“Kako vas ne zebe, jaz vas pogledam pa me zmrazi,” mi pravi gospod, ki sedi ob meni na ladjici, ki nas čez zaliv iz hotela pelje v Stari Grad na Hvaru. On je v toplem puloverju, jaz majčki s kratkim rokavi. “Ah, ne skrbite, mi smo s severa. Mi se še kopamo v vodi,” se skušam pošaliti. Čeprav je skoraj konec septembra, je voda topla in s kolegico Simono sva se večer prej res kopali.
“Morje je morje, a voda je voda!”
Gospod me zelo resno pogleda. Najprej mislim, da ni razumel moje šale. A on me preseneti: “Mislite v morju?” me vpraša. Zmedena sem. “Ja, seveda v morju, kje pa?” “Tega nikoli ne smete reči. Morje je morje, a voda je voda. Domačini bi se jezili na vas,” me poduči.
Ples jadrnic
Res je, domačini ljubijo morje, a ne na način kot mi, turisti. Ljubijo ga in spoštujejo. To se v naslednjih dneh dokaže še večkrat. Barčica nas čez zaliv pripelje v nekaj minutah, tam pa nas čakajo raznorazne jadrnice, iz raznoraznih krajev, tudi Pirana, ki nas bodo peljale po zalivu.
V Starem Gradu poteka festival Dani u vali, mednarodni festival morja, bark in mornarjev. Zaključi se s spektakularnim plesom jadrnic, ki jih medtem, ko plujejo po zalivu, osvetljujejo svetlobni snopi raznih barv.
“Nismo vam prišli razlagat o preteklosti, prišli smo vam govorit o prihodnosti” pravi Joško Božanić in razlaga o sodelovanju in tovarištvu ribičev nekoč. "Sodelovanje je odgovor na vse izzive."
S Simono sva se po nekem čudnem naključju kot edini novinarki vkrcali na najstarejšo barko z imenom "Comeza-Lisboa", svetovno znano falkušo, ki je sodelovala na festivalu.
falkuša
Gre za repliko gajete falkuše, najstarejšega tipa ribiške ladje v Sredozemlju, katere idejni vodja je Božanić. Ribiči iz Komiše so s takimi jadrnicami lovili sardele, barka pa ima v bistvu dva trupa, enega v drugem. Odkar je leta 1986 v brodolomu potonika zadnja komiška falkuša, je to edini primer te falkuše. Barko so predstavili na svetovni razstavi Expo 2008, letos poleti pa se je po Renu pripeljala do evropskega parlamenta.
falkuša
Čez meje jezika
Joško Božanić iz Komiže na Visu je živa enciklopedija. Je velik poznavalec morja, plovbe, bark, je znanstvenik, dialektolog, ki predava na splitski univerzi in tudi prozaist, dramatik in pesnik.
Prosiva ga, naj nama kakšno odrecitira. Joško za trenutek utihne, nato pa z zvenečim glasom začne recitirati. Besede vrejo iz njega, takt se spreminja, besede imajo včasih grozljivi zven, včasih prihajajo skoraj skozi šepet in so ljubeče.
Razumem le vsako deseto besedo. Prepletajo se italijanske in hrvaške besede, ki so skrajšane in se končujejo s šumniki, zato so še bolj zveneče. A vem, da pesem govori o morju, morju, ki ga poznajo domačini, mirnem, zeleno modrem morju, ki narahlo pljuska in morju, ki zavalovi in se razbesni. "Jezik ni prepreka, jezik je res netransparenten in nerazumen, a čustvena ekspresija, ritem in glasba v jeziku so tisto, kar prestopi meje jezika," pravi Božanič.
Joško Božanić
Barka, ki nastopa v holivudskem filmu Mamma Mia!
Ker najina barka nadaljuje pot na Hvar, midve pa se morava vrniti v Stari Grad, prestopiva na drugo barko. Izkrcava se kar na morju in se pridruživa ostalim novinarjem naše skupine.
Sva na barki iz leta 1945, sprva je bila to tovorna ladjica, nato pa jo je družina Novak predelala v turistično ladjico. Kapetanov sin nama razkaže notranjost s tremi velikimi spalnicami in celo pečjo na drva.
Nato se zapleteva v pogovor s kapetanom in beseda seveda hitro nanese na to, da so barko uporabili tudi na snemanju filma Mama Mia na Visu. “Kako pa so vas našli?” vprašam. “Barka je bila zasidrana v Komiži pa so prišli do nas,” razloži kapetan. “Kar povej, kako je bil gospod Brosnan (igralec Pierce Brosnan op. a.) prijazen? Vedno ti je dal napitnino,” pravi eden od sopotnikov.
Recitali na jadrnicah
Videti je, kot, da je kapetanu malo nerodno, a kmalu se pozornost vseh preusmeri na drugo stran, proti premcu, sprednjemu delu barke, kjer eden od članov posadke z Visa, začne recitirati, spet ognjevito in dramatično, kot pred njim Joško. Domačini tukaj svojo ljubezen do morja izražajo skozi pesem. Ni jim nerodno recitirati v javnosti, ni jim nerodno peti, nasprotno, to počnejo s ponosom in ljubeznijo. Res zanimivo.
