Večkrat ste dejali, da je Guantánamo prvotno odgovornost Združenih držav Amerike (ZDA). Zakaj torej ZDA ne bodo sprejele nobenega zapornika?
Imate prav in večina Slovencev ima prav, ko govori: “Ti prekleti Američani, Guantánamo je njihova krivda, njihova odgovornost, oni morajo poskrbeti za te ljudi.”
Oseminpetdesetletni karierni diplomat je bil pred tem pomočnik vodje ameriške misije v Afganistanu, med drugim je bil ameriški veleposlanik v Kambodži, služboval pa je še v Egiptu, na Filipinih, v Šrilanki, Maroku in Panami. Za prioriteto si je zastavil izboljšanje gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in ZDA.
Težava pa je, da se to ne bo zgodilo – vsaj v bližnji prihodnosti ne.
Predsednik Barack Obama je to hotel narediti, vendar je kongres sprejel zakon, ki pravi, da teh ljudi ni mogoče pripeljati v ZDA.
In tako smo v precepu, ali te ljudi pustimo v Guantánamu ali najdemo drugo državo, ki bi jih vzela.
Vprašanje, ki skoraj vedno sledi, je, zakaj jih ne bi poslali nazaj v njihove države: Kitajce na Kitajsko, Sirijce v Sirijo ...
Predvidevamo, da bi jih tam najverjetneje spet zaprli, mučili ... Tudi tega torej ne moremo narediti.
Kongres ne bi smel sprejeti takega zakona; ta zakon je zame sramota, a je predsedniku
zvezal roke.
Zakone je mogoče spreminjati ...
Seveda jih je mogoče spreminjati, vendar je vprašanje, ali lahko, da to izvedemo, dobimo zadostno večino v kongresu.
Zaradi 11. septembra in strahu pred terorizmom bi tisti, ki bi to poskušal narediti, tvegal svojo politično kariero.
In medtem se prosi Slovenijo, naj spremeni zakon in sprejme guantánamovca. Ali ni to dvolično?
To je zelo, to je absolutno dvolično. Vendar mi je, če dobim možnost, da rešim enega iz Guantánama, popolnoma vseeno.
Pripravljen sem biti dvoličen, hudoben in grd; tudi prijazen in osladen bi bil, če bi pomagalo. Pomembno je osvoboditi guantánamovca.
Slovence najbolj skrbi, da bi sprejeli nekoga, ki je nevaren. Američani jih ne bodo sprejeli, zakaj bi jih torej mi, se sprašujejo. Pomembno je vedeti, da gre za ljudi, ki so v Guantánamu pazljivo izbrani. Zelo natančno smo se prepričali, da niso grožnja za varnost.
Drugi problem je, da v Slovenijo nočejo ljudi, za katere menijo, da sem nočejo priti – to je dezinformacija. Dejstvo je, da noben zapornik ne bo prišel sem, če tega noče.
Lahko vam povem, da so dva ali trije zaporniki, ki so bili intervjuvani v Guantánamu, izrazili velik interes, da bi prišli v Slovenijo. Zelo veseli bi bili, če bi lahko prišli sem.
Ali lahko o teh ljudeh iz Guantánama, ki bi lahko prišli k nam, poveste kaj več? Kdo so, od kod so?
Ne poznam vseh podrobnosti. Vem, da so izbrali in intervjuvali vsaj tri zapornike. Vem, da je eden gradbeni delavec, ki je to delo opravljal dolgo časa, drugi pa je halal mesar (mesar s poznavanjem obrednega klanja živali). Imata torej znanja, ki bi jih lahko uporabila v Sloveniji.
Koliko je v Guantánamu zapornikov? Koliko bi jih lahko izpustili?
Tam so tri vrste zapornikov. Manjša skupina približno 60 ljudi je takih, za katere ne vemo, kaj bomo z njimi, ker bi se, če bi jih izpustili, najverjetneje vrnili med teroriste.
Potem je skupina takih, ki so zelo preprosti – trudim se uporabiti prave besede –; gre za to, da ne znajo ne brati ne pisati, ničesar ne vejo o modernem svetu. Tretja skupina so tisti, ki jih intervjuvamo in so dokaj izobraženi.
Če niso navajeni na zahodno skupnost, so navajeni vsaj na civilizirano skupnost. To so tisti, o katerih se pogovarjamo in ki bi, če se Slovenija tako odloči, prišli sem.
Joseph A. Mussomeli, veleposlanik ZDA
V Sloveniji imate različne islamske skupnosti, veliko je ljudi iz Bosne in Hercegovine, Arabcev ... Poleg tega mislim, da se ljudi v Sloveniji podcenjuje.
Sam sem v zadnjih mesecih spoznal, da so neverjetno odprti in strpni ljudje. Tega nisem pričakoval. Ker imam šest let starega filipinskega sina, so me nekateri opozarjali, da bodo morda nanj gledali drugače, vendar se to sploh ni zgodilo.
Pa vendar bodo ljudje človeka iz Guantánama gledali drugače kot vašega sina. Že zdaj je slišati izjave: “K nam prihaja človek, ki so ga nekoč učili ubijati ...”
Lahko vam zagotovim, da če je kakšna indikacija, da je ta človek kadarkoli ubil nekoga ali je bil urjen za ubijanje, ne bo izpuščen; spada med “tiste druge”.
