Predlog zakona, ki naj bi zagotovil širšo dostopnost gotovine in brezplačne osnovne bančne storitve, odpira precej več vprašanj, kot se zdi na prvi pogled. Medtem ko je njegov namen izboljšati dostopnost finančnih storitev za prebivalce, se postavlja vprašanje, kdo bo nosil stroške takšne ureditve in ali je predlagani model sploh pravičen do vseh ponudnikov na trgu.
V Združenju bank Slovenije so že opozorili na stroške vzdrževanja infrastrukture, neenako obravnavo tradicionalnih bank in digitalnih ponudnikov ter vprašanja zasebnosti pri izmenjavi podatkov med bankami.
Zdaj smo za pojasnila, kakšne bi lahko bile dejanske posledice predlaganega Zakona o dostopnosti in uporabi plačilnih sredstev, zaprosili še glavnega ekonomista in vodjo analitske službe Gospodarske zbornice Slovenije Bojana Ivanca ter pravnika Rajka Pirnata. Njuna odgovora razkrivata dve pomembni razsežnosti predloga: ekonomsko vprašanje, ali bodo brezplačne storitve v resnici brezplačne, in pravno vprašanje, ali lahko država stroške izvajanja javnega interesa v celoti prevali na zasebne banke.
Brezplačno za komitente, dražje za vse druge?
Bojan Ivanc opozarja, da brezplačen bančni račun za banko nikakor ne pomeni, da ta nima stroškov. Tudi če komitent za storitev ne plača, mora banka še vedno zagotavljati delovanje informacijskih sistemov, kibernetsko varnost, izpolnjevanje regulatornih zahtev ter obdelavo transakcij.
Ob tem opozarja na spremenjene navade uporabnikov. Več kot 65 odstotkov strank po njegovih navedbah že uporablja digitalne kanale, poslovalnice pa obiskujejo redkeje, predvsem ko morajo opraviti zahtevnejši bančni posel. "Banke obvezne brezplačnosti ne morejo dolgoročno pokriti iz tekočih prihodkov," ocenjuje Ivanc.
Po njegovem mnenju bi predlog banke neizogibno prisilil v spremembe cenikov in poslovnih modelov. Stroški brezplačnih storitev bi se namreč lahko prenesli na druge bančne produkte in storitve. To pomeni, da bi lahko komitenti za določene storitve v prihodnje plačevali več, čeprav bi jim zakon zagotavljal brezplačen osnovni račun in določene druge storitve.
Ivanc opozarja tudi na vprašanje pravičnosti takšne ureditve. Predlog namreč predvideva brezplačnost za vse, ne glede na premoženjsko stanje posameznika. "Najbolj bi bili prizadeti povprečni in aktivni komitenti, ki bi skozi višje cene teh storitev dejansko subvencionirali brezplačne račune tistim, ki si jih brez težav privoščijo sami," opozarja.
Največ bi lahko pridobile tuje digitalne banke
Posebno vprašanje je, kako bi predlagana ureditev vplivala na konkurenčnost slovenskih bank v primerjavi s tujimi digitalnimi ponudniki, kot sta Revolut in N26. Tradicionalne banke imajo stroške poslovalnic, bankomatov in druge fizične infrastrukture. Digitalne banke lahko poslujejo z bistveno manj takšnimi stroški, njihove stranke pa lahko kljub temu uporabljajo obstoječo infrastrukturo slovenskih bank.
Ivanc z Gospodarske zbornice Slovenije meni, da bi jih predlagana ureditev postavila v še ugodnejši položaj. Opozarja, da je po podatkih FURS v Sloveniji že približno 250.000 uporabnikov Revoluta, ob našem zadnjem poizvedovanju pa smo v Litvi našteli kar 367.000 odprtih računov, ti so v veliki meri povezani prav z Revolutom, ki tam domuje.
Ob vsem tem se Ivanc sprašuje, zakaj bi obveznosti zagotavljanja dostopa do gotovine nosile predvsem domače banke, ne pa tudi drugi ponudniki, ki imajo pomemben delež uporabnikov na slovenskem trgu. "Največje zmagovalke tega zakonskega predloga bi bile tuje neobanke, ki bi brez lastnih stroškov infrastrukture izkoriščale omrežje domačih bank," ocenjuje.
Po njegovem mnenju je posebej problematično, da bi lahko brezplačne dvige na infrastrukturi slovenskih bank opravljali tudi uporabniki tujih digitalnih bank in tuji obiskovalci, stroške vzdrževanja te infrastrukture pa bi še naprej nosile domače banke.
