Izbira proizvajalca: Le en je izpolnil vsa najina pričakovanja

Iz prve roke bomo lahko izvedeli vse, kar mora graditelj vedeti o takšni gradnji, opozorili na pasti, ki ga lahko čakajo, in rešitve, ki zagotavljajo kakovosten končni izdelek – dom, ki je za večino enkraten in neponovljiv projekt. Nataša in Gregor sta mlada graditelja, ki sta nam zaupala, da stopimo v njuno življenje in popišemo zgodbo gradnje družinske hiše. 

Pri gradnji montažne hiše je izbira pravega ponudnika in priprava na gradnjo vsaj toliko pomembna kot gradnja sama. Ta se ne začne šele pri temeljih temveč veliko prej, zato smo se z graditeljema najprej pogovarjali, zakaj sta se odločila za montažno hišo, kako sta izbrala proizvajalca in kaj je na koncu pri tem pretehtalo. 

O zidani hiši nista nikoli razmišljala

Vzrokov za to je bilo več. „Eden od njih so tudi izkušnje prijateljev, ki so gradili zidane hiše pred nama. Prvič, gre za čas gradnje, ki je bistveno daljši kot pri montažni hiši, in drugič, sam moraš biti več prisoten pri gradnji in tudi bolj poučen o njej.“  

Odgovor, zakaj ne skeletna gradnja, ki je tudi lesena in montažna, a s svojimi posebnostmi, pa tiči v dejstvu, da sta želela, da jima hišo postavi proizvajalec z dolgoletnimi izkušnjami in vsemi certifikati, ki dokazujejo izjemnost in kakovost, in jih podelijo neodvisne družbe, ki se ukvarjajo s preverjanjem. Tudi in predvsem za njihovo proizvodnjo, ne le posamezne materiale.

arhiv Marles

Dolgoletne izkušnje in prilagojenost sodobnemu življenju

„Pomembna razloga, zakaj sva se odločila za montažno hišo, sta tudi širok nabor ponudnikov na trgu z dolgoletnimi izkušnjami ter ponudba in hiter razvoj te panoge v zadnjih 10 do 20 letih, ki se je zelo prilagodila sodobnemu človeku ter njegovemu individualnemu slogu in tempu življenja.“ 

O izboru montažne hiše so odločala tudi dejstva, „da se v hišo lahko vseliš že pol leta po začetku gradnje, da podjetja poskrbijo za vse, od pridobitve gradbenega dovoljenja, pomoči pri Eko skladu do uskladitve vseh obrtnikov, ki so njihovi podizvajalci.“

Teorijo sta preverila v praksi, pri graditeljih

Čeprav je bila odločitev o montažni hiši kot na dlani, pa nista slepo verjela le teoriji, ki pravi, kako kakovostne in za bivanje prijetne so te hiše. Najprej sta pregledala precej katalogov različnih proizvajalcev in nekatere takoj izločila. „Vsak ima namreč svoje posebnosti, ki ti ustrezajo ali ne. Na primer, nama niso všeč hiše s prevelikimi steklenimi površinami, sva bolj za klasiko. Tako sva izbirala med tremi uveljavljenimi ponudniki montažnih hiš pri nas.“ Potem pa sta se povezala z ljudmi, ki so že pred njima gradili hiše teh treh ponudnikov.  Obiskala sta tudi odprta vrata vseh treh, se pozanimala o materialih, ki jih vgrajujejo, o protipotresni in požarni varnosti, udobju življenja v taki hiši, tudi pri lastnikih. Ob tem povejmo še, da sta se odločila za pasivno hišo.

arhiv Marles

Veliko vprašanj, nekatera tudi smešna

Odločilnega pomena pri izbiri ponudnika pa so bili na koncu številni pogovori z vsemi tremi proizvajalci oziroma direktorji in tkanje zaupnosti. „Kot laika na tem področju so naju na začetku v teh pogovorih zanimala klasična vprašanja. Razlika med vgrajenimi materiali, tehnologija izdelave, cene, garancija, kako se ta uveljavlja, koliko bova sama obremenjena pri pridobivanju dokumentacije, saj sva oba polno zaposlena in imava dva majhna otroka. Birokracijo sva želela v celoti prepustiti izvajalcu.“

Priznata, da sta spraševala prav vse, pa čeprav so bila verjetno nekatera vprašanja tudi smešna. Tudi neodvisne strokovnjake gradbene stroke sta vprašala, na kaj je treba paziti. Temu pa so sledila  tehnična vprašanja. Vsi proizvajalci, s katerimi sta se pogovarjala, so kakovostni, povesta. „Vsak pa ima svoje tehnološke rešitve, ki se med seboj razlikujejo, in vsak trdi, da so njihovi sistemi najboljši. In znajo biti prepričljivi. Presenetilo naju je, da vsa podjetja dobro poznajo eden drugega in znajo oceniti, do kakšnega zneska bo kdo spustil ceno, koliko ima kdo dela in podobno. No, pri enem od ponudnikov sva bila zelo presenečena, saj je bil najprej daleč najdražji, na koncu pa je ceno spustil nad pričakovanji.“