Izpuščeni bodo ljudje, ki so se v vojni znašli nehote, recimo kuharji, ki so hoteli službo in so jo dobili pri Al Kaidi ali talibanih, pa niso imeli ničesar z njimi.
Kaj pa če bodo ti ljudje guantánamovca poskušali najti?
Ali celo prepričati, naj se vrne v vojno? Ne morem reči, da to ne predstavlja popolnoma nobene skrbi.
Lahko le še enkrat rečem, da tisti, za katere mislimo, da so potencialno nevarni, ne bodo izpuščeni. Vendar ne morem z gotovostjo trditi, da ni nobenega tveganja, da ne bi zbežali nazaj v Afganistan.
Prvih nekaj mesecev se nadzira, kje se gibljejo, kaj delajo, s kom se videvajo in kako se prilagajajo skupnosti, vendar se jih ne zadržuje, ne morejo biti neke vrste drugorazredni državljani ali zaporniki, morajo biti prosti in se navaditi na novo skupnost.
Kako so glede nadzora ravnale države, ki so zapornike že sprejele?
To se razlikuje od države do države. Nekatere jim preprosto rečejo: “Svobodni ste, lahko greste.” Drugje jih nekaj časa opazujejo in nadzirajo, kaj delajo.
Mislim, da je treba najti neko vmesno pot – ne samo zaradi varnostnih vprašanj, ampak tudi zato, ker potrebujejo pomoč pri prilagajanju.
Zato je tudi potrebna neka intervencija vlade, da jim pomaga najti službo, da jim najde prostor in skupnost, kjer bodo živeli ...
To pomeni precej stroškov.
Pri tem nastajajo stroški in Američani bomo pri tem z veseljem pomagali.
Kaj to pomeni? Katere stroške krije ameriška vlada in koliko časa? Jih krije pri vseh zapornikih, ki so jih države sprejele?
To je spet odvisno od države do države: nekatere države rečejo, da od nas ne potrebujejo ničesar, druge pa, da so zelo revne ali da ne vejo, kako to izvesti, ker nikoli niso naredile česa takega in nimajo izkušenj – torej ne potrebujejo samo denarja, ampak tudi strokovnjake, psihologe, socialne delavce, morda izobraževanje varnostnikov ... Skratka, poskušamo se prilagoditi vsaki prošnji.
Brez dlake na jeziku: “Kriva je moja žena, morala bi me večkrat udariti,” glede nekaterih svojih zelo sočnih in neposrednih izjav pravi Mussomeli in dodaja:
“Nekateri menijo, da je treba biti v diplomaciji predvsem uglajen, nikakor ne neposreden, vendar to ni res. V diplomaciji je pomembno najti pravi način komunikacije. Ne rečem, da mi vedno uspe, se pa trudim za iskren način. Slovenci imajo to večinoma radi, čeprav nimajo vedno radi mojih šal.”
Brez varnostnika: Slovenija je edina država v Zahodni Evropi, v kateri ameriški veleposlanik nima varnostnika.
“Edina zaščita, ki jo potrebujem, je zaščita pred novinarji,” med gromkim smehom pove veleposlanik, ki nas je sam pričakal pred vrati svoje rezidence, kjer je potekal intervju, in to kar v copatih.
Menite, da bo v Slovenijo, če bo sprejela zakon, prišel samo en zapornik ali jih bo več?
Mislim, da je to popolnoma odvisno od Slovenije. Če bo – teoretično – sprejela enega in bo po letu ali dveh dobro prilagojen in bi potem – spet teoretično – ugotovila, da to pa le ni bilo tako težko in da bi lahko vzela še enega, bi menili, da je to krasno – in enako bi menil nekdo v Guantánamu.
Pričakujete v naslednjem letu ali dveh kakšno večjo ameriško naložbo v Sloveniji?
Upam, hkrati pa sem nekoliko pesimističen. Med obiskom premierja v Washingtonu je bilo več srečanj s poslovneži. Trije ali štirje so zelo pozitivni, zelo resno razmišljajo o Sloveniji, druga polovica tistih, ki smo jih srečali, pa je zelo skeptična.
Pritožujejo se zaradi togosti trga dela, birokratskih ovir, da tujci nimajo istega terena kot domačini, ker je Slovenija tako majhna, da vsi skrbijo drug za drugega.
Ena od mojih prioritet je promocija poslov – spodbujati podjetja, naj pridejo sem. Organizirali bomo veliko poslovno konferenco; upamo, da bodo prišla številna podjetja. Mislim, da se bodo, če pridejo sem, zaljubila v Slovenijo.
Kaj pa slovenske banke – so zanimive za ameriške investitorje?
Vem, da en investitor, ki ga ne morem imenovati, razmišlja o majhni investiciji v eno od vaših bank. To je vse. Za zunanjega opazovalca so razmere pri vas zelo zanimive.
Vaša politika je namreč zelo zahodna, zelo odprta, zelo liberalna, vaša ekonomija pa je še vedno zelo socialistična – precej bolj kot v kateri drugi državi Vzhodne ali Srednje Evrope.
Podjetij, ki so še v lasti države, je veliko, težave pri investiranju niso nikjer drugje v regiji tako velike.
Torej je za tujce tukaj zelo težko, čeprav je to težko verjeti: da imate svobodo tiska, pravno državo, malo korupcije, delujočo demokracijo ... Potem pa pri poslovanju naletiš na zid, ki je zelo jugoslovanski. Žal, taka je resnica.
