Tako poteka življenje za vrati azilnega doma Logatec

Potem ko nas je GPS navigacija najprej vodila po neprevozni poti in smo skoraj obstali, zagozdeni v sneg, smo po približno desetminutni vožnji iz središča mesta prispeli na cilj – do izpostave azilnega doma v Logatcu. To nakazuje, da so objekti odmaknjeni od samega središča mesta. Čeprav nas je ob vstopu na 20 hektarjev veliko posestvo, sicer v lasti ministrstva za obrambo, ustavil in sprejel varnostnik, nam je direktorica Urada RS za oskrbo in integracijo Katarina Štrukelj zagotovila, da si na območju azilnega doma prizadevajo biti brez mej; tako fizičnih kot simbolnih.

Posamezniki, ki so tu trenutno nastanjeni, se lahko prosto gibljejo. Delavci jih spodbujajo k večjem vključevanju v slovensko družbo. Nekateri od ukrajinskih beguncev in prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji tako hodijo v službo, njihovi otroci pa obiskujejo osnovno šolo. Predvsem za slednje je pomembno, da čim hitreje nadaljujejo z vsakdanjim življenjem in ne zaostajajo z izobraževanjem, pove Štrukelj. Na območju so prav tako dobrodošli okoliški (in drugi) prebivalci, saj skozenj potekajo pešpoti.

V azilnem domu Logatec so zelo zadovoljni s sodelovanjem med lokalno skupnostjo in stanovalci. Opažajo, da so jih domačini lepo sprejeli. Težav z integracijo v družbo nimajo niti njihovi najmlajši stanovalci, ki obiskujejo slovenske osnovne šole, veliko jih je z domačini tudi že spletlo prijateljstva. Nekaj težav z nesprejemanjem javnosti so imeli le v predvolilnem času, ko so se vršili raznorazni pritiski, omeni. Takrat je v javnosti krožil podatek, da v mestu nastajajo odlagališča smeti. S stanovalci so se nato dogovorili, da so smeti pobrali in poskrbeli, da je čistost mesta ponovno na visokem nivoju.

Pretok ljudi skozi območje je stalen; poleg vsakodnevnih gostov in delavcev, se hitro menjujejo tudi uporabniki njihovih storitev. Le v lanskem letu je skozi center v Logatcu šlo približno 10.000 posameznikov, pri čemer v število niso všteti prebivalci Ukrajine.

Slovenija v očeh večine namreč ni ciljna destinacija. "Svoje destinacije imajo že vnaprej določene, začrtanemu cilju pa si prizadevajo slediti. Dobršen del jih že na začetku pove, da v Sloveniji ne nameravajo ostati, saj imajo drugod sorodnike," pove Lea Pignar, vodja nastanitvenega centra Logatec, ki je z njimi dnevno v stiku, prav vsakega pozna po imenu. Trenutno je v njihovi oskrbi 91 državljanov Ukrajine, 47 prosilcev za mednarodno zaščito in prav toliko vlagateljev namere.

Postopki so različni, prav tako se glede na zakonodajo razlikujejo nivoji njihovih pravic. Ravno zaradi birokratskih omejitev se na uradu za oskrbo in integracijo prizdevajo za ureditev novega zakona, ki bi poenotil vse statuse in bi vsem prosilcem prinesel primerljive pravice. Da bi zaradi različnih pravic v namestitvenem centru prihajalo do trenj, tamkajšnja vodja centra sicer ne opaža.

Veliko so k temu pripomogli pogovori med zaposlenimi in stanovalci, katerim so obrazložili razlike med zakonoma, ki urejata problematiko. Prav tako so različno dolgi postopki za pridobivanje mednarodne zaščite. V povprečju trajajo šest mesecev, zaradi možnosti pritožb na odločitev notranjega ministrstva pa se lahko zavlečejo tudi za leto ali celo več.

Prosilci za azil Slovenija Družine iz Azilnega doma v Ljubljani preseljene

Ena izmed redkih, ki je v Sloveniji že več kot eno leto, je naša sogovornica kurdskih korenin. Zaradi vse večjih pritiskov iranskih oblasti na Kurde je bila s svojo družino čez noč primorana zapustiti (varno) zavetje svojega doma v Iranu. Najtežje se ji je bilo ločiti od družine in prijateljev, ter se čez noč odpovedati svojemu preteklemu življenju. A varnost je pretehtala.

Skupaj z možem in sinom so bili na poti tri leta, nakar so varno zatočišče našli v Sloveniji. Na življenje tu se privaja počasi, še zdaj se ne more iznebiti občutka strahu, ki vpliva na njeno (počasnejše) učenje slovenščine. Ta je od njenega materinega jezika farsi seveda popolnoma drugačna. Z možem sta v pričakovanju odobritve prošnje za mednarodno zaščito. Ta bi jima prinesla status begunca, z odločbo o priznanju statusa begunca pa bi prejela tudi dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Najin intervju je prevajal iranski državljan, ki je v Sloveniji štiri leta in slovenski jezik že zelo dobro obvlada. Je eden izmed dveh, ki so jih na uradu zaposlili in predstavlja pomemben most med stanovalci ter uradom. Tekom intervjuja smo spoznali tudi pripadnika Civilne zaščite, ki je v centru zaposlen. Izpostava v Logatcu je tako dober primer sobivanja v sodobni družbi, kjer sta ključni sprejemanje in strpnost. 