arhiv Marles

Tudi negativna presenečenja so bila

„Eden od ponudnikov na začetku ni želel ugoditi želji, da hišo naredi v celoti, tudi z deli, ki jih je želel preložiti na gradbenika, kot je na primer cokel. Po dolgih prepričevanjih bi na koncu za sklenitev ponudbe sicer naredil tudi to. Bolj negativne izkušnje, ali pa bom rekel razočaranje in celo vroče krvi, lahko sledi, če se stranka ne pozanima, kaj dejansko je v ponudbi na ključ. Ne gre za to, da keramika ali denimo parket ne bi bila dovolj kakovostna, a ko opremljaš svojo življenjsko investicijo in hodiš po salonih, vidiš, da so tam dražje in lepše stvari. Nama so v Marlesu, ki sva ga na koncu izbrala, zelo natančno predstavili ponudbo opreme in cene že pred podpisom pogodbe. Niso imel fige v žepu, takoj so predstavil tudi morebitna kasnejša doplačila, ki bi bila posledica izbire dražje vgrajenih materialov, čeprav se lahko za te možnosti stranke pri njih odločijo tudi kasneje med gradnjo hiše. “ 

Hkrati pa Nataša in Gregor priporočata, da bolj zahtevni v proračunu namenijo še nekaj dodatnih financ, ko bodo izbirali keramiko, parket in ostale elemente. Seveda pa se ni treba vsakemu odločiti za gradnjo na ključ, ali do končne faze, „a potem imaš več dela sam, to pa zahteva več časa in predvsem zapletov.“

arhiv Marles

Cena ni bila odločilni dejavnik

Kaj pa cena, ta je zelo pogosto najbolj pomemben dejavnik pri končni odločitvi o ponudniku? Na začetku je bila pomembna tudi ta, na koncu pa nisva izbrala najcenejšega ponudnika, izvemo. „Tudi v Marlesu so sproti nižali in prilagajal ceno. Moraš pa biti pri nižanju korekten, saj si nisva želela, da bi na ta račun izgubila pri kakovosti izbranih materialov. Imeti moraš dovolj kakovostnih informacij, sploh o vgrajenih materialih in izvedbenih detajlih, saj so nianse za laika zanemarljive in jih zlahka spregledaš, v realnosti pa pomenijo bistveno razliko in razkorak v zagotavljanju kakovosti in dolgotrajne garancije.“

Lahko bi se odločila za precej cenejšega ponudnika, a ti nimajo certifikatov, ki so bili eden od pomembnejših njunih pogojev. Pri teh ponudnikih je po njunem mnenju tveganje, da gre lahko kaj narobe, precej večje. „Pred očmi sva ves čas imela primer znanca, ki je na koncu skoraj ostal brez hiše in denarja. Zavedava se, da nihče ne dela hiše z najinim denarjem, ampak denarjem, ki ga je za hišo vplačal nekdo za nami. Če izvajalcu med tem zmanjka denarja, ali zaide v težave, ste v težavah tudi sami. Pri čemer ne govorimo o nekaj tisoč evrih.“

V Sloveniji je veliko ponudnikov montažnih hiš, le malo pa jih ima dolgoletno tradicijo in so sposobni preživeti na zahtevnem trgu in tudi v resnici čez 25 ali 30 let ponuditi garancijo, ki jo imajo take hiše. „Vse to je pretehtalo, da sva se odločila za »varno«, čeprav nekoliko dražjo izbiro, ki pa je lahko dražja le na pogled. In še to se nama zdi pomembno. Cena postavitve hiše je takšna, kot se dogovorite in je napisana v pogodbi.“

arhiv Marles

Prevladala sta zaupanje in celostna storitev

Čisto na koncu je pri odločitvi pretehtalo zaupanje v Marles, njegovo hišno arhitektko in to, da bo hišo izdelal v celoti, torej tudi cokel in hidroizolacijo. Vse, razen izkopa in temeljne plošče. V resnici je najprej na njuno odločitev vplivala prav arhitektka. „Še preden smo podpisali pogodbo, nama je  naredila povsem nov načrt, z obliko hiše in tlorisom, kot sva si želela, pa čeprav je omejitev na parceli veliko. Vse načrte, s katerimi sva se obrnila na njo, ko smo se srečali na sejmu Dom, nama je obrnila na glavo. S prvotnimi načrti sva bila zelo nezadovoljna.“

Temu je sledilo zaupanje, ki sta ga v pogovorih vzpostavila v Marlesu, kot pravita ju je prepričalo predvsem to, da so jima znali razložiti, da ničesar ne počnejo na pol. „Verjamem, da si polovičarstva ne smejo privoščiti.“

Pika na i pa so bili podizvajalci, s katerimi sodeluje Marles. Zagotovili so jima, da z njimi sodelujejo že dolgo, delo pa morajo opraviti po zahtevanih standardih, drugače izgubijo posel. „Nisva želela namreč priti v položaj, da bi se čez nekaj let morebiti pojavila na hiši kakšna napaka, za katero bi se potem različni izvajalci izgovarjali eden na drugega. Izvajalec naj naredi vse, kar zadeva hišo. To je bil najin pogoj. Hiša je življenjski projekt, zahteva veliko odrekanja in financ. Odplačevati jo bo treba še veliko let.“