Popotnik
31297 ogledov

"Poleg strahu pred drugačno kulturo je tu še podcenjevanje dejanske razvitosti"

1/15
Kakšno je življenje v Savdski Arabiji in kako se to razlikuje z življenjem v Sloveniji, nam je predstavila sogovornica Miša, ki se je tja lani preselila zaradi ljubezni.

Ni se zgodilo prvič, da je ljubezen botrovala selitvi v drugo državo. Zagotovo ste si kdaj ogledali romantično komedijo, v kateri se dva zaljubita, vendar med njima obstaja ogromna razdalja, ki jima preprečuje, da bi skupaj zaživela. Da film ni zgolj fikcija, pritrjuje zgodba Miše Bitenc Hernčič. Nadaljnje usode svoje ljubezenske zveze ni prepustila naključju, pač pa je odločno spakirala kovčke in se konec leta 2019 preselila k svojemu izbrancu, v nadaljevanju življenjskemu sopotniku.

Dodaten izziv je predstavljala tudi lokacija novega doma, Savdska Arabija. Po obisku družine v Ljubljani se je v deželo dveh svetih mošej vrnila ravno pred popolnim zaprtjem meja in strožjimi varnostnimi ukrepi zaradi epidemije. Miša krajše utrinke življenja v Savdski Arabiji deli tudi na družbenem omrežju Instagram in na ta način "dokumentiram svojo zdomsko izkušnjo, pilim pisanje za morebitne daljše tekste, obenem pa z veseljem delim iskrena opažanja in občutke v kraljevini daleč od doma".

Selitev v Savdsko Arabijo, si predstavljam, je bila kar velik kulturni šok. Ste potrebovali veliko časa za asimilacijo? Kaj so bile prve misli, ko ste vstopili v ta za vas 'novi svet'?

Moja prva misel, ko sem prišla z letala? Ojoj, tole bo pa vroče. Bil je november, se pravi zimski letni čas, ko naj bi bile temperature nižje. Prava vročina me je pričakala šele spomladi.

Prišla sem z zelo odprtimi pričakovanji, predvsem odločena, da me predsodki ne bodo ustavili. Verjetno mi ni treba dvakrat reči, da so mi mnogi z dvignjenimi obrvmi in vso resnostjo skušali vsaditi negativne predstave o deželi, v katero sem bila namenjena. Zanikati resnične probleme, ki jih ta država ima, bi bilo nesmiselno. A hkrati sem o njej veliko brala, spraševala svojega izbranca o najrazličnejših vsakdanjih stvareh, brskala po družbenih omrežjih … Slednja so mi zelo pomagala pri orisu življenja na ulicah Džide. Morda se to sliši malce hecno, a pomirjujoče je videti ljudi na drugem kontinentu, ki ravno tako kot mi uživajo v druženju ob kavi, se sprehajajo ob obali in s svetom delijo svoje mimobežne trenutke.

 | Avtor:
Z možem živiva v prostornem dvosobnem stanovanju v najemu in ne v t. i. 'compoundu', kjer večinoma prebivajo ekspati z Zahoda. Tako lahko govorim o pristni izkušnji bivanja v tej državi. Svoje misli o vsakdanjih pripetljajih beležim v kratkih pismih na Instagramu. Tako dokumentiram svojo zdomsko izkušnjo, pilim pisanje za morebitne daljše tekste, obenem pa z veseljem delim iskrena opažanja in občutke v kraljevini daleč od doma.

Bi med življenjem v Sloveniji in v Savdski Arabiji lahko potegnili kakšno vzporednico? Katere so tiste stvari, ki ste jih prej imeli za samoumevne, pa zdaj nanje gledate s povsem drugačnimi očmi?

Vzporednic je toliko, kolikor lahko najdemo nasprotij. Za tradicionalno obleko mnogih moških in žensk se skrivajo enake želje po udobnem življenju, zabavi s prijatelji, družinske vrednote in karierne ambicije. V nasprotnem primeru se ne bi mogli povezati z nikomer zunaj našega okolja. V arabskem svetu sem se predvsem morala navaditi, da stvari potekajo počasneje in ne vedno po urniku, ki si ga zamisliš. Sama imam rada stvari organizirane, ob uri in raje prej kot kasneje.

