Za to pogosto spomladansko opravilo globe tudi do 4500 evrov

Uprava RS za zaščito in reševanje opozarja pred nedovoljenim kurjenjem v naravi in požari. Pomlad je čas, ko se na kmetijskih zemljiščih in dvoriščih naberejo večje količine zelenega odpada. Najlažje in najhitreje se ga znebimo tako, da ga zakurimo, vendar je to dovoljeno le v redkih primerih. Na kratko povedano, v naravi se pod določenimi pogoji lahko kuri na kmetijskih zemljiščih, nikakor pa na dvoriščih stanovanjskih hiš.

Misel na to, da bi na dvorišču zakurili odrezano vejevje, ostanke okrasnih rastlin, listje, ki je preživelo zimo, in podobno, je treba opustiti, saj je kurjenje teh odpadkov izrecno prepovedano.

Tako namreč določa uredba o odpadkih, ki opredeljuje tudi, kaj je zeleni vrtni odpad. To so biološko razgradljivi odpadki z vrtov: odpadno vejevje, trava, listje, stara zemlja lončnic, rože, plevel, gnilo sadje, stelja malih rastlinojedih živali, lesni pepel ter žaganje in lesni odpadki, če les ni obdelan s premazi ali lepili, ki vsebujejo težke kovine ali organske spojine.

Profimedia

Le dve možnosti za zeleni odpad 

Zelenega vrtnega odpada se lahko znebimo na dva načina, kar predpisuje uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom. Če imamo možnosti oziroma če potrebujemo kompost na domačem vrtu, je smiselno, da si uredimo prostor za kompostiranje, kamor odlagamo zeleni vrtni odpad. Na kompost poleg tega odlagamo tudi kuhinjske biološke odpadke.

Druga možnost je odlaganje zelenega vrtnega odpada v za to namenjene zabojnike.

Če imamo zelo velike količine zelenega odpada, torej ne zadostujeta ne kompostnik ne zabojnik, se lahko z večino komunalnih podjetij dogovorimo za poseben odvoz, lahko pa odpadke sami odpeljemo v zbirni center. 

Uredba na primer prepoveduje rezanje, drobljenje, mletje in redčenje kuhinjskih odpadkov z namenom, da se z odpadno vodo odvajajo v javno kanalizacijo, greznice, nepretočne greznice ali neposredno v vode. Prepovedana je tudi prodaja opreme za rezanje, drobljenje ali mletje kuhinjskih odpadkov za ta namen.

Profimedia

Visoke globe

Nadzor nad spoštovanjem ravnanja z odpadki in tudi nedovoljenega kurjenja vršijo občinski inšpektorji, globa za posameznika, ki kuri odpadke na prostem, je 500 do 4500 evrov, globe za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost in samostojne podjetnike, pa so še precej višje.

Kdaj pa je kurjenje v naravnem okolju dovoljeno?

Naravni nenevarni materiali, kamor spadajo tudi posamezne vrste rastlinskih ostankov iz kmetovanja se pod določenimi pogoji lahko z namenom nadaljnje uporabe pri kmetovanju tudi kurijo. Ključno je torej, da ne kurimo kmetijskega odpadka, temveč kmetijski ostanek, ki se po procesu kurjenja lahko pri kmetovanju uporabi. „Primer take uporabe je lahko tudi izvajanje kmetijskega opravila gnojenja s pepelom, pridobljenim s procesom kurjena rastlinskih ostankov iz kmetovanja,“ pravijo na upravi za zaščito in reševanje.

Da je kurjenje rastlinskih ostankov, ki nastajajo v kmetijstvu, dopustno tudi z vidika predpisov s področja kmetijstva, pa je ključno to, katera vrsta rastlinskega ostanka se kuri, saj je od tega odvisno, ali je uporabnik kmetijskega zemljišča s kurjenjem tega rastlinskega ostanka iz kmetovanja ravnal kot dober gospodar in v skladu z dobro kmetijsko prakso, še dodajajo.

V dobro kmetijsko prakso pa kurjenje rastlinskih ostankov iz kmetovanja, izključno z namenom, da se imetnik teh materialov na ta način znebi (jih zavrže), ne spada. „Takšno ravnanje je namreč po vsebini nedopustno kurjenje odpadka, kot tako pa podvrženo sankcioniranju skladno s predpisi s področja ravnanja z odpadki.“

Navedeno velja za vsakega uporabnika kmetijskega zemljišča, ne zgolj za subjekte, registrirane za opravljanje kmetijske dejavnosti.

Previdnost pri kurjenju

V primerih, ko je kurjenje v naravnem okolju dovoljeno, pa uprava za zaščito in reševanje poziva, da zaradi preprečevanja nastanka požara varujejo kurišče, ki naj bo obdano z negorljivim materialom, območje očistijo vseh gorljivih snovi v oddaljenosti vsaj meter od zunanjega roba kurišča, nadzorujejo kurišče ves čas kurjenja, po končanem kurjenju ogenj pogasijo, ostanke kurjenja pa, če je mogoče, prekrijejo z negorljivimi snovmi. Pred kurjenjem je treba spremljati tudi vreme, saj se ob premočnem vetru ne sme kuriti oziroma je treba s kurjenjem prenehati.