Ker prihajam iz Ljubljane in imam vse obveznosti tako študijske kot službene na dosegu roke, mi že od malega vožnja z vlakom predstavlja prvovrstno doživetje. Enakomeren ritem tirnic, hitro menjavanje krajev, ki so že v parih sekundah le še obrisi v daljavi, in ne tako tiho oglašanje vlaka name delujejo pomirjajoče. Zato mi je tudi vožnja iz Ljubljane do Divače, minila kot bi mignil. Na udobnih sedežih v privatem kupeju smo z družbo brez stresa, ki se pogosto pojavi ob vožnji na prenatrpanih slovenskih cestišč, uživali v skoraj dvourni vožnji. Med potjo smo si čas kratili z opazovanjem slikovite okolice, pogovori, seveda nismo pozabili niti na naše sestradane želodčke, za nekaj časa pa smo se uspešno skrili tudi pred neizprosno vročino, ki je te dni zajela Slovenijo.
Ker smo imeli brezplačni prevoz z železniške postaje do naše končne destinacije Škocjanskih jam že čez nekaj minut, časa za raziskovanje (prometnega) središča Krasa na žalost ni bilo.
Navdušeni, da obstaja tovrstni prevoz, ki na tej relaciji vozi petkrat dnevno in petkrat v nasprotni smeri, in da zanj ni treba odšteti niti evra, smo v manj kot desetih minutah lahko nadaljevali s "pisanjem" izletniške zgodbe. Glavni protagonist pa je bil, kot se zanj spodobi in ni zaman na Unescovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine že od leta 1986, razumljivo osupljiv.
Po priporočilu uslužbenca smo se odločili prehoditi klasično pot, torej skozi podzemni kanjon, ki razkaže največji del skrivnostnega podzemnega sveta, ki ga je ustvarila reka Reka. Ta po 50 kilometrov dolgem površinskem toku prav tu izgine v kraško podzemlje in se zopet pojavi na površju v izvirih ob Tržaškem izlivu. Pred tem smo se sprehodili še do Štefanjinega razglednika s prekrasnim pogledom na sosednje hribe in Veliko dolino.
Kot smo kasneje ugotovili, smo bili v večji skupini turistov, ki nas je gnalo pod Zemljino površje, edini predstavniki naše države, in bili zato na čelu naše skupine s strani našega vodnika Mateja "favorizirani". Razkril nam je marsikatero zanimivost Škocjanskih jam in izčrpno odgovarjal na naša, ne tako maloštevilna, vprašanja. Pošalil se je tudi, da se bomo v sklopu ture naučili marsikatero (novo) italijansko besedo.
Pot nas je od vstopa v jame skozi umetni predor sprva popeljala skozi umirjeno Tiho jamo, kjer nam je vodnik pokazal kraj, kjer se je del jame v preteklosti udrl in za seboj pustil zanimivo obliko. V tej jami se je nahajal tudi fosilni rov, poln številnih kapniških tvorb.
Pot smo nadaljevali skozi Šumečo jamo, ki je ime dobilo, zanimivo, po tem, da se v njem že sliši Reko. Tu so jamarji tudi prvič vstopili. Pred vstopom v bolj glasen del Škocjanskih jam smo se na pobudo vodnika za trenutek ustavili in občudovali razgled na, le za nas, čarobno osvetljen podzemni kanjon Reke. Tega smo kasneje prečkali čez Cerkvenikov most, ki je speljan slabih 50 metrov nad strugo.
Vodnik nam je pri prehodu iz Tihe v Šumečo jamo tudi razkril in pokazal do kod je zaradi obilnega deževja letošnjega februarja naplavila reka. Takrat je narasla za 65 metrov, zato je bil vstop dovoljen le do Tihe jame. Še danes pa so v jami vidne posledice poplave, saj na nekaterih ograjah ležijo ostanki rastlin, ki jih je februarja naplavilo. Kot je izdal naš vodnik, je v tem času iz bližnjega kraja poleg rastlin naplavilo veliko jabolk, tu pa se je znašlo tudi truplo jagnjeta. Letošnja poplava ne velja za rekord, saj je leta 1965 letih narasla za 85 metrov in je pretok reke Reke znašal 380 kubičnih metrov na sekundo.
V nadaljevanju poti smo pogled ustavili na 12,8 metra visoki kapniški skulpturi in največjem stalagmitu, ki so ga zaradi svoje mogočne podobe poimenovali kar Orjak. Glasnost Šumeče jame se je nadaljevala vse do površja v Veliki dolini, saj so se ob koncu poti, ko se skozi luknjo že lahko vidi dnevna svetloba, z nami glasno "prepirali" stalni prebivalci jam – netopirji. Vodnik njihovega trenutnega števila ni vedel, je pa dejal, da obstaja več vrst, ki jih strokovnjaki določijo s pomočjo monitorjev in njihove frekvence oglašanja. "Svojo lastno frekvenco kot tipke na ksilofonu pa imajo tudi kapniki", je še dejal vodnik Matej.
Poleg hrane na površju se netopirji hranijo tudi z žuželkami, ki se nabirajo okoli luči. Kljub temu je elektrika po končanih ogledih nemudoma ugasnjena, saj v nasprotnem primeru pospeši rast alg. Elektrika pa ni edina tehnološka stvar, ki jo najdemo v notranjosti. V jami se namreč nahajajo številni domofoni, na mobilnih telefonih, ki jih je sicer za potrebe fotografiranja prepovedano uporabljati, pa lahko opazimo celo brezžično omrežje.
V okolici domov netopirjev se nahaja še en poseben kraški pojav, z imenom ponvice, ki se v primeru obilnega deževja napolnijo tudi dva do trikrat letno. Nad njimi pa lahko opazimo tudi kapnike "zafrknjene" oblike, ki zaradi prepiha in toplega zraka zrastejo krivo.
S poslednjim občudovanjem prehojene poti in izjemne prostornine podzemnega kanjona, po čemer se Škocjanske jame uvršča ob bok nekaterim svetovno znanim podzemeljskim znamenitostim, smo pot sklenili na površju v Veliki dolini.
Po dolgem času smo videli naravno svetlobo, ki je zamenjala električne lučke v notranjosti in za nekaj časa zaslepila naše zaspane oči. Po krajšem vzponu nas je pot pripeljala do vzpenjače, ta pa nas je odpeljala do izhodišča.
Kot naročeno, smo se prijetno utrujeni in polni vtisov prepustili mirni vožnji z vlakom do Ljubljane in bili veseli, da ne rabimo sesti za volan. Sedeže smo raztegnili in si napravili ležišče za te dve uri, ki sta nam še ostali do konca dogodivščine. Zaradi "poklicne deformacije" sem sama mirno in hladno pot nazaj izkoristila še za pisanje prispevka, saj, kot pravijo starejši sodelavci, so vtisi najboljši, ko so še sveži. Teh pa je bilo veliko ...
