20-letna Ela Zdešar je umetnica, fotografinja, slikarka, aktivistka in okoljevarstvenica, po srcu pa najraje popotnica. Onkraj meja rodne države jo je pot prvič samostojno vodila po dopolnjenem 18em letu, ko se je za pet tednov odpravila na Norveško.
Dan za dnem je peš raziskovala deželo fjordov, s seboj pa imela le nahrbtnik, poln fotografske opreme in opreme za kampiranje. Manjkali seveda nista niti hrana in voda za več dni. A brezskrbno raziskovanje se je kmalu končalo. Pot so ji prekrižali prostovoljci neprofitne organizacije, ki so po obalah Norveške pobirali plastiko.
Odločila se je odpovedati svojim pohodniškim načrtom in se z njimi odpravila na sam sever Evrope. "Odkar sem videla polne plaže smeti, poginule živali, zapletene v naše odpadke, in prebrala nekaj več statističnih raziskav, mi je postalo jasno, da se o tem ne govori dovolj. Predvsem pa se ne ukrepa dovolj," pripoveduje popotnica, ki se je lani za tri mesece ponovno odpravila na 'mesto zločina'.
Čeprav jo marsikdo vpraša, zakaj se mali posamezniki s tem sploh ukvarjajo, češ da to ni njihova odgovornost, je sogovornica drugačnega mnenja: "Kakšen pa bi bil svet, če nikomur ne bi bilo več mar?," se sprašuje in nadaljuje z mislijo: "Več ljudi bo delovalo v tej smeri, bolj se bodo stvari lahko spremenile."
Na pot raziskovanja sveta, še posebej ne tako obljudenih kotičkov Zemlje ste se samostojno odpravili že pri 18ih letih. Česa ste se na tej poti naučili? Kaj vam pomenijo potovanja?
Z eno besedo: svobodo. Morda se sliši klišejsko, vendar je težko drugače kot z besedo, ki je bila za to ustvarjena, opisati ta občutek. Občutek biti, kar želiš biti; od načina hoje, izbire oblačil, načina mišljenja in sporočanja okolici, tvoje osebnosti in ne nazadnje celo imena. Iti, kamor in kadar želiš iti, jesti, kjer in kar hočeš, peti na glas ali v svoji glavi, poslušati svojo najljubšo glasbo, pa naj bo ta še tako zanič, se pogovarjati sam s seboj, kampirati na katerem koli prostoru.
Iti ven iz meja svoje države ali skupnosti, katere del smo, je prekinjanje vezi, ki nas ves čas vsaj malo vežejo na to, kar moramo in kaj bi morali biti. To ne pomeni, da smo lahko svobodni samo v tujini, a veliko ljudi, dokler ne gre ven iz svojih con udobja, niti ne ve, da so bili ujeti v lastnih zadržkih. Menim, da bi moral vsak vsaj nekaj časa preživeti v drugi državi, pa ne zato, ker nam naša prelepa Slovenija ne bi bila dovolj, temveč zato, ker je razumevanje tujih kultur, njihovih navad, drugačnih ljudi in prepričanj v procesu odraščanja in spoznavanja sveta ključno. Da se naučimo biti spoštljivi, da ne obsojamo, znamo dati in sprejeti ter seveda izvedeti več o nas samih.
Le malo posameznikov se tako mladih poda na tovrstne poti samih, večino omejuje strah pred neznanim. Kako sami dojemate to? Ste se tudi vi soočali s podobnimi občutki? Kako ste premagali strah?
Da, seveda, večino takih, ki potujemo sami, nas vsaj na začetku malo 'zvije'. Nekatere malo bolj, nekatere malo manj. Marsikdo misli, da je nam, ki gremo nekam sami, lahko iti, in strahu ne občutimo. Pa nas vse vsaj malo stiska, razlikujemo se zgolj po tem, da nekateri gremo kljub strahu in nekateri ne. Sama sem potovanja načrtovala zelo dolgo časa, o njih sem sanjala že, ko sem bila majhna. Ves čas je bila glavna ovira to, da sem bila še premlada. Ko sem končno prerasla polnoletno dobo, se sploh nisem spomnila, da bi lahko obstajalo še kaj drugega, kar bi me lahko ustavilo.
Veliko težje je iti sam kot pa z družino ali prijatelji. Večkrat sem preizkusila oboje in zame to sploh ni primerljivo. Ko potuješ z nekom, ki ga dobro poznaš, s seboj neseš delček doma. Ko pa greš nekam sam, pustiš vse, kar imaš rad in poznaš, in kjer se počutiš varno, za seboj.
S svojimi fotografijami, za katere ste bili že večkrat nagrajeni, želite ljudi ozaveščati o skrbi za naravo. Zakaj, menite, ljudje na naravo tako radi pozabimo in ji ne posvečamo dovolj pozornosti?
Tistim, ki smo z naravo zrasli, se zdi nedotakljiva in večna. Tistim, ki pa z njo niso odrasli, morda ni tako pomembna in zgolj prenašajo navade, s katerimi so bili vzgojeni. Češ, saj jo je tako ali tako veliko, povsod okoli nas so drevesa … Zato ker nam je tako samoumevna. Vsi imamo v glavi, da smo le majhen delček, ki ne pomeni čisto nič, in je tako rekoč vseeno, ali pridemo v trgovino s svojo vrečko ali pač kupimo eno več.