Tveganje, da bi takšna ureditev dodatno spodbudila prehajanje uporabnikov k tujim digitalnim ponudnikom, zato ocenjuje kot zelo veliko.
Banke bi morale postavljati bankomate tudi tam, kjer se to ne izplača
Ena pomembnejših obveznosti, ki jih predvideva zakonski predlog, je zagotavljanje dostopa do gotovine tudi na območjih, kjer vzdrževanje klasične bančne infrastrukture ni ekonomsko upravičeno.
Ivanc opozarja, da bi lahko Banka Slovenije banki z odločbo naložila postavitev bankomata, stroške pa bi morala v celoti nositi izbrana banka. Kot primer drugačnega pristopa navaja Avstrijo, kjer pri financiranju zagotavljanja dostopa do gotovine sodelujejo tudi centralna banka in lokalne skupnosti.
Slovenski predlog po njegovem mnenju celotno finančno breme prenaša na banke, kar pomeni nesorazmeren poseg v svobodno gospodarsko pobudo.
Ob tem izpostavlja še vprašanje, ali je smiselno s predpisovanjem dodatne infrastrukture spodbujati uporabo gotovine v času digitalizacije. Z vidika države in davčnega zajema je po njegovi oceni treba upoštevati tudi tveganje povečanja sive ekonomije.
Kot alternativo omenja dvige gotovine v trgovinah in na poštah, ki bi bili lahko bistveno cenejši od postavljanja novih bankomatov.
Pirnat: Kdaj država poseže v lastninsko pravico bank?
Poleg ekonomskih posledic pa predlog odpira tudi pomembna ustavnopravna vprašanja. Če država bankam z zakonom naloži obveznosti, ki jih morajo izvajati brezplačno in zanje ne dobijo povračila, se postavlja vprašanje, ali je takšen poseg sploh dopusten.
Pravnik Rajko Pirnat opozarja, da gre za kompleksno pravno problematiko. Ob tem posebej poudarja, da so njegovi odgovori za Žurnal24 preliminarni in niso rezultat podrobnega proučevanja konkretnih zakonskih določb.
Pojasnjuje, da lahko država bankam z zakonom naloži določene obveznosti, če zasleduje legitimen cilj v javnem interesu. Vendar pa je treba razlikovati med običajnimi obveznostmi, ki so del poslovanja bank, in posegi, ki lahko že pomenijo poseg v njihovo lastninsko pravico.
Pri tem je pomemben 67. člen ustave, ki govori o socialni vezanosti lastnine. "Za socialno vezanost lastnine gre pri nalaganju splošnih obveznosti, ki še ne posežejo v jedro lastninske pravice, v nasprotnem primeru pa gre že za poseg v lastninsko pravico, če seveda ni zagotovljeno nadomestilo ali druga odškodnina," v preliminiranem odgovoru pojasnjuje Pirnat.
Dodaja, da so tudi posegi v lastninsko pravico lahko dopustni, vendar morajo prestati strogi test sorazmernosti. Izvedeni morajo biti zaradi prevladujočega javnega interesa ali varstva pravic drugih, v najmanjšem nujno potrebnem obsegu, pri čemer ne sme obstajati milejši ukrep za dosego istega cilja.
Kaj to pomeni za predlagani zakon?
Pirnat meni, da bi lahko zakon bankam naložil stroškovno manj zahtevne obveznosti, če so te običajen sestavni del bančnega poslovanja. "V primeru večjih stroškov pa mora zakonodajalec bodisi zagotoviti odškodnino ali nadomestilo, ali dokazati, da je poseg v lastninsko pravico upravičen v skladu z načelom sorazmernosti," opozarja.
Gre za pomembno vprašanje, saj bi morale banke po predlagani ureditvi zagotavljati tudi storitve in infrastrukturo, ki na določenih območjih morda ne bi ustvarjale prihodkov, potrebnih za pokritje stroškov.
Ali je neenaka obravnava bank in neobank ustavna?
Eno od vprašanj, ki jih odpirajo banke, je tudi različno obravnavanje tradicionalnih in digitalnih ponudnikov finančnih storitev.
Pirnat pri tem opozarja, da vsako različno zakonsko obravnavanje še ne pomeni kršitve načela enakosti. Po njegovih besedah je treba najprej ugotoviti, ali so subjekti sploh v enakem dejanskem položaju. Če niso, je različno obravnavanje lahko dopustno, vendar mora biti sorazmerno z razlikami med njimi.
