''Rad bi se opravičil vsem za to, kar sem storil. Zelo mi je žal, da so trpeli vsi. Rad bi spremenil to, če bi lahko, pa se ne da.''
Tako se je 31-letni Vasja Neigelhell ob začetku sojenja na celjskem okrožnem sodišču opravičil družini Damjane Hribar, ki je v prometni nesreči umrla, in drugim 13 poškodovanim.
Neigelhell je aprila letos na avtocesti med Dramljami in Celjem z osebnim vozilom vinjen trčil v avtobus, v katerem je bilo poleg voznika in sovoznika še 12 deklet. Eno dekle je takrat umrlo na kraju nesreče, več jih je bilo hudo in lažje poškodovanih.
Pretresljivo pričanje sestre
Najbolj pretresljivo je bilo pričanje Mojce Hribar, sestre umrle. Zaradi joka ni mogla govoriti, zato so njeno izpoved prebrali. Spominja se, da so se ustavili na počivališču, kjer sta z Damjano pokadili zadnjo skupno cigareto. Nato so odšle nazaj na avtobus, Mojca je pisala SMS, nato pa je začutila močan trk, avtobus je začelo premetavati. Skozi manjšo odprtino ji je uspelo zlesti iz avtobusa, jasno se spominja, da je videla razbitega črnega golfa, v katerem so bile tri osebe.
Njeno zdravstveno stanje je tudi več mesecev po nesreči zelo slabo, eno roko ima za dva centimetra krajšo, kosti se ji ne celijo pravilno.
Mojca Hribar je poudarila, da je najhuje to, da nikoli niso dobili opravičila.
Usta, polna blata
Tragedijo je opisala tudi ena od huje poškodovanih Klavdija Kolenko: ''Zaprla sem oči, naenkrat je nekaj priletelo v avtobus, začelo nas je zanašati. Ko je počilo še enkrat, smo se začeli kotaliti in ukleščilo me je med sedeže. Mislila sem, da bom umrla. V avtobus je teklo blato, polna usta sem ga imela. Prepričana sem bila, da je z mano konec, da bom umrla.''
Kolenkovi je uspelo prilesti iz avtobusa. Tudi ona je videla golfa črne barve, okoli njega pa tri osebe, vendar nobena od njih ni pomagala. Prijateljica je med tem ustavljala mimovozeče za pomoč.
S seboj nosi občutek krivde
Nesreča je povsem na glavo obrnila življenje Mance Sikovšek, ki bi se morala dva tedna kasneje poročiti. Poroka ji zdaj predstavlja strah, znamenje, še vedno ima občutek krivde.
Vse, česar se spominja, je močan pok, ogromen trk. V trenutku se je avtobus prevrnil, vkleščena je bila, ni mogla dihati. Življenje ji je rešil voznik. Spominja se panike, dekleta so bila vsa od blata, niso se prepoznala med seboj.
Zdaj Sikovškova obiskuje psihologa in jemlje pomirjevala. Veliko se druži z ostalimi udeleženkami, saj tako lažje prestajajo duševne posledice nesreče.
Pogledal v avtobus in zbežal
''Eden od moških je prišel do avtobusa, se z roko naslonil in gledal skozi okno v avtobus. Nato se je nenadoma obrnil, skočil čez zaščitno ograjo ob cesti in šel v gozd. Spraševala sem se, zakaj ne bo pomagal,'' je še dejala Kolenkova.
Nesreče se ne spominja
Danes se Neigelhell ni želel zagovarjati. Aprila pa je pred preiskovalnim sodnikom povedal, da se nesreče ne spominja.
''S svakom sva do okoli 2. ure zjutraj tiste noči v lokalu v Šentjurju popila kar nekaj alkohola – piva in žganja. Potem sem šel spat k svaku in sestri v Šentjur. Od tu dalje se ne spomnim skoraj ničesar, le da sem hodil po nekem travniku, kjer naj bi me opazila policista. Kako sem se znašel tam, ne vem. In da sem v nekem trenutku poskušal razbiti neko šipo in potegniti ven neko žensko, a ne vem, kje,'' je obtoženi povedal aprila.
Umrla pod težo avtobusa
Nesreča se je zgodila v zgodnjem aprilskem nedeljskem jutru, ko so se dekleta vračala z dekliščine in so ravno zaradi varnosti najela avtobus z dvema voznikoma. Neigelhell je vozil s precejšnjo hitrostjo in neprevidno, zato se je zaletel v zadnji del avtobusa in ga zrinil s ceste.
Avtobus se je potem prevrnil, nekaj deklet se je uspelo rešiti samih, preostale pa so reševali gasilci in reševalci. Dekle, ki je umrlo zaradi teže avtobusa, so reševalci našli zadnjo, ko so z dvigalom avtobus potegnili iz obcestnega jarka.
Vinjeni voznik je po nesreči zbežal v bližnji gozd, vendar so ga policisti kmalu izsledili. Eno od deklet je še vedno na rehabilitaciji.
