Ste letošnji dobitnik nagrade Znanilec upanja. Kaj vam ta nagrada pomeni?
Glejte, jaz sem navaden zdravstveni delavec, informator in res mi veliko pomeni, da nekdo moje delo opazi. Drugače je, če si zdravnik, ki nekaj naredi v smislu zdravljenja. Res sem počaščen.
Kakšno delo pravzaprav opravljate?
Sem prvi stik, ki ga imajo ljudje z onkološkim inštitutom, ko se pridejo k nam zdraviti. Moje delo je zelo podobno tistemu, ki ga opravlja ambulantna sestra pri zdravniku. Delam v sprejemni pisarni, sprejemam paciente, jih naročam za naprej, tiskam napotnice in recepte, pospremim bolnike do postelje, ko so sprejeti. Če se želijo bolniki karkoli pogovoriti z zdravnikom, to uredim. Skrbim torej za pretok informacij.
Kako reagirajo ljudje, ko pridejo prvič k vam?
Zelo so prestrašeni, ne vedo, v kaj se podajajo, so negotovi. Na začetku je za večino kar hudo.
Ali bolniki slutijo, da se z njihovim telesom nekaj dogaja že preden izvedo za diagnozo?
Ja in ne. Veliko bolnikov mi je reklo, da se vse življenje zdravo prehranjujejo, zdravo živijo in da bolezni nikakor niso pričakovali. Najbrž imaš včasih res občutek, da se nekaj dogaja s tabo, v drugih primerih pa pride bolezen iznenada.
Jih veliko odlaša z obiskom zdravnika?
Ja, veliko je takih. Vsak sam sebe tolaži, da bo šlo na bolje in se bo stanje izboljšalo. A treba je iti čimprej k zdravniku.
Koliko so v povprečju stari pacienti, s katerimi delate?
Na našem oddelku se zdravijo vsi, ki so starejši od 18 let. V povprečju so bolniki stari med 40 in 50 let. Prihaja pa zadnje čase k nam zelo zelo veliko mladih.
Se odnos bolnik – svojci spremeni, ko izvejo za bolezen, spremeni?
Ja, med zdravljenjem se ta odnos spremeni. Mislim, da se izboljša. Nekako se povežejo, ker je v proces zdravljenja vključena vsa družina, ne le pacient.
Torej je več primerov, ko bolezen družino poveže, kot tistih kjer se družinski člani odtujijo?
Ja, gotovo. To se vidi tudi po številu obiskov. Sicer je odvisno od primera do primera, a večinoma se ljudje bolj povežejo. Zapleti morda nastanejo, ko nekateri nočejo, da bi domači izvedeli za bolezen. Imeli smo recimo primer, ko pacient ni želel govoriti o svoji diagnozi z nikomer, družina pa je zato živela v negotovosti.
Se ljudje velikokrat potegnejo vase, ko izvejo diagnozo?
Več je faz. Najprej se potegnejo vase, potem pa običajno težave tudi delijo. Ko spoznajo druge bolnike in vidijo, da niso sami, se začnejo veliko pogovarjati. Jaz jih pogosto poslušam v čakalnici, kako drug drugemu delijo nasvete in se bodrijo.
Je rak še vedno tabu?
Je in ni. Če gledam na splošno, je med ljudmi rak še vedno tabu. Ko pa so pacienti enkrat v procesu zdravljenja, je na voljo veliko društev za pomoč, ki pomagajo, da se o bolezni lažje govori.
Zelo ste torej vpeti v dogajanje na onkološkem inštitutu, najbrž poznate veliko osebnih zgodb. Vas je katera posebej pretresla?
Z enim od pacientov sva se med njegovim zdravljenjem res spoprijateljila. Pogosto sva debatirala o življenju, govoril je o hčerkah, vnukih. Sčasoma pa se mu je stanje zelo poslabšalo in je umrl. Takrat mi je bilo zelo hudo.
Imamo tudi primere mladih, ki so jih pri nas že ozdravili, pa se jim je bolezen čez čas ponovila. Težko jih je gledati, ker vedo skozi kakšno kalvarijo bodo spet morali. Kemoterapija namreč zelo zdela človeka. Zdi se mi, da je težje sprejeti dejstvo, da se ti je bolezen ponovila, kot pa ko zanjo prvič izveš.
Kako pa je s pomočjo tistim, ki jih ne morete ozdraviti?
Za to imamo oddelek za paliativno oskrbo. Pacientom, ki jim kemoterapija ali ostala zdravljenja ne pomagajo več, le še lajšamo bolečine.
Tam se osebje še bolj ukvarja s svojci oziroma njihovo pripravijo na samo smrt. Če le hočejo, je vsa družina lahko vključena v proces zdravljenja. Prav je, da so vsi ozaveščeni o bolezni in o tem, kako se bo stanje bolnika čez čas spreminjalo. Imunski sistem se namreč povsem resetira in lahko nastane 101 zaplet. V večini primerov se zato poskuša ukvarjati tudi s svojci.
Pa svojci lažje ali težje sprejemajo diagnozo kot boliniki?
Večkrat težje; zdi se mi, da zelo pogosto živijo v strahu. Bolniki pa so veliki borci. Ko sprejmejo dejstvo, da so zboleli, se začnejo boriti. Prav presenetilo me je, da se ne vdajo v usodo. Ko sem začel delati na onkološkem inštitutu, sem si ga predstavljal kot hišo teme in groze, a so pacienti res zelo pozitivno nastrojeni.
Kaj je za vas največje zadoščenje pri delu, ki ga opravljate?