"Tukaj se je ustvarjala ideja mikrokozmosa"
“Tukaj se je ustvarjala ideja mikrokozmosa, v katerem imajo prostor za življenje vsa božja bitja, ribe, ptice, rastline in ljudje" razlaga Klavdija, storyteller, pripovedovalka zgodb o Starem Gradu. Sprehajamo se po vrtu palače Petra Hektorovića, imenovane Tvrdalj. Gre za renesančno poletno rezidenco, ki jo je zgradil Peter Hektorović, pesnik, filozof in plemič. Največja znamenitost je bazen ograjen z obokanim obzidjem.
Žalost prelita v kamen
Hektorović je rezidenco gradil vse življenje, za kar je kriva njegova žalostna življenska zgodba. Kot mlad se je zaljubil v dekle, ki je prihajalo iz preproste družine, zato se z njo ni mogel poročiti. Kot svojo naslednico pa je priznal njuno hčer Lukrecijo. Lukrecija je rodila dve hčerki in nato še sina, a ta je kmalu umrl, kar je Petra tako užalosti, da je vso svojo energijo usmetil le še v gradnjo rezidence.
V ribniku plavajo ciplji, na vrhu so kamnita gnezda za golobe. Vrt se bohoti v zeliščih, grmovju in drevesih, mene najbolj fascinirajo drevesa z granatnimi jabolki, grmi kaper, rastje, ki ga v Ljubljani ne vidim.
A še bolj kot to, me navdušuje, da hiša stoji, oziroma je stala tik ob morju. V časih, ko je tam bival Hektorović, je bil namreč zaliv globji in je morje segalo vse do hiše. Si predstavljate, da vsako noč zaspite iin se vsako jutro zbudite ob pljuskanju morja? Ja, tudi Hektorović je ljubil in spoštoval morje.
"Če veste, kaj ste, zakaj ste ponosni?”
Dvorec je tudi kamnita knjiga, pesnik je izklesal več deset napisov v latinščini in hrvaščini in italijanščini. Napisi so večinoma v moralnem tonu v duhu humanizma. Dvorec je imel tudi notranje stranišče, zelo napredno in ravn napis nad straniščem mi je bil najbolj všeč: “Če veste, kaj ste, zakaj ste ponosni?” SI NOSTRI CVR SVUPERBIS.
Starodavna civilizacija
Klavdija nam ponudi domače grozdje, pražene mandlje in pecivo. Včasih so sadili ogromno sivke, a so polja pogorela. Starogradsko polje, kjer se še danes na starodavni način gojijo trte, je nastalo pred 2300 leti, ko so antični Grki z otoka Paros pripluli 7000 milj in se odločili, da si tukaj ustvarijo novo domovino. Stari Srad, ki je eno najstarejših mest v Evropi in Starograjsko polje, rodovitno območje nad mestom, sta pod UNESCO vo zaščito svetovne kulturne dediščine.
Lično okrašeno pecivo je podobno medenjaku. Imenuje se Starograjski paprenjok. O paprenjoku piše že Hektorovič v slavni pesnitvi Ribanje i ribarsko prigovaranje iz leta 1568.iz leta 1556, ko opisuje malico, ki so jo ribiči vzeli na tridnevno ribarjenje. Glavne sestavine so med, pšenica iz Starograjskega polja, olivno olje, prošek in mešanica papor, v kateri so cimet, klinčki in oreščki.
Novinarju iz Švedske niso bili všeč, rekel je, da se taka peciva jejo za božič, meni pa so bili zelo všeč. Razpon okusov je bil res velik, čutiti je bilo vse sestavine.
Eden najbolj varnih zalivov
“V mesto Hvar se gre zabavat, v Stari Grad pa se pride regenerirat,” pravi predstavnik turistične skupnosti Stari Grad. Sedimo na večerji, hrana je okusna, moderna in lokalna.
V Stari Grad, ki slovi tudi po enem najvarnejših zalivov na Jadranu, prihaja veliko navtični turistov, ki cenijo dobro hrano in so zanjo tudi pripravljeni plačati.
Žaneta Roić direktorica turistične skupnosti, razlaga, da želijo v Starem gradu privabiti predvsem družine in športnike pa tiste goste, ki želijo več miru. “Tudi pri nas je glasba, a okoli desetih zvečer se začne umirjati,” pravi.
Pohodništvo, kolesarstvo, plezanje, in potapljanje so doddane vrednosti, na katerih gradijo ponudbo. Sezono bi radi podaljšali v jesen in pomlad. Enega od hotelov bodo porušili in na njegovem mestu postavili hotel s petimi zvezdicami. Kateri gostje so najboljši, vprašam Žaneto? Pomenljivo se nasmehne in odgovori: "Najboljši gostje so tisti, ki se vračajo. In to vi Slovenci ste!”
