Urbana predčasno odpustili s psihiatrije, kmalu za tem je ubil ostarelega dedka

Enaintridesetletni Urban Rupnik iz Logatca je v začetku aprila 2020 kljub temu, da so bile občinske meje zaradi epidemije covida-19 zaprte, v Dolu pri Ljubljani za nekaj dni obiskal znanca in njegovo partnerico. Med obiskom se jima je zdel zmeden, zatem ju je obtožil, da ga hočeta zastrupiti z joto. Pod vplivom amfetaminov naj bi slišal različne glasove in nazadnje je oba gostitelja zabodel. Kot neprištevnega ga zaradi dveh poskusov uboja niso poslali v zapor, ampak so mu avgusta 2020 odredili obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, ki je pri nas za zapornike le eden - enota za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor.

Urban Rupnik Nik Erik Neubauer/Dnevnik

Odrezal mu je glavo

To več kot očitno ni bilo uspešno niti pri 42-letnemu Robertu Supančiču iz Zgornje Kungote, ki je aprila 2003 v mariborskem bloku do smrti zabodel lastno mater. Zaradi duševne bolezni je tudi on dobil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, in tudi on tam ni ostal pet let: izpustili so ga 2005., še štiri leta se je ambulantno zdravil s prostosti.

Decembra 2014 je v hiši v Zgornji Kungoti z nožem napadel očeta in mu še živemu odrezal glavo. Sodišče ga takrat ni spoznalo za neprištevnega, temveč mu je izreklo 28-letno zaporno kazen.

Takšnih primerov je še veliko, zato se samo po sebi se postavlja vprašanje, kaj s storilci, ki kljub bivanju na forenzični psihiatriji nimajo nič manjših duševnih motenj, te so včasih celo nezdravljive, in zato po odpustitvi še vedno predstavljajo nevarnost zase in druge? Jih je mogoče zadržati tudi po prestanem ukrepu? Bi lahko na takšen način preprečili umore, uboje?

Zdravljenje brez privolitve

Teoretično da. Sodišče mora pri izreku ukrepa v primeru neprištevnosti res slediti kazenskemu zakoniku, torej lahko izreče lahko le ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja za največ pet let, toda tukaj je še zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) s členom Sprejem na zdravljenje brez privolitve. Ta je dopusten, če oseba ogroža svoje življenje ali življenja drugih, če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudoče je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in  če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). premoženjsko škodo sebi ali drugim,

Postopek za sprejem osebe v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča se začne na predlog izvajalca zdravljenja duševnih motenj, socialno varstvenega zavoda, centra za socialno delo, koordinatorja nadzorovane obravnave, najbližje osebe ali državnega tožilstva.

Toda zakaj, ob vseh zakonskih aktih, neozdravljeni storilci relativno hitro prihajajo na prostost in zagrešijo nove zločine? Obrnili smo se na vrhovno sodišče, ministrstvo za pravosodje ter ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Sprejeti bi morali poseben zakon, a ga niso 

"V zvezi z vašo navedbo, da je do leta 2012 ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja lahko trajal največ 10 let, potem se je skrajšal na pet, pojasnjujemo, da novi kazenski zakonik (KZ-1), ki je začel veljati 1. 11. 2008, obravnavanih dveh medicinskih varnostnih ukrepov (obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu in obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti) sploh ni določal. Po teoretični zasnovi, na kateri je temeljil, so namreč medicinski varnostni ukrepi tujek v kazenskem pravu in jih je zato treba izločiti ter urediti s posebnim zakonom, saj neprištevni storilci ne morejo storiti kaznivega dejanja, ker po uveljavljeni zasnovi kazenskega zakonika niso kazensko odgovorni, kazenska odgovornost pa je eden od elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Poleg tega je KZ-1 izhajal iz stališča, da ni razloga, da bi zdravljenje neke bolezni, ki poteka v skladu z medicinsko znanostjo in stroko, šteli za kazensko sankcijo. Zato naj bi bili medicinski varnostni ukrepi urejeni zunaj kazenskega prava," smo izvedeli na ministrstvu za pravosodje.

In kaj se je zgodilo? "Medicinski varnostni ukrepi niso bili urejeni s posebnim zakonom, ki je bil načrtovan v KZ-1 in bi moral biti predlagan in sprejet hkrati s KZ-1 v letu 2008. Urejeni niso bili niti z zakonom o duševnem zdravju, ki je bil sprejet v vmesnem času do uveljavitve novele KZ-1B v letu 2012. Tako se je pred uveljavitvijo KZ-1B še vedno uporabljala prejšnja ureditev iz prej veljavnega KZ, ki je z uveljavitvijo KZ-1 prenehal veljati."

