Od izginotja 13-letne Julije Pogačar iz Radomelj danes mineva 1175 dni. Tako je zapisano na spletni strani findjulija.com, prek katere jo vztrajno išče njen strti oče Peter Pogačar. Za koristne informacije ponuja 50.000 evrov nagrade, za zdaj žal brez uspeha.
Izginila je 3. novembra 2021
Na tej strani tudi opisuje okoliščine hčerkinega odhoda v tujino: "Julija je pogrešana že od 3. novembra 2021. Tisto sredo ob približno 17.30 sta z njeno mamo Meliso Smrekar in zakoncema Luko in Anko Ule odšli neznano kam. Uletova sta se od svojcev poslovila in rekla, da odhajata v Španijo, kjer bosta živela nekje v hribih, v gozdu, v koči, kamor ne doseže noben signal. Omenila sta tudi, da bosta potovala 3-4 dni. Iz navedenega sklepam, da so z avtom odšli v Španijo do Huelve ali Cadiza in od tam s trajektom na Kanarske otoke. Zakonca Ule tekoče govorita špansko, zato je sum, da so nekje v Španiji, upravičen."
Po njegovih besedah je 14. novembra 2021 z Anko govoril njen brat in ko jo je vprašal, kje sta Melisa in Julija, naj bi zanikala, da ju pozna. Od takrat je njen telefon nedosegljiv.
Pogačar, ki ima nad Julijo polno skrbništvo, dodaja, da je njegova nekdanja žena najmanj od leta 2013 v stiku z Lano Praner, vodjo sekte Lana Praner z Gospodi, ki naj bi imela po Evropi svoje komune.
Na televiziji so ga zavrnili
Petdesetletni oče je veliko upanja vlagal v medijske objave v Španiji. Ker je Julijin bratranec kolesarski as Tadej Pogačar, mu je konec lanskega oktobra uspelo svojo zgodbo razkriti v športnem časopisu Marca, povzeli so jo tudi nekateri drugi portali na Iberskem polotoku, denimo mundodeportivo.com in cyclinguptodate.com.
"Te objave niso obrodile sadov, vendar se ne bom vdal. Skušam se prebiti v vodilne španske medije, tudi na popularno televizijsko postajo Antena 3. Z njenimi predstavniki sem že imel razgovore, pa so me nazadnje zavrnili, češ da imajo trenutno veliko dela s pokrivanjem poplav v Valenciji. Kontaktiral sem tudi vplivneže z veliko sledilci, a nisem dobil odgovora," nam je včeraj povedal Pogačar.
Damjan Miklič z otroško slikanico in nasveti za starše, ki so jih izdali na mednarodni dan pogrešanih otrok.
Slovenska policija jo dejavno išče
Damjan Miklič z otroško slikanico in nasveti za starše, ki so jih izdali na mednarodni dan pogrešanih otrok.
Julija je seveda tudi na seznamu pogrešanih oseb na spletni strani policije. Damjan Miklič, vodja Oddelka za krvne in seksualne delikte v Upravi kriminalistične policije, nam je povedal, da so na lanski konferenci evropske mreže policijskih strokovnjakov za pogrešane osebe (PEN-MP), ki ji je tri leta tudi predsedoval, iz vsake države predlagali enega pogrešanega, tega so nato računalniški strokovnjaki s takoimenovanim Trackathonom skušali izslediti prek spleta: "Sam sem predlagal Julijo Pogačar, toda žal za njo niso našli nobene sledi. So pa odkrili šest drugih oseb."
Vsako leto pogrešijo 500 ljudi
Z Mikličem smo se podrobneje pogovarjali o iskanju pogrešanih oseb. "Vsako leto jih je v povprečju okrog 500. Vtis v javnosti, da je med njimi največ mladoletnikov, ni pravilen, saj jih je v Sloveniji le tretjina, za razliko, denimo, od Velike Britanije, kjer jih je kar 80 odstotkov – zakaj je tam tako, smo se zaman spraševali tudi v evropski mreži," je pojasnil. "Vzroki za izginotje mladoletnikov so različni, majhni otroci se zaigrajo ali kam odtavajo, malce starejši pa se bojijo priti domov zaradi slabih ocen, včasih jih premami avanturizem, tukaj so še puberteta in morebitni spori med staršema. Pomemben dejavnik je tudi vpliv vrstnikov, ko med njimi prihaja do nerazumevanja, sporov, lahko tudi poniževanja, kar prav tako pripomore k begu žrtve."
Mladoletnici sta se poročili v Avstrijo
Včasih otroka, kot v Julijinem primeru, odpelje eden od staršev, vzroki nekaterih izginotij pa so skoraj neverjetni. "Pred leti so na območju Dolenjske ceste v Ljubljani pogrešili dekleti, stari 16 ali 17 let. Po prvih informacijah naj bi se šli poročit v Turčijo. Precej kasneje pa so svojci ene od pogrešanih klicali policijo, češ da se okrog njihove hiše smuka neznanec. Patrulja je takoj posredovala in možakar ji je razkril, da sta ga dekleti, ki sta se v resnici poročili v Avstriji, takoj za državno mejo, in spremenili priimka, prosili, naj preveri, kako je z njunimi domačimi," je povedal Miklič. "Med pogrešanimi odraslimi pa je veliko starejših, ki se izgubijo denimo zaradi demence. Do 10 odstotkov je samomorov, smrti v naravnem okolju in oseb, ki jih najdemo v bolnišnicah."