Z gotovostjo lahko trdim, da sem za samoumevno jemala naše podnebje, ugodne temperature in zeleno naravo. Tukaj je nekaj povsem normalnega, da se družine z otroki v parkih in na igriščih zadržujejo zvečer, tudi pozno ponoči. Zakaj? Ker je podnevi preprosto prevroče. Nekaj tako enostavnega kot je hladen tuš? Tega tukaj nimam. Vodovod ni speljan dovolj globoko, cevi so pregrete od vročine zraka. Včasih je voda skoraj prevroča, sama pa sem se poleti navajena tuširati s popolnoma hladno. Včasih v posodo vode vržem led, da si osvežim vsaj obraz. Nato se grem hladit pod klimo. Ta je poleti prižgana dan in noč.

Iz Slovenije sem prišla v državo, ki se milo rečeno požvižga na pravilno ravnanje z odpadki. Doma so mi rekli, da jih teroriziram s pravilnim recikliranjem, tukaj pa sem po prvem nakupovanju v supermarketu ostala brez besed. Toliko plastičnih vrečk. In potem nič ločevanja odpadkov. Ker oblasti ne ukrepajo in ne ozaveščajo, so ljudje brezsramni onesnaževalci. To se odraža na cestah in na žalost celo v naravi. Močno upam, da se bodo odgovorni začeli zavedati, da bo država morala spremeniti nekaj tudi na tem področju.

Če dobro pomislim, bi lahko primerjala potrošništvo, ki je tukaj sicer res zelo potencirano. Vemo pa, da imamo v Sloveniji veliko nakupovalnih središč, mnoge družine gredo za vikend po nakupih in preživljajo prosti čas tam. Tukaj je družabno življenje v večini osredotočeno na ogromne klimatizirane nakupovalne centre, ki jih ni malo. To so megalomanske gradnje, nekatere moderne, druge izgledajo kot stare klasicistične palače.

 | Avtor:

Imamo morda v zahodni civilizaciji pogled na družbo in kulturo v državah na Arabskem polotoku preveč stereotipen in obsojajoč, poln predsodkov? Katere so tiste pozitivne stvari omenjene države, ki jih za razliko od ostalih negativnih, premalokrat izpostavimo?

Žal moram reči, da ja. Kar je seveda pričakovano, saj se v večini primerov v medijih poudarjajo negativne plati. To velja za vse, ne samo za novice iz Savdske Arabije. Ravno tako se med ljudmi ponavljajo že stokrat prežvečene zgodbe, ki prej veljajo za izjeme, kot pa neke vsakdanje pojave.

Poleg strahu pred drugačno kulturo je tu še podcenjevanje dejanske razvitosti, ki je v zadnjem dobrem desetletju zares hitro napredujoča. Kar preseneča, je na primer, kako praktično vsi upravni postopki, kot so zdravstveno zavarovanje, vozniško dovoljenje, podaljševanje vizumov, potekajo elektronsko. Ni dolgih vrst in zapravljanja časa za te stvari. Hitro in učinkovito.

 | Avtor:
Potem je tu še predstava o nekem zastarelem orientalskem svetu. Egiptovska prijateljica, ki živi tu skoraj vse življenje, mi je rekla, da so jo kolegi iz Amerike čisto resno spraševali, ali mora jahati kamelo, da kam pride. Dejstvo je, da zaradi nizkih cen bencina praktično ni družine brez avtomobila. Tudi zaradi vročine se praktično vsi vozijo povsod. Mogoče greš peš do trgovine na vogalu, sicer pa povsod z avtom, do praga katerekoli ustanove.

Vse to je nekako nuja v tem tropskem podnebju, a tega ne bi izpostavljala kot nekaj pozitivnega. Od doma sem navajena veliko hoditi peš, promet na zahodu je velikokrat podrejen pešcem in kolesarjem. Tukaj je treba biti zelo previden pri prečkanju cest, ker niti ni dovolj začrtanih prehodov.