Zavod za prestajanje kazni zapora, Ig pri Ljubljan. Anže Petkovšek

Vprašati se je, zakaj zakonodaja ni bila ustrezno urejena in smo pristali na obstoječem stanju. Se pa tudi na ministrstvu za pravosodje strinjajo, da bi se lahko izrekali ukrepi po ZDZdr: "Pri določitvi maksimalnega trajanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na pet let (za razliko od desetih let po prejšnjem KZ) je bil upoštevan tako razvoj pravne kot tudi medicinske psihiatrične stroke – predvsem gre za načelo humanosti, ki zagotavlja upoštevanje ustavnega načela sorazmernosti zakonskih posegov v človekove pravice zaradi varstva pravic drugih. Ob tem je bilo ocenjeno, da so v primerih, kjer do preteka petih let ne bi prišlo do odprave bolezni ali izboljšanja, ustreznejši ukrepi, ki se lahko izrekajo po ZDZdr. Glede na to, da je obravnavani ukrep mogoč tudi na predlog državnega tožilstva, je torej vzpostavljena povezava za osebe, ki so kazensko-pravno obravnavane in predstavljajo prej opredeljeno nevarnost iz 39. člena ZDZdr, ki jo zaznajo pristojni organi v kazenskem postopku, pa tudi ob izvrševanju kazni zapora ali varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Navedeni ukrep je torej ob obstoju pogojev iz 39. člena ZDZdr mogoč tudi po izteku kazni zapora ali varnostnega ukrepa."

Vlado opozarjajo že od leta 2016

Zakaj ZDZdr v praksi ni izvajan, so pojasnili na vrhovnem sodišču: "Vlado že od leta 2016 opozarjamo na problem, ki ga izpostavljate, nazadnje v pripombah k zadnji noveli zakona o duševnem zdravju v letu 2022. Storilci kaznivih dejanj, ki jim je izrečen varnostni ukrep obveznerga psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, so nameščeni v enoti za forenzično psihiatrijo oddelka za psihiatrijo UKC Maribor. Ta ukrep lahko traja največ pet let. V primeru, da so te osebe še vedno ogrožujoče, je treba na predlog izvajalca varnostnega ukrepa pred iztekom tega obdobja izpeljati postopek spremembe varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v sprejem osebe v socialnovarstveni zavod po določbah ZDZdr. Ker pa so te osebe praviloma zelo ogrožujoče, bi bilo zaradi varnosti drugih varovancev nujno treba zanje oblikovati varovani oddelek s posebnim, dodatnim varnostnim režimom. Pomembno je predvsem, da država za te osebe zagotovi tako varstvo, da ne bodo ogrožali sebe in drugih. To lahko stori z drugačno ureditvijo trajanja ukrepa v kazenskem zakoniku, ali pa s tem, da se ta ukrep preoblikuje v ukrep po ZDZdr tako, kot je sedaj, le ob pogoju, da se zagotovijo ustrezni prostorski, kadrovski in varnostni pogoji."

Izpostavili so še en problem: "Poleg tega, da v Sloveniji še vedno nimamo posebnega varovanega oddelka za nameščanje najbolj ogrožujočih oseb, se zadnjih deset let soočamo tudi s hudo prezasedenostjo varovanih oddelkov. Tako se dogaja, da socialnovarstveni zavodi najbolj ogrožujoče posameznike odklanjajo, in jih sodniki nimajo kam namestiti. Po 43. členu zakona o socialnem varstvu je država dolžna zagotoviti ustrezno mrežo javne službe. Nesprejemljivo je, da tega ne stori, in s tem neposredno ogroža varnost posameznikov, osebje socialnovarstvenih zavodov, sodnike pa sili v sprejemanje odločitev, ki v tako hudih razmerah pomenijo le tehtanje med večjo in manjšo ogroženostjo brez kakršne koli možnosti, da bi zagotovili potrebne varnostne pogoje."

Če ni napredka v petih letih, ga tudi ne bo

Na pravosodnem ministrstvu so dodali, da je bilo ob pripravi novele kazernskega zakonika tudi ocenjeno, da na podlagi napredka psihiatrične stroke v primeru, ko do ozdravitve ne pride v petih letih, ta skoraj ne more biti uspešna, zato naj ne bi bilo podlage za daljše trajanje obravnavanega varnostnega ukrepa. V zvezi z določenimi storilci bi se tudi ob podaljšanju maksimalnega trajanja ukrepa ponovno na deset let enako vprašanje nadaljnje nevarnosti lahko pojavilo še kasneje: "Pri tem gre za problematiko oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju, ki so deloma lahko celo nezdravljive, in so storile protipravno dejanje, katerega posledica je bil izrek varnostnega ukrepa v kazenskem postopku, ali pa takega dejanja niso storile, in se sploh niso srečale s kazenskim postopkom. Zato je bila v preteklosti imenovana medresorska delovna skupina za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju, ki jo je vodilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Delovna skupina je pripravila tudi zaključno poročilo z elaboratom za vzpostavitev take specializirane enote, vendar pristojno ministrstvo gradiva še ni posredovalo v obravnavo vladi."

Mimogrede, o medresorski delovni skupini,v kateri so predstavniki ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministrstva za zdravje, ministrstva za pravosodje in uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, so mediji poročali že pred tremi leti. In kje je omenjeno gradivo? "Delovna skupina je opravila vse svoje naloge, med drugim tudi elaborat za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju. Gradivo bo v naslednjih dneh posredovano na vlado," so nam odgovorili na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

domen.mal@styria-media.si