Tudi nekateri odrasli preprosto odidejo, podobno kot mladoletnici z Dolenjske ceste, in se ne javijo več svojcem, s katerimi morda niti niso bili v najboljših odnosih. "Nekega moškega so tako sorodniki za pogrešanega prijavili šele 20 let po njegovem izginotju. Izkazalo se je, da se je preselil v Nemčijo. Tamkajšnja policija ga je na naše zaprosilo poiskala, ker je delal na črno, pa izgnala nazaj v Slovenijo. Svojcem verjetno ni bil hvaležen," je nadaljeval Miklič.
Ljubljančan je bil žrtev morilca
Najzahtevnejši za preiskovalce so po njegovih besedah takoimenovani prikriti umori, ko storilec skrije truplo: "Skoraj vsako leto obravnavamo kakšen primer." Med zadnjimi je bila najdba kosti na Krimu avgusta 2023. Izkazalo se je, da je bil 37-letni Ljubljančan žrtev umora, ki naj bi ga zagrešil njegov 38-letni someščan. Kot so nam sporočili z državnega tožilstva, obtožnica zoper njega še ni bila vložena: "Zadeva je v fazi proučitve."
Miklič poziva državljane, naj pogrešane sorodnike prijavijo takoj: "Včasih povedo, da so čakali, ker so mislili, da mora od izginotja preteči 24 ur. To so verjetno videli v ameriških filmih. V resnici je čas odločilen: 80 odstotkov pogrešanih najdemo že v prvem dnevu po prijavi."
Truplo identificirali po 25 letih
Postopek po prijavi je utečen: "Najprej vzpostavimo osebni stik s prijaviteljem, da izvemo, če je imela pogrešana oseba morebitne psihične ali druge zdravstvene težave, ali morda potrebuje zdravila, je bilo kaj narobe v šoli, službi, družini. Zatem obvestimo patrulje na terenu in iskanega takoj vnesemo v nacionalno evidenco pogrešanih oseb ter Schengenski informacijski sistem. Pri izginotjih v naravnem okolju organiziramo iskalne akcije s svojimi policisti, jamarji, potapljači in gorsko enoto, če je območje veliko, pa prosimo za pomoč tudi lokalne prebivalce, društva, gasilce, gorske reševalce, ki se vedno odzovejo. Ob tem prosimo ljudi, naj se iskanja ne lotevajo na lastno pest, da se ne bi, sploh v hribovitem svetu, še komu pripetila nesreča."
Slovenija je po Mikličevih besedah v Evropi zelo napredna, saj vodi evidenco pogrešanih oseb že od leta 1957, od leta 2000 pa pri identifikaciji najdenih človeških ostankov uporablja DNK profile: "Leta 2020 smo obravnavali moškega, osumljenega tatvine, in s primerjavo DNK profilov ugotovili, da je bila neznana ženska, katere truplo smo leta 1995 našli v Piranu, njegova teta."
Policisti uspešno raziščejo večino primerov, pogrešanih ostane le od 10 do 15 ljudi na leto, "a tudi večino teh najdemo v naslednjem letu". Nekaterih pa vendarle nikoli. "Če je oseba pogrešana več kot pet let, jo lahko svojci razglasijo za mrtvo, kar običajno storijo zaradi dedovanja. Toda ta oseba mora biti prijavljena kot pogrešana. Če ni, tudi petletni rok ne velja," je opozoril Miklič.
Šestletnika s sokom zvabil v smrt
Na generalni policijski upravi vsako leto 25. maja v sodelovanju z mednarodno fundacijo Amber Alert Europe obeležijo mednarodni dan pogrešanih otrok z različnimi preventivnimi projekti: s tiskanjem navodil ali videoposnetki staršem, kaj na storijo v takšnih primerih, pa tudi pobarvank in slikanic za najmlajše, v katerih jih na igriv in pozitiven način poučijo, kako lahko zavarujejo sami sebe.
Šestletni Američan Etan Kalil Patz se žal ni zavaroval. Tistega 25. maja 1979 se je namenil na šolski avtobus v Spodnjem Manhattnu, a do njega ni prispel. Brez uspeha so ga iskali na vse pretege in bil je med prvimi pogrešanimi otroci, katerih fotografijo so natisnili na kartonski embalaži mleka. Šele čez leta je prodajalec v trgovini s pijačami priznal, da je šolarja s sokom zvabil v notranjost, ga zadavil in skril truplo, ki ga niso nikdar našli. Pedro Hernandez je bil aprila 2017 obsojen na dosmrtni zapor z možnostjo pogojnega odpusta po 25 letih prestane kazni. Tako so 25. maj razglasili za ameriški dan pogrešanih otrok, pozneje pa je ta dan postal mednaroden.