Turisti destinacija poletja Popotnik To je letošnji hit med dopustniki

To je država, ki je bila svetu poznana po marginalizaciji žensk. Na tem področju se je na pobudo prestolonaslednika Mohameda bin Salmana sicer v zadnjem času veliko spremenilo, od možnosti pridobitve potnih listov za ženske, vozniškega dovoljenja, do odprave ločenih vhodov v restavracije ... Spremembe so še dosti sveže, ste morda na lastni koži kdaj občutili negativno izkušnjo na tem področju, ali ste prav nasprotno bili pozitivno presenečeni nad vse večjo enakopravnostjo?

Tako je, stvari se v zadnjih letih hitro spreminjajo. Kakšni so zunanjepolitični interesi in kaj še sledi, to je druga zgodba. Moj mož pravi, da to ni več ista država, v katero je vstopil leta 2013. Med drugim mi je povedal, da prej pravzaprav ni bilo videti žensk na javnih delovnih mestih. Zdaj so povsod, v trgovinah, na bankah, na letališču … Dejstvo je, da so ženske postale tudi bolj samostojne z odpravo prepovedi vožnje, odprle so se jim nove karierne poti.

 | Avtor:
Ločeni vhodi v restavracije so sicer še vedno realnost, niso pa več zakonsko pogojeni. Nekatere stvari se pač ne spremenijo čez noč. Navade so zakoreninjene v družbi in tudi sama sem se po nekaj časa navadila, da greva z možem ali s prijateljico skozi 'družinski' vhod ali celo v separé. Tovrstni ločeni prostori na primer nudijo zasebnost predvsem ženskam, ki želijo v javnosti ostati pokrite s tančico oz. nikabom. Seveda pa grem velikokrat v kavarno brez omenjenih ločenih vhodov, tudi te niso redke.

Moram reči, da nimam negativnih izkušenj, kar se tiče zloglasne neenakosti med spoloma. Zanimivo je, da imamo ženske prednost pri praktično vseh storitvah. Pred leti so obstajale bančne enote samo za ženske, danes pa v vseh poslovalnicah obstaja ali posebna vrsta za ženske stranke ali pa velja neizrečeno pravilo, da lahko posameznica prehiti celotno vrsto čakajočih moških.

Ločeni ostajajo fitnes centri. To se mi je sprva zdelo čudno, potem pa sem z boljšim razumevanjem družbene ureditve doumela, da fitnes samo za ženske ni tako slaba ideja. S to izjavo bom morda spet povzročila kakšne dvignjene obrvi. Z vsemi zgodbami o nadlegovanju na javnih mestih v Sloveniji, o katerih lahko beremo ravno te dni, pa se zavedam, da sta varnost in zasebnost žensk podcenjeni vrednoti.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

*English in the comments.* Na glavo. Pa spet ven, kot otrok in še en skok v bazen. Potem je trenerka zapiskala konec ure. "Samo še enkrat?" Mi pokima in naslednjo sekundo sem že v vodi ter plavam zadnjo dolžino na drug konec bazena, tam sem navsezadnje pustila natikače, moram plavati, ni druge ... Hehehe. Včeraj sem se pridružila plavalnemu programu. Nič posebnega, ane? Ja, ampak v Savdski Arabiji je najti pravo vrsto rekreacije za ženske včasih malce težje. Fitnesi so ločeni po spolu. Ženske telovadnice so po navadi kar malo dražje. Potem je tu še vprašanje, v čem boš telovadila, če se odločiš rekreirati na prostem. Zato sem bila toliko bolj vesela, ko mi je moja egiptovska prijateljica priporočila športno društvo, ki med drugim organizira tudi plavanje samo za ženske. Krasno. Sledil je izziv z naslovom: "Iskanje navadnih športnih kopalk, ker je genialka, ki piše ta pisma, svoje pozabila v Ljubljani." Tri dni. Tri dni sva hodila okrog in iskala popolnoma navadne enodelne kopalke. Šla sva po vseh trgovinah, ki so mi jih dame iz Džide priporočile na forumih FB. Nekatere športne trgovine jih sploh niso imele. Druge so imele samo "ta spodobne" z dolgimi rokavi, ali krilom. "Pa dobro, saj grem na plavanje, kjer bojo samo ženske, tam pa res ne rabim burkinija." Končno najdeva športno trgovino s t.i. zahodnjaško športno opremo, tudi z znanimi znamkami kopalk. Seveda bi me po znani metodi tudi pošteno obrali. Za dobro mero so zaradi korone zaprli že tako redko videne garderobe (o tem v kakšnem drugem pismu) in niso ponudili možnosti vračila denarja, če mi kopalke slučajno ne bi bile prav. Po dramatičnem zasuku proti izhodu in odkorakanju iz omenjene trgovine sva se odpeljala na še eno lokacijo, ki je bila zares zadnja opcija, da najdem nekaj zase. Šla sva v najino najljubšo veleblagovnico, kjer dobiš prav zares vse. V "vesoljskem centru kitajskega mesta" sva bila že neštetokrat za druge stvari, tokrat pa nisem verjela, da bom imela srečo še pri kopalkah. Pa sem jih našla. Takšne čisto navadne in dovolj velike. Pa še majico brez rokavov iz enaketa materiala; s to sem nameravala kombinirati kapri hlače za fitnes, če kopalk na koncu ne bi našla. *Naprej v komentarju.*

