Prijavljeni smo se dobili pred Mestnim muzejem, ki je bil hkrati izhodišče. Tam smo si ogledali del 'rimske' dediščine in bili deležni uvodnega predavanja, v sklopu katerega smo izvedeli smo tudi nekaj zanimivih stvari, ki jih kot 'čistokrvna Ljubljančanka' še nikoli nisem slišala. Med drugim tudi to, da je bilo prečenje obzidja, ki je obkrožalo mesto, kaznovano s smrtjo, zid pa je predstavljal 'sveto mejo' tudi v simbolnem smislu, tj. med mrtvimi in živimi. To, da so jo obdali z obzidjem, je bilo darilo ustanovitelja – cesarja Avgusta, in je bil bolj luksuz, kot nuja. Če bi se denimo sprehodili po obzidju, bi to terjalo slabe dva kilometra hoje, kar seveda ni niti približno primerljivo s Kitajskim zidom.
Njegove ostanke smo na Mirju obiskali tudi mi. Prvotni je v višino meril približno sedem metrov, v širino pa tri. V času obleganj barbarskih ljudstev (Hunov) so ga dvigali in zazidali nekatere prehode v mesto. Obstajalo je približno dvajset stražnih stolpov. Po prvi svetovni vojni je mestna oblast želela obzidje porušiti, čemur se je med drugim zoperstavil arhitekt Jože Plečnik, ki je Mirje posodobil. Tu je namreč nameraval vzpostaviti mestno sprehajališče, ideja pa se sicer ni obnesla. Na prvotno obzidje je nasadil rušje, dal zgraditi piramido in po parku razpostavil iz drugega dela Emone prepeljane sarkofage (premožnejših Rimljanov) in pepelnice. Vanje so Emonci sicer shranjevali žare.
Emona, ki je bilo organizirana v obliki kvadrata, s pravokotnimi (prečnimi) ulicami in štirimi vrati v mesto, je bila sicer rimska naselbina v središču današnje Ljubljane. Samo ime pa je verjetno keltskega, predrimskega izvora. Stala je na levem bregu Ljubljanice, na ozkem prehodu med ljubljanskim Grajskim gričem in Rožnikom. Za Rimljane je bilo najpomembneje izbrati pravi prostor za naselbino, pri čemer so odločilno besedo pustili svečenikom. Potem so z volovsko vprego razmejili bodoče mesto. Dela, ki so jih izvajali sužnji, so nadzorovali vojaki. Za današnje razmere je bila naselitev minimalna, približno 2000-4000 ljudi, od tega so tretjino predstavljali sužnji, katerih povprečna življenjska doba je bila zgolj 40 let.
Rimljani so imeli urejeno kanalizacijo – kloake, ki so jih ob morebitnih zamašitvah praznili sužnji in to seveda brez 'koronamask', kot se je pošalila naša vodnica. Ceste so bile zaradi vremenskih razmer peščene, saj bi kočije ob zimskih poledicah zdrsavale. Bile so tudi nagnjene, da je sproti odplakovalo meteorno vodo po kanalih naravnost v Ljubljanico.
Imeli pa so tudi vodovod s pitno vodo, urejene javne WC-je, kamnite plošče z luknjami za deset ljudi, ki so jih glede na anekdoto sužnji za svoje lastnike predhodno pogreli. Namesto toaletnega papirja so uporabljali spužve, ki so jih splakovali v sodih z neidentificirano tekočino, domnevno kombinacijo kisa in vode. Vsekakor so imeli naprednejšo tehnologijo, kot v kasnejšem vsaj 1000 let trajajočem srednjem veku. Tudi nalezljivih bolezni je bilo manj.
Pot smo s kolesi nadaljevali po krožni poti, ki je vključevala večja najdišča. Najprej smo se ustavili pri kipu v čast Ilirskih provinc. Točno na tem mestu so namreč stala vzhodna vrata v Emono. Na njih je (kot na vseh vratih v mesto) tičal napis v čast in zahvalo Avgustu in Tiberiju. Na bližnjem parkirišču so pred leti odkrili ostanke term.
Znotraj primarne družine je bila rimska ženska podrejena očetu. Zaročili so jo že pri zgodnjih letih, poročila pa se je pri 12-14 let in bila v celoti podrejena možu. V primeru, da je prišlo do razveze, se je vrnila v primarno družino pod oblast očeta ali brata. Njihova 'vrednost' se je merila po izurjenosti za tkanje. Tako je na nagrobnikih denimo pisalo: "Bila je dobra žena, ker je dobro tkala."
Poroka je bila polna simbolike. Poročali so se zjutraj in si (le nekateri) izmenjali prstane, ob spremljavi besed: "Kjer si gaj, bom tvoja gaja." Kar je pomenilo, kamor boš šel, ti bom sledil/a, te podpiral/a. Poroki je sledil obilen zajtrk. Mož je ženo prenesel v hišo na rokah, predvsem (iz praktičnega razloga), da se ne bi spotaknila na visokem pragu. Ženske so že zgodaj rojevale, kar je razlog, da so doživele le 30-40 let, vendar je le polovica otrok preživela. Moški so doživeli častitljivo starost 60, celo 70 let.
Naslednja postaja je bila forum. Na tem področju je nekoč stala bazilika, kurija (mestna hiša) in tempelj (kjer je današnja gostilna Pod lipco), posvečen Jupitru, njegovi ženi Junoni in Minervi. Sem so prebivalci nosili daritve v obliki hrane.
V nadaljevanju smo se napotili do arheološkega parka Zgodnjekrščansko najdišče (v bližine OŠ Majda Vrhovnik), kjer se nahaja ostanek term in prvega krščanskega objekta z zanimivim mozaikom. Z milanskem ediktom je postalo krščanstvo v rimskem imperiju končno priznano kot religija. Sekta, ki se je prej skrivala po katakombah in se sporazumevala s skritimi simboli, je končno lahko prišla na plano, in na tem področju zgradila enega izmed prvih verskih objektov.
Tam so izvajali različne cerkvene obrede, tudi krst. Zanimivo je, da so le-tega izvajali zgolj med odraslimi, obred pa je bil poln simbolike. Krščenec se je moral v celoti sleči in potopiti v vodo/vodnjak, ter se obrniti proti različnim delom neba, šele po tem je lahko vstopil v cerkev.
Potovanje skozi čas smo sklenili pri kipu Emonca na robu Kongresnega parka, ki je najverjetneje najbolj znamenit artefakt Emone. Gre za premožnega prebivalca mesta, kar nakazuje število gub na njegovi togi.
