Kot smo pisali v prejšnjem prispevku, kjer smo predstavili poletno delo v ZDA, ki ti omogoča tudi potovanje po Ameriki, sta mlad par, po izobrazbi matematičarka in fizik – Edina in Jan iz Prlekije, svojo dogodivščino v tujini podaljšala še z delom na Novi Zelandiji. Bila sta dva od stotih srečnih izbrancev, ki jima je bila leta 2019 odobrena delovno potovalna viza. Čeprav sta sprva na Novi Zelandiji nameravala ostali le eno leto, so se tamkajšnje oblasti med epidemijo covida-19 odločile, da vsem mladim tujcem vizo podaljšajo še za pol leta in tako zadržijo potrebno delovno silo, ki bi jim zaradi zaprtja meja sicer izostala.
Sprva sta pet mesecev oskrbovala počitniško posestev na severu države, kasneje pa se podala na pot v lastni režiji s kombijem, ki je bilo tako njuno vozilo kot njun dom 500 dni. To jima je omogočalo, da sta se vsak dan zbudila na drugi neverjetni lokaciji; bodisi na peščeni plaži, pod vulkanom, ob jezerih nenavadnih barv, pa vse do ledenikov ali pod zasneženimi gorami.
Delo dobila kar na plaži
Delovne izkušnje sta nabirala na vseh koncih te zelene dežele. Najprej sta skrbela za počitniške hišice, potem sta sadila kivije in češnje, vodila skupino nabiralcev malin in trgovino s prodajo svežega sadja ter sladoleda. Kot omenita, sezonskega dela na Novi Zelandiji ni težko najti. K temu pripomore tudi dejstvo, da so Novozelandci zelo odprti in prijazni. Tako sta si sogovornika enega izmed del zagotovila kar med pogovorom z neznancem na plaži, ki ju je ogovoril in povprašal o njunih načrtih. Po nekaj minutnem pogovoru jima je zagotovil službo pri njegovem prijatelju ter dal ključe od njegovega stanovanja, da sta lahko uporabljala kopalnico in kuhinjo ter med delovnim dnem na njegovem dvorišču parkirala svoj kombi.
To odprtost in pripravljenost pomagati tudi najbolj pogrešata po vrnitvi v Slovenijo: "Tudi če si šel zgolj na kavo, si se z nekom, ki ga prej sploh nisi poznal, hitro zagovoril. Včasih se je zgodilo, da sva že kar prejela vabilo na večerjo. V Sloveniji smo veliko bolj zaprti, vsi živimo svoja življenja, ločena od drugih."
So tudi zelo iznajdljivi, in če vidijo dobro idejo, ne iščejo razlogov, zakaj ta ne bi uspela, temveč zakaj bi uspela, pove Jan. Ta miselnost jima je pomagala tudi na njuni poslovni poti, ko sta v Slovenijo prinesla novozelandski stil sladoleda, ki ga prodajata pod imenom Koru sladoled.
Prav tako pa jima je bilo všeč, da so Novozelandci zelo povezani s skupnostjo, v kateri živijo. "En drugega zelo podpirajo, tako na primer raje kupujejo sadje pri bližnjih pridelovalcih kot pa v supermarketih. Zavedajo se, da bo na ta način denar ostal v skupnosti in se bo slej ko prej vrnil do njih. Tudi ne komplicirajo in niso perfekcionisti. Zanje je sprejemljivo biti OK in raje kot iskanje popolnosti več časa namenijo uživanju ter prostemu času," še povesta mlada podjetnika.
Seveda pa ne bi bilo pristne novozelandske izkušnje, če ne bi obirala kivijev, kar sta si sogovornika prihranilo čisto za konec njunea potovanja. Priznata, da je bila to ena izmed najbolj napornih služb, saj moraš imeti na sebi veliko košaro, v katero shranjuješ kivije: "Ko je košara polna, tehta tudi do dvajset kilogramov. Kivije pobiraš nad sabo, tako da imaš roke cel dan dvignjene nad sabo. Plačan pa si na količino in ne na čas, zato si primoran nabirati karseda hitro. Ker delaš v skupini desetih popotnikov, je delo veliko lažje, saj je atmosfera neverjetna; med delom se pogovarjaš, hecaš, izmenjujše izkušnje ... Če ne bi bilo dobre družbe, bi le stežka zdržala," skleneta sogovornika.