"Poenostavljeno to pomeni, da menim, da spletni ponudniki finančnih storitev niso v enakem dejanskem položaju kot banke, zato jih lahko zakon obravnava različno," pojasnjuje. Ob tem poudarja, da je končna presoja odvisna od konkretnih zakonskih določb.
Tudi izmenjava podatkov med bankami ima pravne omejitve
Dodatno vprašanje je izmenjava osebnih podatkov med bankami. Če bi morale banke preverjati, koliko brezplačnih storitev je posameznik že opravil pri drugih ponudnikih, bi za to potrebovale ustrezen sistem izmenjave podatkov.
Pirnat opozarja, da je izmenjava osebnih podatkov mogoča na podlagi informiranega soglasja posameznika, neposredna računalniška izmenjava pa je po slovenskem pravu mogoča le na podlagi posebne zakonske določbe. Takšna zakonska ureditev bi morala prestati tudi test sorazmernosti, je opozoril Pirnat za naš medij.
Zakon bi moral natančno določiti, kateri podatki se izmenjujejo, med katerimi subjekti, kako so zavarovani in koliko časa se hranijo. To pomeni, da vprašanja zasebnosti ne bi bilo mogoče reševati zgolj s splošno določbo, da si morajo banke izmenjevati podatke.
Bi banke lahko zakon izpodbijale na ustavnem sodišču?
Če bi banke ocenile, da zakon nedopustno posega v njihove pravice, bi ga lahko izpodbijale pred ustavnim sodiščem, pojasnjuje Pirnat, vendar bi morale najprej izkazati pravni interes. To pomeni, da bi morale dokazati, da zakon neposredno vpliva na njihove pravice, pravne interese oziroma njihov pravni položaj. Poleg tega bi morale konkretno utemeljiti, zakaj je zakon v neskladju z ustavo.
Pirnat ob tem ne izključuje različnih rešitev za zagotavljanje dostopa do gotovine. Med njimi bi lahko bili tudi modeli, pri katerih bi del stroškov prevzeli drugi deležniki. Glede na tradicionalno vlogo bank kot ponudnic dostopa do gotovine se mu zdi smiselno, da se obveznost zagotavljanja dostopa do nje naloži prav bankam.
Ob tem priznava, da takšna rešitev odpira vsa prej navedena pravna vprašanja, vendar dodaja, da so ta pravno rešljiva.
Komu bomo izstavili račun za brezplačne storitve?
Ekonomska in pravna opozorila sogovornikov se v pomembni točki prekrivajo: cilj zagotavljanja dostopnejših bančnih storitev sam po sebi ni sporen, vprašanje pa je, kako razdeliti stroške njegovega uresničevanja. Medtem ko Ivanc opozarja na možnost dražjih drugih bančnih storitev, slabši konkurenčni položaj slovenskih bank in koristi za tuje digitalne ponudnike, Pirnat izpostavlja ustavne omejitve pri nalaganju finančno zahtevnih obveznosti zasebnim subjektom.
Za komitente bi lahko bila posledica navidezno preprosta: nekatere bančne storitve bi postale brezplačne, druge pa dražje. Za bančni trg bi se lahko spremenili konkurenčni pogoji, za zakonodajalca pa se odpira vprašanje, kako zagotoviti javni interes, ne da bi pri tem nesorazmerno posegel v pravice in položaj ponudnikov.
dezurni@styria-media.si
G.Pirnat, res je vprašanje do kje gre lahko država pri bankah. AMPAK ali ste pomislil, da je država zapovedala, da moramo uporabljati plačila preko UPN? Ali ni država zapovedal uporabo TRR? Ja, kaj ni država s spornimi uredbami naložila državljanom,… ...prikaži več da banki obvezno plačujejo njeno delo, pa čeprav ni nujno potrebno? Ja veste g.Pirnat, vsaka palica ima 2 konca in na žalost tisti konec za kapital in kapitaliste je prekratek, kajne?
Vse na kriptovalutni platformi, na kateri sem trgoval, se je zdelo legitimo, dokler nisem poskusil dviga. Vendar je bilo 150.000 dolarjev brez kakršne koli razlage blokiranih skoraj tri mesece. Vedel sem, da morm hitro ukrepati. Obrnil sem se na Trustwave… ...prikaži več Cyber Tech Recovery in posredoval potrebne informacije, na srečo pa so mi povrnili celotno naložbo. Če sumite, da ste bili žrtev goljufije, se obrnite na Trustwavecybertech @ gmail com.