A post shared by Letters from Jeddah (@letters_from_jeddah) on

Tudi za volan sem se že usedla, a potrebujem več vaje. Promet je katastrofalen, v kaosu res ne znam blesteti. Veseli pa me, ko vidim toliko ženskih voznic na cestah.

Te so predvsem v Džidi zelo modno ozaveščene. Znotraj družbenih norm skromnega oblačenja, te veljajo tako za ženske kot za moške, izražajo svojo kreativnost z različnimi modnimi dodatki, barvnimi rutami in abajami (širša dolga halja). Nekatere nosijo abajo odpeto, spodaj pa jeans hlače ali obleko. Zanimivo je poleg tujk z odkritimi dolgimi lasmi videti tudi Savdijke, ki kot po nekem uporniškem trendu nosijo kratko pristriženo pričesko. Seveda so črne abaje in tančice še vedno najbolj pogoste, a pri mlajših generacijah je predvsem pri fantih moč opaziti željo po bolj zahodnjaški modi.

Čeprav se Savdska Arabija v zadnjih letih odpira turizmu, predvidevam, da je število turistov, ki jih srečaš, zanemarljivo. Kakšen odnos imajo domačini do tujcev? Ste spoznali že veliko ljudi, ki so se preselili sem?

Tako je, trume turistov niso prizor, ki bi nas pričakal na mestnih ulicah niti na pohodniških stezah v naravi Savdske Arabije. Predvsem so tu posamezniki ali pari, ki jim lahko rečemo kar pionirji turizma v tej doslej zaprti državi. Zasledila sem influencerje (op. a. vplivneže), ki jih sponzorirajo Savdijci, da po svetu raznesejo dober glas o vsem, kar je za videti. Drugi pridejo na lastno pest in z navdušenjem odkrivajo kulturno dediščino, ki ji kraljevina daje vedno več pozornosti, saj se dobro zaveda zaslužka, ki ga bo turizem prinesel.

 | Avtor:
Vseeno je treba poudariti, da tujci niso posebnost v državi, posebej ne v mestih. Navsezadnje je samo v Džidi na tisoče zdomcev z vseh vetrov. Tudi ti so aktivni na družbenih omrežjih; na Instagramu na primer sledim kar nekaj blogerkam z Zahoda, ki so tu kot zdomke že več let. S spoštovanjem do lokalne kulture in skozi navdušene oči se podajo na izlete po deželi ter tako prispevajo k širjenju informacij o turistično zanimivih krajih.

Tukaj sem prav zares spoznala moč družbenih medijev, saj so to prostori, kjer se ljudje najdejo in povežejo. Predvsem so aktivni pri organiziranju dogodkov in druženj, tam potem pride do vzpostavitve vezi med lokalnimi prebivalci in tujci (ekspati in turisti). Ravno na ta način sem med drugim spoznala že omenjeno egiptovsko prijateljico. V mešani skupini smo šli na večerjo, pa nekajkrat na jezikovni krožek arabščine in angleščine … Postali sva prav dobri prijateljici, potem me je spoznala še z nekaterimi drugimi. Karantena in drugi ukrepi so družabno življenje ustavili za kar nekaj časa. Zdaj bo spet več priložnosti za povezovanje z novimi ljudmi.

