Popotnik
1062 ogledov

Zgodovinsko bogastvo Ljubljanice

Moja Ljubljanica
1/8
Jaka Babnik, Moja Ljubljanica
Razstava Moja Ljubljanica odkriva skrivnosti širšega porečja Ljubljanice in daje na ogled arheološke najdbe, ki segajo vse v srednjo kameno dobo.

Širša okolica Ljubljanice je bila od nekdaj zelo zanimiva za arheologe in zgodovinarje. Že v prvi polovici 19. stoletja so arheologi začeli s preučevanjem Ljubljanskega barja in našli so številne predmete iz bakrene, bronaste in rimske dobe. Na Ljubljanskem barju pa je bilo leta 2002 najdeno tudi najstarejše ohranjeno leseno kolo z osjo na svetu, staro 5200 let.

Moja Ljubljanica | Avtor: Jaka Babnik, Moja Ljubljanica Jaka Babnik, Moja Ljubljanica
Na Vrhniki je od leta 2016 na ogled stalna razstava Moja Ljubljanica, ki obiskovalcem približuje zgodovinski in geološki razvoj širšega prostora porečja Ljubljanice. Razstavljeno je več kot 400 arheoloških najdb, ki segajo vse od srednje kamene dobe (okoli 7000 pr. n. št.). Med najbolj izjemnimi kosi, ki so javnosti prvič na ogled, je med drugimi keltski kipec Apolona, keltski meči in srednjeveški viteški meči.

 

Stalna prisotnost vode na območju Barja in Ljubljanice je omogočila, da se je ohranilo toliko zgodovinskih predmetov in sledov naselitev. Najstarejša najdba, ki izhaja iz Vrhnike je 40.000 let stara lesena konica iz tise, ki je pripadala neandertalcu, prve stalne naselitve pa so pripadale koliščarski kulturi (4500 pr. n. št.-1800 pr. n. št.). Naselbine iz bronaste in železne dobe ter rimskim naseljem Nauportus pričajo o življenju v času, ko je reka dokončno urezala svojo strugo in začetkih izkoriščanja plovnosti. Lega območja, čolnarjenje in furmanstvo so bistveno vplivali na razvoj v srednjem in novem veku, t. i. zlata doba pa se je zaključila z izgradnjo Južne železnice. Sledil je razvoj novih obrti, ki so bili zametki velikih industrij 20. stoletja (IUV in Liko).

Razstavni prostor Moja Ljubljanica je umeščen v objekt bivše šivalnice IUV, kjer danes domuje Kulturni center Vrhnika. Moderni razstavni prostor je zasnovan iz perspektive reke Ljubljanice in zaobjema podvodni svet Ljubljanice, svet gladine oz. vmesni nivo prehajanja in zgornji nivo, ki predstavlja svet ljudi. Poleg arheoloških predmetov je zgodba razstave prikazana tudi v obliki kartografskega in slikovnega gradiva ter arhivskimi posnetki.

Moja Ljubljanica | Avtor: Jaka Babnik, Moja Ljubljanica Jaka Babnik, Moja Ljubljanica

V sklopu razstave pripravljajo tudi posebne dogodke in vodenja za vrtce, šole in druge organizirane skupine. Poleg zgodovine je tukaj poudarek tudi na okolijski problematiki in ogledu zunanjih lokacij, npr. Ribnikov v Verdu ali izvirov Ljubljanice v Močilniku in Retovju.

Stalna razstava je del projekta Doživljajsko razstavišče Ljubljanica, ki je delno financiran s strani Finančnega mehanizma EGP 2009-2014. Poleg zgodovine območja ob Ljubljanici, si prizadevajo tudi za ozaveščanje javnosti o pomenu trajnostnega razvoja in ohranjanju naravne in kulturne dediščine s krogotokom »Zero Waste« (brez odpadkov), idejo, ki jo je kot prva v Sloveniji prepoznala in uspešna izvedla v praksi občina Vrhnika.

Moja Ljubljanica | Avtor: Jaka Babnik, Moja Ljubljanica Jaka Babnik, Moja Ljubljanica

Stalna razstava Moja Ljubljanica oktobra in novembra vabi na naslednje dogodke:

  • 13. oktober:
    Delavnica izdelovanja mozaika ob 9.30
    Javno vodenje ob 11.00 (obvezne prijave)
  • 27. oktober, Dnevi odprtih vrat v bivši Vojašnici 26. oktober
    V bivši Vojašnici 26. oktober na Stari Vrhniki, bo v soboto, 27. oktobra, potekal dan odprtih vrat za širšo javnost. Vabljeni!
  • 10. november
    Izmenjevalnica znanja – Decembrska darila brez odpadkov, 9.00-12.00
    Javno vodenje ob 11.00 (obvezne prijave)
  • 11. november, Odprtje občasne razstave
    Med 11. novembrom in 11. decembrom bo v počastitev 100. obletnice konca 1. svetovne vojne in smrti Ivana Cankarja, na ogled občasna razstava. Vabljeni!

Več informacij o dogodkih najdete na www.mojaljubljanica.si

Komentarjev 1
  • ode 20:00 13.oktober 2018.

    Zgodovinsko "bogatstvo" je tudi stotine na črno zgrajenih hiš v krajinskem parku Lj. Barje in ob Ljubljanici, ki jih država tolerira, večinoma na državnih zemljiščih.