni kruh, hišo, gospodarska poslopja in polje med molitvijo pokropijo in pokadijo z blagoslovljeno vodo in lesom oz. kadilom (obredno kajenje in kropljenje), ponekod (Goriško, Brda, Kras, Istra, Dolenjska, Bela krajina, Štajerska) so še v 1. polovici 20. stoletja na odprtem ognjišču ali v peči zanetili božični panj.
Božično drevo
Božíčno drevó, z okraski in svečkami ozaljšana smrečica ali jelka, ki se je proti koncu 19. stoletja uveljavila v katoliških deželah v Evropi; velja za protestantsko šego z indoevropskimi koreninami.
Na Slovenskem sta poznani dve obliki: zimzeleno drevo brez okrasja in lučk, prvotno postavljeno pred hišo, ob vodnjak, studenec ali na gnojišče, pozneje po večjem delu Slovenije viseča smrečica, betlehem, v bogkovem kotu, in druga kot okrašeno in s svečkami razsvetljeno božično drevo, prevzeto pod vplivom germanskega severa in tudi na Slovenskem najprej razširjeno v mestih, v 2. polovici 20. stoletja tudi na podeželju.
Božično-novoletne šege
Božíčno-novolétne šége, šege in verovanja predkrščanstva in krščanstva izvira v času zimskega kresa, povezane predvsem s praznovanjem Kristusovega rojstva (sveti večer, božič), prehodom starega leta v novo leto (silvestrovo, novo leto), s svetniki v božični osmini (štefanovo, šentjanževo) in s praznikom sv. treh kraljev (koledovanje; koledniki; otepovci).
Božična pesem
Božíčna pésem, nabožna pesem, ki se v besedilu opira na evangeljsko poročilo o Kristusovem rojstvu v Betlehemu.
Jaslice
Predhodnice jaslic so monumentalne plastike po italijanskih cerkvah s konca 13. stoletja. Prve jaslice so postavili 1560 jezuiti na Portugalskem, 1644 so izpričane v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Iz jezuitskih so se širile po župnijskih in samostanskih cerkvah. Priljubile so se t. i. odrske jaslice, v katerih so figure izžagane iz desk in poslikane.
Iz cerkvenega okolja se širile v meščanske domove, predvsem omarične (v Ljubljani najstarejše 1714) in odrske jaslice. Hišne jaslice so na slovensko podeželje prišle na začetku 19. stoletja in se najprej udomačile na Gorenjskem, na prehodu 19. v 20. stoletje na Koroškem, v Beneški Sloveniji in vzhodni Sloveniji.
Danes se postavljajo po cerkvah in po domovih, kjer praznujejo božič kot verski praznik, lahko v bogkovem kotu, skupaj z božičnim drevesom ali posebej. V alpskem svetu se je razvila domača obrt za rezljanje lesenih jasličnih figur, ki so jih krošnjarji prinašali tudi na Slovensko. V zadnjih desetletjih so priljubljene razstave jaslic.
Kuc-kruh
Kúc-krúh, krhlják (vzhodna Štajerska), obredni božični kruh, nadevan z orehi in s suhim sadjem, predvsem s hruškami (Štajerska, Koroška). Po poročanju M. Valjavca so na začetku 19. stoletja v Pesnici gospodinje kuc-kruh nadevale z rastlinami s čarodejno močjo (bob, beli lokvanj, pljučnik, netresk). Jedli so ga na božič na tešče.
O #SpostujemoTradicijo
Z več kot stoletnim spoštovanjem tradicije in sožitja z naravo, ki se prepletata v poslanstvu Perutnine Ptuj, slednja v sodelovanju s poznano zbirateljico slovenskega ljudskega izročila Dušico Kunaver na sodoben način širi bogastvo naše ljudske dediščine mlajšim generacijam (od slovenskih ljudskih pravljic in pripovedk, pesmi, rekov in legend, do šeg letnega kroga in življenjskega kroga), da ne bi utonilo v pozabo.
K sodelovanju so povabili tudi Anjo Vogrič, urednico spletnega portala potovanja.over.net, ki z oživljanjem slovenskih ljudskih šeg in izročila na zanimiv način širi bogastvo slovenske ljudske dediščine. Sledite ji.
Tradicija domače reje
Prvi v Sloveniji so pred leti v Perutnini Ptuj uvedli certificiran način reje - »piščancem prijazno rejo« (link) - ki se naslanja na tradicijo reje, kot je potekala na kmečkih dvoriščih, a s skrbno nadzorovanimi koraki na poti od njive do vilice. Dodana vrednost mesa iz linije Natur Premium se odraža v strukturi mesa, hkrati pa verjamejo, da je način reje korak naprej v smeri sodobnih dognanj o dobrobiti živali in trajnostnega razvoja.