Tajpej nenavadno doživetje Popotnik Bi želeli poleteti do 'nikamor'?

Poleg ureditve, vere, kulture ... sta tam zelo različna tudi površje in narava. Kaj storite, ko si zaželite le krajšega sprehoda po gozdu ali parku?

Ja, predvsem tu ob obali Rdečega morja je pokrajina kar neizprosna. Mesto je sicer zelo urejeno, kar se tiče parkov in sprehajalnih avenij med palmami. Tam ljudje tudi tečejo, najamejo kolo … Veliko je majhnih avtomobilov za otroke, ki potem z njimi drvijo naokoli, namesto da bi se gibali. Rada grem na sprehod, vsak dan greva nujno za eno uro ven. Zdaj se raje gibljeva samo po ulicah soseske in spotoma hraniva ulične muce. A poleti je to pravi izziv zaradi temperatur in vlage. Niti ponoči ni dosti bolje, domov se vrneva čisto premočena. Res je, da zelo pogrešam pravo naravo, pravi pobeg na bližnje travnike, ki so bili le korak stran od doma v Sloveniji. Pozimi bo spet lažje, ampak takrat kot naročeno pridejo komarji.

Moram reči, da se nikoli več ne bom pritoževala nad dežjem. Zelo ga pogrešam. Odkar sem tu, je deževalo morda dvakrat ali trikrat, pa še to ne v večji količini. Stekla sem dol na ulico, samo da sem občutila tiste kaplje na obrazu.

Kdaj pa kdaj greva na izlet v puščavo, šla sva tudi dobri dve uri stran od obale h gorovju, kjer sem se počutila popolnoma drugače. Na 1800 m nadmorske višine so bile temperature znosnejše, uživala sem. Upam, da greva v bližji prihodnosti še kam bolj daleč stran. Veliko je naravnih in zgodovinskih znamenitosti, ki mi vzbujajo zanimanje.

 | Avtor:

blog Napotovanju.si splača se vedeti Popotnik To so triki za poceni potovanje

Kakšne so vaše izkušnje s tamkajšnjo hrano? Kaj mora obiskovalec nujno poskusiti in čemu naj se raje izogne?

Veliko stvari mi je kar domačih, predvsem zaradi popularnosti turške kuhinje, ki ima vzporednice z balkanskimi jedmi. A zanimivo, bureki in baklave niso nič kaj poceni. Turki pravijo, da naj bi vse sestavine uvozili, zato so tudi cene višje. Zato se bom raje naučila sama delati testo in se veselila pravega balkanskega bureka oz. naših verzij bosanskih pit. Potem so tu sladice Levanta, ki sem jih poizkusila prvič: kunafa in basbousa – pregrešno dobro. Prvič sem pila in vzljubila tudi arabsko kavo, ki jo postrežejo grenko z datlji ali izbranimi slaščicami ob strani. Libanonske sirove pite z nadvse popularno mešanico začimb 'zahtar' – njami! Ker je tu veliko Egipčanov, je zelo razširjena njihova jed kushary – testenine z rižem, praženo čebulo in lečo ter paradižnikovo omako s čilijem.

 | Avtor:
Velikokrat mi paše vegetarijanska hrana, takrat se odločim za poceni jemensko restavracijo. Humus, falafel in toliko drugih lokalno pripravljenih specialitet je moč dobiti na vsakem vogalu. Komurkoli bi torej svetovala, naj jé lokalno in se proba izogniti ameriškim verigam s hitro hrano. Te so presenetljivo dražje in precenjene, predvsem pa nezdrave v primerjavi z ostalo ponudbo. Džida je poznana kot gurmansko mesto ali pravi raj za 'foodije'. Prebivalci preživljajo veliko prostega časa v restavracijah in kavarnah, kamor pridejo zaradi posebnega vzdušja. Bolj poseben je ambient, bolj posebne so tudi seveda cene.

Omenim lahko še, da kar precej pogrešam svežo solato. V svoji kuhinji si jo pripravim vsak dan, kadar greva jest v restavracijo, pa skoraj nikoli ne dosežem, da bi mi namesto vloženih kumaric prinesli dva narezana paradižnika ali kaj podobnega. Mešane solate za prilogo, kot jo poznamo, ni na jedilniku.

