Daljše ostajanje v zaposlitvi je po Sambtovem mnenju bistven ukrep za zagotavljanje vzdržnosti pokojninskega sistema. To je tudi osrednji ukrep lanske pokojninske reforme, ki pa ga bo treba na dolgi rok še nadaljevati, je dejal za StudioEF, skupni projekt Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in STA.
"Ima namreč dvojni pozitivni učinek, saj najprej dlje časa prispevamo v pokojninsko blagajno, nato pa manj časa črpamo iz nje. Na to kažejo tudi primerjave z drugimi državami, saj v Sloveniji zelo hitro izstopamo iz zaposlitve," je dejal. Kot primer je izpostavil Švedsko, kjer delavci v zaposlitvi ostajajo približno štiri leta dlje.
To je po njegovih besedah najbolj logičen ukrep tudi glede na hitro podaljševanje pričakovane življenjske dobe. "Izvrstna novica je, da se nam življenje ob rojstvu podaljšuje za približno dve leti in pol na desetletje oziroma približno šest ur na dan, v zadnjih 40 letih v Sloveniji še nekoliko več. Ob tem smo tudi dlje časa zdravi," je povedal.
Kakšne so alternative?
Alternative podaljševanju delovne dobe so zviševanje prispevkov v pokojninsko blagajno, kar lahko vpliva na manjšo konkurenčnost v globalnem okolju, in zniževanje pokojnin, kar je prav tako nezaželen ukrep, je izpostavil. Spomnil je, da je najnovejša pokojninska reforma prinesla postopno zvišanje odstotka za odmero starostne pokojnine za 40 let pokojninske dobe s 63,5 odstotka na 70 odstotkov, poleg tega pa tudi počasnejše zviševanje pokojnin in podaljšanje osnove za izračun pokojnine iz najugodnejših 24 zaporednih let na 40 let brez upoštevanja petih najmanj ugodnih. "Slednje spet nekoliko znižuje raven pokojnin v prihodnje, vendar samo tistim z nadpovprečnimi pokojninami, saj se tistim z najnižjimi pokojninami pokojnina v vsakem primeru izračuna od najnižje pokojninske osnove," je pojasnil.
Izpostavil je tudi pomen dodatnega pokojninskega varčevanja v drugem stebru, ki zmanjšuje posledice neugodnih demografskih gibanj. "V drugem stebru se za vsakogar zbirajo sredstva, ki se nato plemenitijo in ga ob upokojitvi čakajo na računu. Hkrati je tudi donos tam bistveno višji. Realni donos pri delnicah je lahko na primer sedem odstotkov letno ali še več, medtem ko realna rast produktivnosti dosega približno 1,5 odstotka, rast zaposlenosti pa je celo negativna," je povedal. Kot je poudaril, je v vsakem primeru nujno kombiniranje obeh stebrov, saj je lahko drugi izpostavljen precejšnjim nihanjem.
Kot je opozoril, je treba v Sloveniji skoraj 20 odstotkov sredstev za pokojnine zagotoviti iz proračuna. "To pomeni, da se mora pokojnina vsakega petega upokojenca financirati iz proračuna, kjer pa tekmuje z drugimi izdatki, na primer za štipendije in socialne prejemke," je dejal.
Dodatno pokojninsko varčevanje bi moralo biti do neke mere obvezno
Po Sambtovem mnenju bi moralo biti dodatno pokojninsko varčevanje v drugem stebru vsaj do neke mere obvezno. Kot eno od možnosti je navedel samodejno vključitev v drugi steber z možnostjo izstopa. Ocenjuje, da bi že to pomenilo opazen korak na bolje. "Dejstvo je, da smo ljudje naravnani v sprotno trošenje denarja, zato potrebujemo določeno obveznost. Vedno je nek razlog ali izgovor, zakaj denar raje porabiti sproti kot pa varčevati za prihodnost," je dejal.
Poleg omenjene Švedske bi se lahko Slovenija zgledovala tudi po pokojninskem sistemu Nizozemske in Danske, je ocenil. Tam namreč uspešno kombinirajo prvi in drugi pokojninski steber, pokojninski sistem na Švedskem pa se tudi bolje prilagaja demografskim spremembam. "Gre za samodejno prilagajanje, kar pomeni, da ni vsakokratnega pritiska na politične možnosti sprejetja reform," je pojasnil. Hkrati je razširjeno tudi prostovoljno ostajanje v zaposlitvi, ki ga je v Sloveniji zaznati šele v zadnjem obdobju.