Želim si, da bi se ljudje začeli bolj zavedati, da je vsak posameznik točno ta majhna figurica izmed skoraj osmih milijard ljudi, ki nič ne more spremeniti', privedla do 95-odstotne onesnaženosti celega planeta, izgubljanja živalskih in rastlinskih vrst 1000 do 10.000-krat hitreje kot kadarkoli v zgodovini in uničevanja 160.000 kvadratnih kilometrov gozdov na leto. Svet se je samo skozi eno generacijo tako korenito spremenil, da se še naši starši spomnijo, kako je bilo nekaj desetletij nazaj drugače, sploh pa naši stari starši, zdaj je v vasicah z nekaj hišami naseljenih po več tisoč prebivalcev. Večinoma se je življenje odvijalo na svežem zraku in zagotovo niso za seboj puščali toliko smeti. Mislim, da bi vsi morali začeti razmišljati o prihodnosti; kaj se bo zgodilo, če bomo s tako hitrostjo nadaljevali.
Na potovanju po Norveški ste se nenadejano pridružili okoljevarstveni organizaciji in čistili obale Norveške. Kakšni prizori so vas takrat pričakali?
Ko sem spoznala kapitana ene izmed njihovih ladij in me je povabil, da se jim pridružim, sem si mislila, kako lepo, da nekdo to počne, ampak mi ni bilo jasno, zakaj. Norveška je namreč tako visoko na severu, povsem odmaknjena in tako čista … Pa sem hitro spoznala, kaj pomeni onesnažena obala. Močni morski tokovi s čezoceanskih držav, velike križarke in tovorne ladje, lokalni ribiči, ki puščajo, odmetavajo ali pa izgubljajo opremo. Našli smo smeti iz držav vse od Grenlandije pa do Kitajske. Našli smo stole z danskih jadrnic, nenavadne kitajske izdelke, avtomobilske gume, zobne ščetke, medicinske igle in stekleničke za zdravila, okostja poginulih živali, zapletenih v ribiške mreže, pisma v plastenkah in celo smučarski čevelj slovenske Alpine.
Bila sem popolnoma šokirana, občutek je bil podoben, kot bi nekdo gledal naš prelepi svet z vesoljske postaje ter si nato po dvajsetih letih nadel rentgenska očala.
Hodiš z enega konca na drugega, nabiraš smeti in težke vreče nosiš na čoln. Sprašuješ se, koliko in kaj pobrati, ko pa je povsod toliko mikro plastike, da slišiš pokanje ob vsakem koraku in bi lahko preživel cel teden na par kvadratnih metrih. Zvečer pa se po več kot osmih urah neprekinjenega dela in s par tonami plastike in odpadkov, ki jih je treba znesti s čolna na obalo, vrneš v pristanišče. Nekatera območja so polna skal in se moraš nekako navaditi, kako biti pol jamar in pol gorski kozel, da se ne poškoduješ, spet drugič hodiš čez kilometer dolgo peščeno plažo z vrečami polnih smeti. Včasih sije sonce, da si v kratkih hlačah, dva dni pozneje pa tako piha in dežuje, da vsaka skala predstavlja tveganje za kopanje v mrzlem morju. Občasno se zgodi, da sredi poletja lahko tudi sneži.
Hodiš z enega konca na drugega, nabiraš smeti in težke vreče nosiš na čoln. Sprašuješ se, koliko in kaj pobrati, ko pa je povsod toliko mikro plastike, da slišiš pokanje na vsakem svojem koraku in bi lahko preživel cel teden na par kvadratnih metrih.
Marsikdo se še spominja akcij zbiranja papirja v osnovnih šolah, ko smo doma celo leto zbirali časopise, revije, reklamne letake in celo stare zvezke, da bi naš razred zbral največ. Verjetno se spominjate tistega ogromnega kontejnerja, ki je stal na sredini šolskega dvorišča in kamor smo nosili papir po tem, ko smo ga stehtali. Na Norveškem smo s smetmi in odpadki točno tak zelen kontejner podobne velikosti napolnili v treh dneh.
Pa je bila v katerih primerih narava tudi 'predivja' in ste se ustrašili za svoje življenje?
Da, tudi kakšna takšna prigoda se je že zgodila. Vendar me taki trenutki vrnejo nazaj v življenje, v biti to, kar sem in za kar se borim. Za neustavljivo silo, o kateri tako hitro pozabimo, kako mogočna je. Takrat, na robu, se vprašaš o svojem obstoju, razlogih, zakaj si tukaj in kdo si. Sila narave ne prepušča laži. Prej ali slej moraš zapreti omaro mask, za katero se skrivaš. Včasih spoznamo, da niti sami ne vemo več, kdo smo.
Fotoaparat ste v roke prijeli že zelo zgodaj. Zakaj vam je tovrstna umetnost tako blizu? Kakšen je svet skozi objektiv?
