Gorenjski biser Bled je bil na zimski dopoldan več kot le pravljičen; pričakal nas je sonček, ki je lepo zasnežene poteze Bleda le še poudaril. Prav gotovo pa k večji čarobnosti mesta pripomorejo blejski fijakarji, ki domače in tuje turiste zapeljejo po mestu. Njihova tradicija sega globoko v preteklost, vendar dandanes žal izgublja na pomenu. Na svojem obisku smo se srečali z enim izmed sedmih blejskih fijakarjev – Tonijem Mežanom, ki se s tovrstno dejavnostjo ukvarja že 26 let.
Na ta način ohranja družinsko tradicijo; pred njim je kočijo 18 let vozil njegov oče, še prej njegovi sorodniki. Sogovornik pove, da je to dejavnost, ki jo opravlja z vsem srcem in zaradi velike ljubezni do konjev, a zahteva precejšno mero predanosti: "Če ne delaš s srcem, tega dela ne moreš dobro opravljati. Gre za dejavnost, ki te okupira skozi celo leto. Seveda s tem mislim na konje, za katere moraš skrbeti 365 dni in biti z njimi vsak dan, pa čeprav se polovico leta dejavnost sploh ne opravlja. A obveznost do njih ostaja."
Čeprav je dela več kot dovolj – zaradi njega ima budilko nastavljeno na 5. uro zjutraj, ko se odpravi v hlev, pravi, da zgolj z vožnjo kočije težko preživiš. Kruh si zato služi še z nastopanjem v vlogi čarodeja, velikokrat se mu tako zgodi, da ga na kočiji prepoznajo tako otroci kot starši in zakričijo: ''Glej našega čarodeja Tonija!''
Na delovnem mestu je priča številnim dogodkom; medtem ko so nekateri malo manj prijetni, je več takih, ki si jih rad zapomni: "Različnih dogodivščin je ogromno. Nekajkrat se mi je zgodilo, da me je poklical fant in me vprašal, če bi na kočiji lahko pripravili zaroko. No, v enem primeru smo zadevo izpeljali tako, da kočije nisem vozil jaz, sem pa poskrbel za organizacijo 'zaročnega' dela. Pripravil sem teren na Zaki in sicer sem ob poti do pomola namestil svečke in nastavil blazinico z zaročnim prstanom. V tako romantičnem okolju je fant zasnubil svojo izbranko."
Neredko se tudi zgodi, da po Bledu popelje mladoporočenca. Še kako dobro se spomni primera, ko je šele na polovici poti ugotovil, da je ženin alergičen na konje. Seveda je moral hladnokrvno ukrepati: "Nevesto sem peljal naprej, ženin pa je počakal pri taksijih, ker bi se sicer sesedel. V glavo je bil namreč povsem rdeč." Ko še malo pobrska po spominu, v smehu izpostavi, da se mu na delu res zgodi marsikaj, to pa je tudi razlog, da je lani napisal avtobiografijo: "Doživel sem denimo, da se je par na moji kočiji na mrtvo skregal zaradi malenkosti, dva pa sta se skoraj zlila v eno na večerni vožnji."
Povezava med lastnikom in konjem je ključna
Pri delu, ki ga opravlja, je ključna povezava med lastnikom in konjem. Sogovornik jo oriše kot vez pri paru moški-ženska: "Če ni kemije in medsebojnega zaupanja, ni možno delati. Pri konjih je treba vzpostaviti stik glede na njihov karakter. Nasploh bi odnos lahko primerjali tudi kot tistega med šefom in delavcem. Ohranjati je treba prijateljski nivo, pri čemer je bostveno, da se da vse doseči z lepo besedo. Pa vendar moraš marsikdaj kljub temu pokazati, da si ti šef. Če hočeš, da gre konj desno, mora iti desno in ne tako, kot se njemu zahoče."
V svoji karieri je zamenjal že kar nekaj konjev, saj se z njimi ni ujel. Pove, da danes težko dobiš dobrega voznega konja, kar povezuje tudi s tem, da dejavnost vzreje tako v Sloveniji kot tujini počasi izumira. Če je bilo še v generaciji njegovega očeta veliko ljudi, ki so imeli konje, je sedaj zgodba precej drugačna: "Te generacije ni več med nami; nekateri so ostareli in se pač ne ukvarjajo več s konji. Vse starejše generacije so imele kobile, ki so povrgla žrebeta in te so lahko vzgajali ter naučili voziti. Lahko si jih kupil. Tega pa danes skoraj ni več."
K vsemu pa niti slučajno ne pripomorejo nestrpni vozniki avtomobilov, ki kočije radi prehitevajo. Sogovornik še dobro pomni hujšo nesrečo, do katere je prišlo zaradi neučakanega voznika. Vse skupaj se je sicer srečno končalo, lahko pa bi bilo seveda povsem drugače: "Voznik, ki se mu je očitno zelo mudilo v Bohinj, je na nepreglednem ovinku prehiteval kočijo, nasproti pa je pripeljal avto. Voznik, ki je prehiteval, je nato zavil direktno v kočijo. Fijakar in gostje so kot v filmu poleteli po zraku."
Poleg tega ni malo primerov, ko jim ljudje očitajo, da konje mučijo in jim omejujejo svobodo. V lanskem letu je bilo tako na veterinarsko inšpekcijo podanih čez dvesto prijav, ki so se med drugim obregnile ob lenobo turistov. Fijakarji si tega ne ženejo k srcu, saj vedo, da je za konje dobro poskrbljeno. "Včasih se zgodi, da pride do mene človek s psom na vrvici in mi reče, da je konj tam privezan, ter da bi bil verjetno veliko raje doma, na prostem. Odvrnem, da je to možno, ampak, da je tudi njegov pes zdaj tu zaradi njegove in ne lastne volje. Ne gre torej za mučenje v smislu, da bi konja kdo pretepal, ali da ne bi lepo poskrbeli zanj. Tudi inšpektor in inšpektorica sta bila mnenja, da so konji primerno negovani in naj še naprej tako skrbimo zanje kot doslej, pa bo vse v redu," jasno pove sogovornik, ki ima te dni bolj malo voženj. Glavna sezona pač poteka poleti.