Ko smo v dopoldanskih urah prispeli na intervju, se je nastanitveni center šele dobro prebujal. Za razliko od preteklega leta, ko je bil zaradi vojne v Ukrajini praktično preplavljen in so le stežka zagotovili vsem potrebam, je bilo tokrat mirno. Trenutno v center pride približno ena ukrajinska družina na teden, medtem ko so jih preteklega marca in aprila vozili celo z avtobusi.

V jedilnici je ta čas potekala učna ura slovenščine. Ko smo imeli intervju, so mimo nas poleg socialnih in drugih delavcev hiteli le zamudniki na pouk. To so bili pretežno burundijski pribežniki, ki so v postopku za mednarodno zaščito. Poleg ukrajinskih družin v Logatcu trenutno prevladujejo. "Čas ni njihova vrednota," je njihovo zamujanje v smehu pospremila direktorica urada za oskrbo in integracijo in nakazala na kulturne razlike, ki so jim v centru vsakodnevno priča. A prav to je čar, ki center dela posebnega.

Prijeten prizor nas je pričakal na ogledu nastanitvenih kapacitet, ko so se kljub jezikovni oviri na hodnikih podili in igrali ukrajinski ter burundijski otroci. Ti so najboljši primer, kako kulturne razlike in razlike v takšnih in drugačnih prepričanjih ne igrajo vloge in ne postanejo predmet sovraštva.

Čeprav je druženje različnih kultur in posameznikov ključno pri uspešni integraciji, Štrukelj meni, da so se kot posebej učinkovite izkazale namestitve, ki so družinam omogočale tudi dovolj zasebnega prostora, tako za spanje kot tudi za kuhanje in umivanje. Zaradi pomanjkanja kapacitet tega v Logatcu povsod ni možno zagotoviti, posledično imajo uporabniki skupne kopalnice in kuhinjo. Na uradu so zato stalno na preži za dodatnimi prostori, slaba stanovanjska problematika v Sloveniji jim pri tem ni v korist.

Trenutno na tem področju (še) ni kritično, saj se ne soočajo s popolno zasedenostjo kapacitet, kar je bila velika težava v preteklem letu. To pa se lahko hitro spremeni v pomladnih mesecih, ko je migracij običajno več. Novih kapacitet si želijo tudi zaradi želje po bolj osebni in individualni obravnavi stanovalcev. Za to pa morajo najprej rešiti tudi problematiko pomanjkaja socialnih delavcev.

Slovenija Tako dan preživljajo begunske družine v Logatcu

Poleg omenjenega nastanitvenega centra, ki je bil sprva namenjen družinam tretjega sveta, so po različnih koncih Slovenije nahajajo še drugi centri; za samske posameznike na Viču in na Kotnikovi v Ljubljani, za mladostnike brez spremstva v Postojni in za ukrajinske družine na Debelem rtiču. Prostore je treba izbirati previdno, saj po besedah direktorice urada vsi konci Slovenije še niso tako odprti do tujcev. K temu ne pripomorejo niti medijske vsebine, ki velikokrat poročajo le o slabih dogodkih, omenita sogovornici.

Sami si prizadevata razbliniti mit, da se v centrih dela le slabo. Izpostaviti želita predvsem pozitivne zgodbe, ki jih ni malo, a pogosto niso deležne velike izpostave. Direktorico urada, ki je na tem področju dejavna že 24 let, je razveselilo, ko je v kliničnem centru srečala bivšega stanovalca, ki je tam našel zaposlitev. Trenutno je zaposlena tudi večina njihovih stanovalcev, za katere je bližnje podjetje prav tako organiziralo prevoz na delo. Na Debelem rtiču so s pomočjo zaposlovanja prosilcev za azil rešili problematiko pomanjkanja kadra v gostinstvu, številni so zaposleni tudi v Luki Koper. 

Tekom njihovega bivanja pa si z njimi želita vzpostaviti oseben stik, čeprav ima lahko to vpliv na njiju. "Vsi smo le ljudje, vsak s seboj nosi svojo zgodbo," nam je dejala vodja centra v Logatcu, kjer je stanovalcem na voljo tudi psihosocialna pomoč, tedensko pa imajo na Viču možnost obiska psihiatra. "Četudi k nam pridejo v na videz super stanju, slej ko prej določene zgodbe in travme iz preteklosti izbruhnejo na plano. Ko so na varnem, se sprostijo. Nekateri se soočajo s težavami , denimo z odvisnostmi. Zato je ključno, da se lahko obrnejo na koga,"  je jasna Lea Pignar.

Dunaj Svet 20 tisoč ljudi demostriralo v podporo beguncem