Po razglasitvi temeljne ustavne listine o neodvisnosti Republike Slovenije 25. junija 1991 in slovesni razglasitvi odločitve za lastno državo dan kasneje se je v noči na 27. junij z napadom Jugoslovanske ljudske armade (JLA) začela 10-dnevna osamosvojitvena vojna.
Skupščina je 25. junija sicer formalno realizirala plebiscitno odločitev, ko se je decembra 1990 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev izreklo za samostojno in neodvisno državo. A že tako imenovani pekrski dogodki, ko so enote JLA konec maja obkolile učni center teritorialne obrambe, so Slovencem dali vedeti, da Beograd ne bo mirno gledal odhoda Slovenije iz federacije.
Boji bili za obvladovanje mejnih prehodov
JLA je formalno posegla na podlagi odloka o zavarovanju državnih meja SFRJ, ki ga je sprejel zvezni izvršni svet. Boji so se tako večinoma bili za obvladovanje mejnih prehodov, v onemogočanje tankovskih enot jugoslovanske armade pa so se spontano vključevali tudi civilisti s postavitvijo barikad.
Ob številnih vojnih aktivnostih po vsej državi je prelomnica v spopadu bržkone bila 2. julija, ko so enote teritorialne obrambe napadle oklepno kolono v Krakovskem gozdu in ji zadale močan udarec. Do 4. julija so teritorialci zajeli vse mejne prehode.
7. julija konec sovražnosti
Formalno so se sovražnosti na slovenskem ozemlju končale 7. julija s podpisom tako imenovane Brionske deklaracije. Na njeni podlagi je Slovenija dosegla umik JLA v vojašnice, sama pa je pristala na začasno zamrznitev osamosvojitvenih aktivnosti.
Dejansko pa je bila pot v samostojnost začrtana in zapečatena z odhodom vseh pripadnikov JLA – zadnji jugoslovanski vojak je koprsko pristanišče in s tem slovensko ozemlje zapustil 25. oktobra.
O resnosti sicer kratkega spopada pričajo podatki o žrtvah. Na slovenski strani je padlo 18, na jugoslovanski pa 44 ljudi. Na obeh straneh je bilo skupaj več kot 300 ranjenih.
Januarja 1992 je Slovenijo priznala Evropska skupnost, naša država pa je maja istega leta postala tudi članica Združenih narodov.