Kako pa je tam izgledalo življenje med karanteno? Verjetno je bilo zaradi tega časa za (turistično) raziskovanje države manj, pa vseeno me zanima, če imate kakšne napotke, ideje za popotnike, ki si želijo obiskati 'deželo dveh svetih mošej'?

V sredini marca so nastopili strogi ukrepi med epidemijo. Prav nenavadno se mi je zdelo, ko sem spremljala novice iz Slovenije, mi pa smo pristali pod policijsko uro. Marsikdo bi mi zagrenjeno rekel: »Saj si sama hotela tja, kaj se pritožuješ.« Ja, in še sreča, da sem šla. Ker sem ujela zadnjo priložnost, da sem zdaj lahko z možem, sicer bi bila vse te mesece narazen. Težko je bilo, a hkrati sem bila vesela, da sva skupaj. Nekaj tednov med najstrožjo celodnevno policijsko uro smo imeli po uro na dan dovoljenje za rekreacijo zunaj, z masko seveda. Tudi v trgovino smo lahko šli, saj je bilo treba po zaloge. Vse to je bilo urejeno z mobilno aplikacijo, kjer smo se prijavili za izhod; v primeru da bi nas ustavila policija, bi bilo treba pokazati dovoljenje na telefonu. Potem so se ukrepi zrahljali, a maske na vseh javnih mestih in pravila družbene distance ostajajo. Podobno kot povsod drugje, bi rekla.

Kljub vročemu poletju vem, da je veliko ljudi potovalo znotraj države. Tudi midva sva šla med drugim za en vikend v sosednje mesto Taif. Med drugim sva bila navdušena nad vlečnico, ki naju je popeljala z gorskih vrhov v dolino, spodaj in ob cesti pa sva videla slavne pavijane, ki krasijo marsikatero razglednico iz teh krajev.

 | Avtor:

Bodočim popotnikom svetujem dobro mero potrpljenja, saj grejo lahko še tako premišljeni načrti potovanja v povsem drugo smer. Muzej je lahko zaprt, pripravi plan B in C. Prav tako sva naletela na težavo pri vožnji z GPS, določena območja so slabo pokrita. Če se odločiš za vodiča ali agencijo, potem te to lahko pošteno udari po žepu. Bolje se je povezati z domačini in dolgoletnimi zdomci, ki z malce dobre volje, včasih pa z barantanjem, ponudijo pomoč ali nižjo ceno storitve.

Že samo mesto Džida ponuja veliko privlačnih točk za oglede, meni najljubša je staro mestno jedro Al Balad, ki je že uvrščeno na UNESCO seznam svetovne kulturne dediščine. 

Sama se veselim potovanja v notranjost države in na severovzhod, kjer čakajo zgodovinske znamenitosti starih civilizacij in čudoviti geološki pojavi. Tudi ljudje so gostoljubni, predvsem zunaj mest. Enkrat smo se s prijatelji na poti malo izgubili, pa nas je možakar na kamelji farmi ob cesti povabil na ogled. Vsi, ki potujejo po Savdski Arabiji, ne morejo prehvaliti pristnega gostoljubja ljudi na deželi.

Se vam morda sedaj problemi, s katerimi se soočamo v Sloveniji oziroma Zahodni kulturi na sploh, zdijo kaj manjši? Česa vas je življenje v povsem različni kulturi naučilo?

Predvsem sem se naučila dobre mere potrpežljivosti. Stvari se zgodijo, ko se morajo zgoditi. Tudi prometni zamaški, nad katerimi se radi pritožujemo, so pravzaprav nični v primerjavi s kolonami na cestah Džide. Da o prehitrih in neprevidnih voznikih sploh ne govorim. Tako kot mnogi slovenski zdomci, sem tudi jaz odkrila pravo vrednost naše domovine, ki ima toliko naravnih danosti, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu. Zato bo še toliko lepše ob vrnitvi domov. Hkrati cenim to izkušnjo, ki mi je prinesla še več razumevanja prej nepoznanega sveta, ki ponuja roko vsakomur, ki pride odprtih misli in poln zanimanja.

Sorodne novice