Prvi fotoaparat sem prejela za sedmi rojstni dan. Že takrat me je očarala makro narava, dneve in dneve sem se sprehajala po travnikih in gozdovih ter iskala zanimive stvari, ki jih večina ljudi ne opazi, na fotografiji, ki se je približala in poudarila to nepomembno stvar, pa je postala zanimiva in lepa. Čeprav zahteva več energije kot fotografiranje narave, uživam v delu z ljudmi, ko gledajo fotografije in so zadovoljni, kako izgledajo. Izjemen dosežek je, ko so zadovoljni tisti, ki so prepričani, da 'niso fotogenični'.
Takrat na robu se vprašaš o svojem obstoju, razlogih, zakaj si tukaj in kdo si. Sila narave ne prepušča laži.
Umetnost fotografije mi je blizu, ker lahko nepomembne stvari hitro postanejo pomembne, ker se lahko pri vsaki nelepi stvari najde skrita lepota, ker smo tako jaz kot gledalci prisiljeni posvetiti pozornost stvarem, ki jih ne znamo opaziti in ceniti. Ker ima tako močno plat pripovedovanja zgodbe moč in vpliv nad našimi čuti, čustvi, predvsem pa zato, ker me osrečuje in navdušuje vsak dan. Ponosna sem na to, kar sem dosegla do sedaj in se veselim tega, česar se moram še naučiti.
Se kdaj zalotite, da ste preveč na telefonu, družbenih omrežjih in narave na potovanjih ne zaužijete v njeni prvinskosti?
Doma pogosto, hitro te potegne v tisti neskončni svet in čas kar teče. Na potovanjih se po drugi strani vedno zgodi eden od treh scenarijev; ali imam tako omejeno uporabo interneta, da ga uporabljam samo za nujne stvari, ali ga sploh ni, ali pa nimam časa biti aktivna. Vsi se pritožujejo, zakaj objavljam stvari, ki so se zgodile že pred parimi tedni ali celo meseci (smeh). Kljub temu da so zdaj družbena omrežja trenutno bolj na slabem glasu, češ kako močno posegajo na naša življenja, predstavljajo najhitrejši, najlažji in najboljši način doseči ljudi po vsem svetu, sploh če si je za tvojo kariero pomembno ustvariti ime. Nujno pa je do teh omrežij ustvariti zdrav odnos.
"Zrla sem v slike naše Zemlje in si predstavljala, kako sama stojim tam in delam svoje fotografije, da bom lahko nekoč jaz tista, ki bo inspiracija neki drugi izgubljeni duši v iskanju svojih sanj," ste nekoč dejali. Katerim sanjam sledite sedaj? Kakšne načrte imate za prihodnost?
To še vedno velja in še vedno so moje velike sanje doseči nekaj, kar bo inspiracija drugim. Morda pritrditev otroku, da je cilje in sanje mogoče izpolniti, ne glede na to, kako nemogoče se slišijo, morda najstnici ali najstniku, ki si želi potovati okrog sveta, da strah ni tako velik, kot se nam zdi na prvi pogled, in morda starejšemu, da nikoli ni prepozno slediti sebi in svojim vizijam. Tudi meni kot otroku so raziskovalci, znanstveniki, fotografi in umetniki vseh vrst in smeri pomenili to, kar vsak potrebuje; nekoga, ki je dokaz, da je mogoče. Vsak od njih je doprinesel vsaj majhno zaslugo k temu, da sem danes, kjer sem.
Katera anekdota s potovanj vam je najbolj ostala v spominu?
Moji družini bo za vedno ostal v spominu dogodek, ko sem nekega večera kampirala na polotoku in zjutraj poklicala domov. V telefonskem klicu sem jim dejala, da je moj polotok zaradi tako visoke plime in dežja čez noč postal otok. Skoraj sem morala plavati čez približno dvajset metrov širok pas ledene vode, da sem lahko prišla nazaj do ceste in nadaljevala pot.
Sama sicer nimam ene same najljubše anekdote, imam pa kar nekaj takih, ki bodo verjetno za vedno v mojem spominu.
Sredi 25-urnega jadranja se je okrog polnoči kapitan odločil iti spat in meni predal krmilo, čeprav sem bila prvič v življenju na jadrnici in jadrala šele dobro uro. Petnajst metrov dolgo jadrnico sem skoraj obrnila za 90 stopinj, preden me je kapitan iz kabine nahrulil, kaj počnem (smeh).
Spet drugič mi je prijatelj iz Francije, ki je prav tako delal kot prostovoljec, med vkrcavanjem na čoln hotel pomagati, ko mi je že drselo po spolzkih skalah ter na koncu dosegel, da sem se sama ujela za alge, namesto mene pa se je njemu uspelo okopati v ledenem morju. Lahko smo le opazovali, kako je plaval na površju in se mu je počasi pred nosom napihoval rešilni jopič. Pozneje je od našega kapitana prejel kopalno račko v čast njegovi požrtvovalnosti, ki jo je še dolgo nosil s seboj v žepu. Kot mi je povedal pozneje, jo nosi tudi za opomin, da mu nič ne uspe tako, kot si je zamislil, ampak da se vsaj trudi.