Zelo pomembni so mi dobri odnosi. Veliko mi pomeni, da lahko z nekom stopim v bolj konkreten kontakt, da se z njim lahko pogovorim. Sploh, če imam neke informacije, ki jih bolnik potrebuje in mu jih lahko posredujem. Ko padejo v to zgodbo, se namreč nanje usujejo informacije z vseh strani. Da jim lahko pomagam, jih usmerim, ti odnosi in komunikacija so mi res pomembni.
Kakšni pa so odnosi na oddelku?
Mi se na oddelku res veliko družimo z bolniki. Tako, da so se tudi med nami prepletle močne prijateljske vezi. Zanimivo mi je, kako bolniki med zdravljenjem doživijo kar neko manjšo transformacijo.
Življenje začnejo dojemati drugače in to želijo posredovati naprej. Tako tudi do mene pridejo razni nasveti, naj pustim nepomembne težave in se osredotočim na tiste pozitivne stvari. Bolezen jih spremeni, sploh tiste, ki se dlje časa borijo z njo.
Bolnikom poskušamo čimbolj olajšati življenje na inštitutu. Pri nas je bila recimo pacientka, ki je praznovala 24. rojstni dan, zato sva se z njeno cimro dogovorila, da ji pripravimo presenečenje.
Naredili smo konfete, klobučke, jaz sem šel v trgovino po torto in smo jo presenetili. Bila je prava zabava, metali smo konfete, čistilka je imela sicer veliko dela, smo pa bolnici polepšali dan. Nihče nas ni grdo gledal, zdravniki niso vzvišeni. Odnos je res domač, zato mi je v veliko veselje hodit v službo.
Mar ni naporno biti vsak dan prijazen in nasmejan?
Ne. Tudi jaz namreč poskušam nekako črpati energijo od njih, ker so hvaležni za vsako informacijo, ki jim jo daš. Zakaj bi bil slabe volje po nepotrebnem?
Komunicirate z bolniki tudi po tem, ko se pri vas nehajo zdraviti? Dobite kdaj kakšen odziv, kakšno pismo?
Štejem si v največjo čast, da ko pride bolnik na neko preiskavo, ki ni povezana za našim oddelkom, obišče tudi nas in mi pove, da je prišel le mene pozdraviti. Ne zdravnice ali medicinske sestre, pač pa mene. To me res razveseli. Nekateri tudi pokličejo, teh povratnih informacij je kar veliko.
Kakšna pa je komunikacija med zdravniki in bolniki? Zadnje čase smo priča različnim zgodbam, denimo z nevrologije, pa tudi pediatrije, ki zdravnikom niso ravno v čast …
Prek mene gredo vsi telefonski klici za naš oddelek. Sem torej povezava med pacienti in zdravniki. Odvisno je od dneva in kako naporen je dan posameznega zdravnika. Včasih se opazi, da je z njihove strani komunikacija malo težja, kar je seveda razumljivo, ker se posvečajo delu, ki ga imajo. A na splošno je na našem oddelku komunikacija zdravnikov zelo na nivoju. Paciente kličejo nazaj, če je treba, odgovarjajo na vprašanja, skratka, zelo so korektni.
Nekje sem prebral izjavo nekega zdravnika, da je plačan le za strokovnost, ne za prijaznost. Je tak pristop primeren?
Takšne izjave niso primerne. Zdravnik se moral v položaj bolnika vživeti in ga razumeti, ker je to zanj novo in tako bi mu lahko pomagal.
Ali bolniki, ko ozdravijo, spremenijo način življenja?
Ja, seveda. Vsi najprej spremenijo način prehranjevanja, vračajo se nazaj k naravi, več jejo sadja, zelenjave. Vsi stremijo k temu, da bi bolj zdravo živeli.
O čem pa se bolniki pogovarjajo v čakalnici? O bolezni, ali poskušajo bolezen poriniti vstran in govorijo o čem drugem?
Ja, velikokrat poslušam pogovore. Običajno se pogovor začne z boleznijo, kaj imajo, kje imajo, kako so to odkrili. Nato pa se pogovor premakne na kakšne nasvete za prehrano, potem pa se dotaknejo tudi čisto drugih tem, ki nimajo nobene veze z boleznijo. Včasih znajo kar dolgo čakati v čakalnici, zato imajo veliko časa za pogovor, kar je dobro, ker se tudi med sabo povežejo.
Ali bolezen lažje sprejemajo mlajši ali starejši?
Mlajši so bolj optimistični. Pričakujejo, da bodo ozdraveli in nadaljevali z življenjem. Se pa seveda bolj obupani najdejo tudi med mlajšimi.
Kako pa gledate na alternativne pristope zdravljenja?
Vsako telo je drugačno. Ista kemoterapija bo nekomu pomagala sto odstotno, drugemu niti dva odstotka. Nekomu bo alternativno zdravljenje pomagalo, drugemu ne bo. Jaz bi vrata vedno pustil odprta za vse, vsak pa mora najti pot, ki mu odgovarja. Nekaterim recimo razna olja zelo pomagajo, imamo pa tudi primere bolnikov, ki pridejo po uporabi nazaj v še slabšem stanju.
Pa so alternativni pristopi k zdravljenju tabu, ko se prestopi prag klinike?
Nekateri zdravniki alternative ne sprejemajo, držijo se predpisani zdravil. So pa tudi taki, ki so odprti tudi za alternativne metode.
Pacienti ima zadnjo besedo kaj bo izbral.Tudi take primere imamo, ko bolniki zavrnejo kemoterapijo, se gredo zdravit z alternativo, pa se potem vrnejo k nam. Imeli smo gospoda, ki se je sicer zdravil s kemoterapijo, je pa tudi vsak dan meditiral. Dejal je, da si je predstavljal kako zdrava celica prerašča rakavo celico. Vsak najde svojo metodo in motivacijo.
david.jug@zurnal24.si
Bravo! Čestitke za ves vaš trud! Vse lepo v življenju vam želim.