Njihovo delo naj bi bilo samoumevno, za pomoč ljudem v stiski pogosto dobijo le stiske rok, saj se besede zahvale v stiski zadušijo v grlu. Policisti. Reševalci. Gorski reševalci. Vodniki reševalnih psov.
Nedavno so predstavniki slednjih dobili zahvalno pismo mame dveh otrok, od katerih se je 9-letna deklica nedavno v planinah izgubila. Sprožena je bila velika akcija, ki je k sreči pripeljala do srečnega konca. Ves dogodek je mama takole opisala v zahvalnem pismu:
Včerajšnji izlet v hribe, ki sva ga s kolegico in njeno hčerko ter mojima dvema otrokoma načrtovali kot miren dan, preživet v naravi ob božanju domačih živali na planšariji Dolga njiva v okolici Tržiča, se je na koncu sprevrgel v obsežno reševalno akcijo.
S parkirišča, kjer smo pustili avtomobil, pa do planšarije je bilo vse skupaj 20 minut hoda. Kolegica je bila s hčerko tam že trikrat le v tem poletju, zato sva vsem trem otrokom dovolili, da gredo nekoliko naprej, saj je njena hčerka dobro poznala pot. Vendar pa se je zgodilo, da je moja devetletna hči - tik preden se levo zavije na planšarijo - pot spregledala in šla naprej po svojem, misleč, da gotovo še nismo na cilju.
Vedela sem, da terena ne pozna, zato smo jo takoj, ko smo ugotovili, da je ni, začeli iskati v gozdu in klicati. Oskrbniki v koči na Dolgi njivi so bili takoj pripravljeni pomagati; gospod je vse gozdne ceste večkrat prečesal s štirikolesnikom. S kolegico sva šli nazaj do avta pogledat, če se je slučajno vrnila. Tudi tam je ni bilo. Nikjer je ni bilo.
Minila je še ena ura in oskrbnica v koči mi je prijazno ponudila, da pokliče reševalce, ker je bila ura že 4. popoldne. Policisti in reševalne ekipe so prispeli izredno hitro, sploh glede na to, da je bila še Dolžanova soteska zaprta in je bilo treba uporabiti obvoz. Zagledali smo helikopter v zraku in prispeli so vodniki reševalnih psov. Kar naenkrat se je trlo ljudi pred kočo. Vse se je odvijalo zelo hitro.
Za izredno vodenje reševalne akcije in nadvse korekten odnos se želim posebej zahvaliti tržiški policijski postaji. Srčna zahvala vsem reševalcem, ki so prečesali vse okoliške hribe in gozdove ter družini, ki vodi planšarijo Dolga njiva za njihovo potrpljenje, oskrbo s pijačo in hrano ter prijazne besede.
Ko se ti izgubi otrok, ni možno opisati, kaj se godi v glavi mame. Ta scenarij se je na koncu srečno izšel, hčerko je reševalec, ki se je na motorju akciji pridružil pozneje, dobil na kolovozu v dolini, kamor je prispela, ko se je po več urah hoje prebila skozi gozd.
Lahko rečem samo, da tega dogodka ne bom pozabila do konca življenja, verjetno ga tudi moja hči ne bo, in dodajam, da živimo v državi, kjer je strokovna oskrba in pomoč ter odzivnost v takšnih primerih tako dobra, da tega najverjetneje ne cenimo dovolj. Jaz bom v prihodnje to cenila, predvsem pa bolje pazila, da do takšnih neljubih dogodkov ne pride več.
Pa je le nekaj dobrega v tej lepi (politično gnili državi !)